Možgani so iskali čudne povezave in mi dajali najpriročnejše odgovore. Telo je potrebovalo počitek, odmik in mir, da je lahko moja Duša iz vmesne postaje nadaljevala pot v neskončnost, v druge dimenzije. Svetloba, spokoj in znanje, vedenja. Spirala svetlobe, po kateri sem prehajala v svet, kjer že vse je, kjer domuje vedenje o vsem.
Pisalo se je leto 2014, ko sem prvič odletela na črno celino, v Gano. Dežela prijaznih ljudi, širokih nasmehov, čarovnega in čarobnega, dežela, kjer se cedita med in mleko ter kjer domuje tudi revščina in trga človeško dostojanstvo na koščke. Bogata dežela zlata in diamantov, plemenitih kovin in nafte, kakava in karitejevega masla, sočnih ananasov in sladkornega trsa, ki pa (p)ostaja vse bolj osiromašena in mnogokrat odpad in smetišče civilizacije.
Odzvala sem se klicu, saj drugače sploh ni bilo mogoče. Na afriških tleh sem ostala skoraj tri leta, jo zamenjala za svoj dom in v Slovenijo prihajala na dopust in počitnice. S kakšno lahkoto me je posrkala Afrika in se mi odpirala na različnih nivojih, ki jih do takrat še nisem poznala. Razlog, da sem ostajala vedno bolj povezana s črno celino, je bila ljubezen. Ljubezen do temnopoltega moškega, ob katerim se mi je razkrivalo vse to, kar je tlelo v meni, vendar se drugače ni moglo prebuditi kot na način, da zamenjam vse, kar sem do takrat poznala, da grem iz cone udobja, da se soočim z drugačnim in skrivnostnim ter sebe prepoznam v neznanem. Moja afriška zgodba se je razkrila v prvencu Oblečena v kente – avtobiografskem romanu o ljubezni, sprejemanju, odpuščanju, zaupanju in pogumu.
Ko danes pogledam nazaj v to obdobje zorenja in spreminjanja, v čas, ki me je slekel in ponovno oblekel, vendar nikoli več v ista oblačila, sprejemam vse z veliko hvaležnostjo. Vse se je moralo zgoditi natanko tako, kot se je. Ne da bi se zavedala tega, sem bila globoko v svoji podzavesti pripravljena na vse; na raj in pekel, na dno brez konca, na umiranje in ponovno rojstvo.
Kolikokrat v življenju slečemo kožo, se prelevimo, se izvijemo iz kokona, prebodemo lupine in oklepe, da bi ugledali drugačen svet? Je vse to že vnaprej določeno ali imamo svojo lastno izbiro? Zakaj bi nekdo hodil po robu življenja in nabiral bridke izkušnje v imenu spreminjanja in postajanja boljšega Jaza?
Ko takole brskam po spominih na Afriko in ko sedaj že lahko z distance pogledam na vse dogajanje, vedno bolj spoznavam, kako velike načrte ima za nas vesolje.
Meni je ponudilo celo paleto doživetij, izzivov in priložnosti za rast.
Leto 2017 je bilo zame prelomno leto. V dobrem in slabem. Še vedno se mi poraja mnogo vprašanj in vmes je veliko čejev. Če ne bi imel moj oče 70-letnice, ampak morda samo 69. let, ali bi kupila letalsko karto in prišla iz Afrike v Slovenijo na njegov rojstni dan? Če ne bi resno jemala vseh znamenj, sporočil in simbolike, ki se mi je kazala v zadnjem mesecu bivanja v Gani, mar bi se odločila za pot domov? Če bi zbolela za malarijo v Gani, ali bi tam preživela in danes pisala te vrstice? Če ne bi zaradi hude bolezni, ki me je doletela, prehajala v druge dimenzije, ali bi se mi zgodilo dostopanje do svetih spisov v knjižnici Univerzuma? Če, če, če …
Temna noč duše
V začetku februarja sem prišla domov na očetov rojstni dan. Po desetih dneh bivanja v Sloveniji sem hudo zbolela. Nisem vedela, da sem prišla domov okužena z malarijo. Sprva sem mislila, da sem zbolela za gripo ali virozo. Na valentinovo sem pristala v UKC Ljubljana, na infekcijskem oddelku. Bilo je huje, kot sem si predstavljala. V dneh globokega spanca in blodenja po temačnih prostorih svoje podzavesti sem čistila vse tisto, kar se mi je nabralo tekom življenj, zrla strahu iz oči v oči, prav tako smrti, trpljenju in bolečini. Pa vendarle se mi je tam v daljavi nekje svetlikala luč, ki sem ji sledila. Pripeljala me je v svobodo, na zrak, pripeljala me je na vmesno postajo.
Imela sem obdobja, ko sem se zavedala sebe, svojih misli in telesa. Bledi so spomini na obiske moje družine. Čudila sem se jim, zakaj so v teh smešnih oblekah in pokrivalih, ki so jih morali obleči, preden so prišli do moje postelje na oddelku intenzivne nege, zakaj je hči v akvariju, ko sem jo zagledala na drugi stani stekla …
Da, možgani so iskali čudne povezave in mi dajali najpriročnejše odgovore. Telo je potrebovalo počitek, odmik in mir, da je lahko moja Duša iz vmesne postaje nadaljevala pot v neskončnost, v druge dimenzije. Svetloba, spokoj in znanje, vedenja. Spirala svetlobe, po kateri sem prehajala v svet, kjer že vse je, kjer domuje vedenje o vsem, od nastanka vesolja, sveta, civilizacij … In jaz sem vse to znanje srkala kot goba.
Črtne kode, ki so bile povsod okoli mene, so bile vir in ključ do razsvetljenja. Iz teh izventelesnih izkušenj sem se vračala v svoje telo, izčrpana in izmučena, a hkrati obogatena s spoznanjem, da je vse to vedenje že v meni in v tebi in v vseh nas. Bilo mi je jasno kot beli dan, brez kančka dvoma, da imamo na dlani vse znanje, vendar so se nam na žalost zaprli kanali, ki vodijo do njih. Priznam, da sem dosti tega nabranega znanja pozabila. Verjetno je tudi prav tako, vsaj tukaj, v tej dimenziji, na tej vmesni postaji.
Čudež
Mesec in pol bivanja v bolnišnici so se zdravniki dejansko borili za moje življenje in niso vedeli, v katero smer se bom obrnila. Odločila sem se za Življenje tukaj. Po odpovedi skoraj večine notranjih organov si je telo počasi opomoglo. “Vaše ozdravljenje je čudež,” mi je na zadnji kontroli v UKC Ljubljana rekla zdravnica. “Bili ste že na drugi strani in smo vas potegnili nazaj.”
Lahko bi rekla, da sem v nekem trenutku slekla telo in odšla, kot pravijo mnogi, ki imajo podobno izkušnjo. Slekla pa sem se tudi za svoje bralce, in sicer v knjigi Slečena, ki opisuje mojo vrnitev iz Afrike in vrnitev v Življenje. Danes vem, da so bile potrebne vse moje poti točno takšne, kot so bile. Da sem z malarijo dosegla najhitrejšo iniciacijo in hkrati s tem preobrazbo svojega duha.
Od takrat vem, da je zame poskrbljeno, da lahko varno zaupam sebi, da že vse je, da sledim svoji intuiciji in notranjemu glasu ter da si dovolim biti to, kar sem. Seveda sem se s tem spremenila tudi sama. Izgubiti nimam več kaj, materialne stvari mi služijo zgolj kot orodja, s katerimi moram preživeti na tem planetu. Znanja, ki sem jih prejela v Univerzumu, sedaj uporabljam pri svojem delu, zlasti pri Healing masažah, kjer razbiram različne programe in vzorce, ki jih posameznik nosi v svojem energijskem polju in so skrbno spravljeni v podzavesti.
Že od nekdaj pravijo, da je strah velik gospod. Se strinjam. In ta velik gospod je najbolj zvesti prijatelj Ega.
Pri osvobajanju in spuščanju okov in verig, ob globokem zavedanju, da smo ljudje božanska bitja, bitja svetlobe in ljubezni, se lahko začne naša pot spreminjanja in takrat lahko nastanejo najlepša poglavja našega življenja. Zato so naše življenjske zgodbe tako unikatne, kot smo unikatni mi sami. Naj poletijo v svet.
Tekst: Nataša Zupanc
Prebetite še:
- Kaj se dogaja 72 ur pred smrtjo
-
Manca Košir: "Vse dobivam in izgubljam hkrati"
