Kolumna: Bio-svet

V otroštvu sem imela najraje počitnice pri babici na Gorenjskem. Veliko igranja, spanja in kulinaričnih užitkov, ki jih še danes ne more nadomestiti nobena vrhunska restavracija. Vsako jutro sem komaj čakala, da spijem čaj, ki ga je kot kakšna zdravilka iz filma o Kekcu skuhala iz različnih vrst čajev in sladkala tako močno, da imam še danes verjetno dovolj zaloge sladkorja v organizmu. Ob tem sem seveda lahko zmazala dva velika kosa črnega kruha z domačo marmelado in margarino. Marmelade so seveda imele svojo zgodbo, skuhala jih je vedno kakšna »sestra od žene bratranca v petem kolenu«, vendar so bile odlične in brez nalepke na kozarcu si vedel, katero sadje predstavlja osnovo. Danes, ko kupujem marmelado, kljub etiketam resnično ne vem, če so sadje sploh uporabili. Spomin na babičina kosila, kjer sem uživala v zelenjavi z vrta, sadju z dreves, ki se je čez noč magično spremenilo v marmelado, kompot ali pecivo; mleko, ki nam ga je prijazno pridelala velika sosedova krava in je bilo doživetje že iti po mleko in ga prinesti v tistih »ta pravih« posodah, me navda z občutki nostalgije. Pred dvajsetimi leti smo živeli v svetu, kjer smo jedli doma pridelano hrano, kupovali le res nujno potrebna živila v majhnih trgovinah, kjer si izbiral med dvema vrstama kruha (črnim in belim), otroci pa smo se delili na tiste, ki smo jedli »Ježka« in tiste, ki so imeli raje »Lučko«. Priznam, pogrešam te čase.

Čase, ko nismo poznali izraza »bio« hrana. Hrana je bila hrana. Nismo se ukvarjali s tem, kaj smemo in kaj ne smemo jesti, nismo vedeli kaj so super živila in kaj je prepovedana hrana. Nismo poznali izrazov kot so vegetarijanec, presnojedec, frutarijenec, o motnjah hranjenja se nam ni niti sanjalo, prehranjevanje po krvnih skupinah pa bi verjetno razumeli kot zdravilno za ljudi na smrtni postelji. Ker nismo živeli v času vojn in pomanjkanja, kot naše babice in dedki, smo lahko živeli po principu, ko si lačen, ješ, ko nisi ne ješ. Danes je to filozofijo zamenjala cela vrsta diet, priporočil zdravnikov in nutricinistov ter prepričanj, ki si jih na podlagi raznovrstne literature, kuharskih TV-oddaj ustvarimo sami.

Če bi danes moja pokojna babica videla, koliko denarja porabim za nakup živil z oznako »bio«, bi jo verjetno kap. Včasih mi je žal, da nisem pojedla še tretje porcije njenih skrbno pripravljenih kosil in si s tem zagotovila življenjsko zalogo vitaminov in hranilnih snovi, ki jih telo nujno potrebuje. Žalostno je, da smo nekateri danes pripravljeni porabiti precejšnjo vsoto denarja za biološko predelano hrano, medtem ko smo celo otroštvo brezplačno uživali v raznovrstni prehrani iz »babičinega« vrta, pa tega nismo znali dovolj ceniti. Še bolj tragično je, da kupujemo makedonske paradižnike, namesto domačih, med z oznako »najboljšega soseda« in ne medu, ki ga je dejansko z veliko vnemo in vztrajnostjo pridelal kakšen »dejanski« sosed in s tem ne prispevamo k tistemu, kar je nekdo pridelal »na svoji zemlji«. S tem se seveda potrjujejo splošno znano, tisočkrat slišano prepričanje, da ne cenimo tistega, kar imamo. Seveda ne morem posploševati in zmeraj se najde kakšen biserček, ki se razveseli domačih dobrot.

Priznam, da sem še vedno najbolj srečna, če me kdo osreči z domači medom ali marmelado in si najbolj želim, da bi v mojem hladilniku namesto izdelkov z oznako »bio« prevladovala živila z zgodbami. Z največjim užitkom še vedno namočim žlico v med od prijateljičinega strica in pojem jabolko, ki sem ga utrgala v hiši, kjer sem preživela večino otroštva.

In ker v ponedeljek praznujem okrogli rojstni dan, se zavedam, da v mestu z odličnimi indijskimi, azijskimi, italijanskimi restavracijami, ne bom našla nobene, ki bi se po kulinaričnih užitkih, ljubeči postrežbi in prijetnem ambientu lahko merila z babičino kuhinjo. Babica mi nikoli ni pripravila »bio« obroka, vedno pa je na skrbno pripravljeni mizi, iz velikega posode zajemala enolončnice, juhe, golaže, mineštre, ob katerih bi se mi še danes cedile sline in bi jih marsikateri nutricionist predpisal kot izjemno zdravilne.

V novo življenjsko obdobje pa bom vsekakor zakorakala hvaležna, ker sem odraščala v času, ko nismo jedli »bio« hrane in imeli »instant« odnosov.

Danaja Lorenčič 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja