Kaj pa, če se naša pot ne vrti zmeraj okoli partnerske ljubezni in iskanju le - te?
Oh, ljubezen, ta čudovito lepa stvar, ki osmisli sleherni korak poti, po kateri stopamo. Lepo je, ko se zaljubimo, najlepše je, ko ljubimo. Toda, kaj pa vse tisto vmes, kar pride in ni nujno, da je pogojeno z iskanjem tiste druge osebe?
Kaj pa, če se naša pot ne vrti zmeraj okoli partnerske ljubezni in iskanju le - te?
Kaj pa, če je naše poslanstvo, da najprej najdemo sebe in šele nato tisto drugo osebo? Morda, da smo, za začetek (vsaj nekaj časa) sami. Sami zase. Popolnoma osvobojeni in svobodni.
Lahko spiš na veliki postelji, primerni za dva, in pri tem neizmerno uživaš. Se smeješ na ves glas v stanovanju, ki je tako toplo in prijetno spokojno, in v katerem živiš čisto sam/a. A v resnici nisi sam/a. Kajti ti sam/a si svet zase. Uživaš v majhnih rečeh. Srkaš kakava in opazuješ sneg, kako se brez sramu spušča na zelenico. Bereš svojega najljubšega avtorja in si popolnoma srečen/na točno tu, kjer si.
Raje srečen sam, kakor nesrečen v dvoje. Klišejško, toda še kako resnično.
Vsako obdobje v življenju je postavljeno z določenim namenom, ki se slej ali prej razkrije. Odvisno, koliko smo pripravljeni gledati in – videti. Biti sam še ne pomeni biti osamljen. Morda tudi samoto v določenem obdobju potrebujemo kot nekakšnega učitelja, ki nas uči, kako biti srečen in izpopolnjen, ne glede na vse - četudi sam.
Kdo pravzaprav sem, ko sem čisto sama? Ali se resnično poznam? Ali sploh še poznam svoje sanje? Tiste sanje, ki mi pričarajo melodijo v duši in po katerih še zmeraj tihoma hrepenim?
Morda je sedaj ravno pravi trenutek za trening odpuščanja in spuščanja. Koliko takih mirnih in poučnih trenutkov dejansko dobimo, preden pride vmes »življenje« z vsemi svojimi obveznostmi in opravili?
Sprejmimo jih kot dar. Sedaj lahko naredimo premirje s samim seboj. Veliko smo trpeli. Veliko se obsojali. Preveč.
Danes si odpuščam vse grehe in napake, ki sem jih storila. Danes si odpustim. Draga duša, danes si varna in ljubljena. Obljubim, da te bom odslej čuvala kot najpomembnejši zaklad. Ker to tudi si.
Ko dobro pomislimo, vidimo, da življenje ni le iskanje partnerske ljubezni. Tiste, ki sem jo opisala na začetku. Tiste, brez katere ne vidimo smisla in brez nje ne moremo živeti. Ko dobro pomislimo, vidimo, da vse poti ne vodijo zmeraj v romantični pravljični začetek (in konec) in da vsako obdobje ne potrebuje prinesti druge osebe, da nas osmisli.
Morda tokrat naša pot ne pomeni, da poiščemo sanjskega partnerja, morda tokrat (v tem trenutku poti) pomeni, da najdemo najprej sebe. Da nas spomni na lastno vrednost in kvalitete. Da iz nas naredi najboljšo verzijo samih sebe. Da nas spomni na polje neomejenih potencialov, ki se skrivajo v nas, da jih mi odklenemo (ali pa za vedno zaklenemo). Še vemo, kdo je tisti, ki je odgovoren za našo srečo? Še vemo, da tisto, kar privlačimo, tudi dobimo?
Največjo srečo začutimo takrat, ko vzljubimo sebe. Ko se zaljubimo vase in v svojo pot. Ne glede na to, kakšna je in kdo nam pride naproti. Ne potrebujemo vsi enakih koncev, niti primerjanja. Vse, kar moramo sedaj storiti je to, da brezpogojno in brez sramu ljubimo svojo izbiro. Vse ovire in vsi napačni ljudje so bili (in bodo) le opomniki, kaj vse lahko prestanemo in kako presneto močni smo.
Naj ljubezen celi in zaceli. Ljubezen v vseh oblikah, barvah in vzorcih.
Nina Kirbiš
- Poglejte si še: Bolje biti sam kot nesrečen z nekom ali 8 razlogov, zakaj je lahko dobro živeti sam