Bojan Adamič: »Imel je to energijo, da je moral ustvarjati«

Ob 100. obletnici rojstva glasbeno vsestranskega mojstra Bojana Adamiča se je urejanja njegove dokumentacije in zapuščine že pred štirimi ali petimi leti lotila hčerka Alenka Adamič, ki je hkrati tudi koordinatorka projekta.

Pomagata ji hčerka Nina in sin Gregor pa tudi Bojanova sestra Antonija Adamič Levart. Notno gradivo in večino časopisnih izrezkov pa je Alenka dala NUK-u, kjer to ureja Domen Prezelj.

Prav tako so se člani družine Adamič, na čelu z Alenko, lotili urejanja spletne strani, posvečene delu in življenju Bojana Adamiča. Postopoma skenirajo fotografije, ki jih počasi dodajajo na njegovo spletno stran, kakor tudi njegova razmišljanja.

S tem ga bodo ljudem približali tudi po njegovih razmišljanjih in razglabljanjih, kar je Bojan Adamič rad počel.

Njihova ideja je bila, da ob 100. obletnici rojstva Bojana Adamiča, torej letos, priredijo 12 dogodkov. V Sežani bo organiziran dogodek prav za njegov rojstni dan, 9. avgusta, tudi v Ljubljani, kjer bo v okviru Poletja v Stari Ljubljani oder na Kongresnem trgu. Septembra pa bo retrospektiva filmov, za katere je napisal glasbo, na RTV-ju pa bodo izdali dvojno zgoščenko z njegovimi skladbami in aranžmaji.

Med dogodki, posvečenimi mojstru, je tudi razstava Metla za mojstra v NUK-u, ki bo na ogled do 3. maja.

Na kaj pomislite, ko se spomnite na očeta?

Alenka: Na najine razgovore. Ogromno sva se pogovarjala, tako da vedno pomislim na to, koliko časa sva preživela skupaj, o čem sva se pogovarjala. Pravzaprav je to prva stvar, na katero pomislim, njegova glasba je šele potem.

Koliko časa je sploh imel za pogovore, glede na to, da je bil tako delaven?

Alenka: Ko je bil doma, ga je vedno imel.

O čem sta se običajno pogovarjala?

Alenka: O vsem. Oče je bil odprt za vse stvari, res me je izobraževal ali natančneje vzgajal o svetu, toleranci, drugačnosti, strpnosti …

Mar ni po vojni bil v težavah ravno zaradi svoje odprtosti?

Alenka: O tem sem bolj brala, ker se o službenih stvareh nismo pogovarjali, temveč smo živeli normalno družinsko življenje. Ko je bil doma, je skladal, poslušal glasbo ali pa smo jo poslušali skupaj, službenih stvari pa ni nosil domov.

Kdaj mu je uspelo vse narediti?

Alenka: Mislim, da je zelo malo spal.

Po vojni je celo delal v Albaniji, kako to?

Alenka: Tam je bil kazensko zaradi džeza. Oče je bil zelo odprt in usmerjen v folkloro in glasbo iz različnih dežel, tako mu je vsaka tujina prišla prav, da jo je spoznal tudi po glasbeni plati. Vse je vzel za dobro.

Tako kot metlo, ki se mu je svoj čas znašla pri roki in je z njo dajal takt, ko so v Ribnici ustanovili godbo na pihala?

Alenka: Joj, metla! S teto se pogovarjava, ali mogoče ni bila tudi palica, ker se metla sliši dobro, bilo pa je nekaj za takt, za začetek. Njega je potegnil drugačen melos, ritem in je zato tudi sodeloval na Slovenski popevki do vsega različnega.

Drži, da je bil zelo hiter pri ustvarjanju?

Alenka: Imel je to energijo, da mora ustva­rjati. Napisal je glasbo za približno 220 filmov, glasbo za otroke, muzikale, simfonije …

Kakšen je bil, ko je delal?

Alenka: Ko je delal, je delal in smo mu dali mir, tako smo bili navajeni. Oče je tako ali tako večinoma skladal za mizo, ne za klavirjem. Za klavir je šel, da je preizkusil, mi pa smo poslušali. Če sem videla, da dela, sploh nisem šla zraven, tako smo bili navajeni.

Oče mi je vedno puščal vse odprto in me v tem duhu vzgajal, tako sem vedno lahko vse pogledala. Pa kljub temu nisem, ker me ni nikoli nič zanimalo, kaj je imel v katerem predalu. Pravzaprav je prepuščal moji presoji. Ni poudarjal, kaj smem, česa ne. Pustil je, da sama vidim in se odločim, pozneje pa že ugotovim, zakaj.

Kako pa je vplival na vas glede glasbe?

Alenka: Deset let sem se učila klavir, glasbeno nisem nadarjena, tako da ni bilo kakšnega strašnega uspeha. To, da so me vpisali v glasbeno šolo, se mi zdi prav, tudi jaz sem svoje. Prav je, da otrokom nekaj ponudiš, potem pa naj si sami izberejo, ali jih to zanima ali imajo kakšne potenciale ali ne.

Tako sem tudi sama igrala klavir in bilo je lepo. Glasbo imam rada, doma smo poslušali toliko zvrsti, da sploh ni prišlo do tega, da bi razmišljala, da sem se česa naveličala.

Neverjetno je tudi, koliko vsega je napisal. Se strinjate, da se taki ljudje ne rojevajo ravno vsak dan?

Alenka: Mislim, da ne. Res je napisal veliko in za različne izvajalce. Veliko njegovih stvari je res težkih, niso ravno logične, tako da imajo izvajalci včasih lahko težave. Občudujem mlade, ko igrajo njegovo resno glasbo.

Malo manj se je vedelo, da je skladal tudi resno glasbo.

Alenka: Napisal je precej glasbe za predstave po delih Williama Shakespeara in Moliera, glasbo za radijske igre … Sploh ne vem, ali bi lahko našla kakšno zvrst glasbe, za katero ni pisal. Tudi za lutkovne predstave je pisal.

Drži, da je tudi manj znano, da je fotografiral?

Alenka: Fotografiral je zelo rad. Našla sem njegove zapiske, v katerih piše o primerjavi in stičnih točkah med fotografijo in glasbo. Odgovarja, ko ga sprašujejo, zakaj se ukvarja s fotografijo, ki mu pomeni očitno več, kot le konjiček, in kakšno zadoščenje mu nudi, ko ima vendar dovolj priložnosti v glasbi, ki mu omogoča izživljanje po profesionalni in amaterski strani.

Povedal je, da sta ambienta pri fotografiji in glasbi vzporedna. Našel je vzporednice tudi na temo barv, češ, da ima črno-bela fotografija prav tako sive barve kot godalni kvartet. Glede improvizacije je zapisal, da lahko imaš tako pri glasbi kot pri fotografiji veliko možnosti.

Omenil je celo instrumentalizacijo pri orkestru, pri katerem je to jasen pojem, a se tudi pri fotografiji da isto misel povedati na sto načinov. Lahko je isti motiv, iste barve, ampak je druga svetloba, druga vrsta filma, filtra, objektiva, luči, zaklopke.

Napisal je prav po francosko, raison d'être, da vedno mora obstajati tema. "Zasnovo kompozicije in razne detajle imaš tako v glasbi kot v filmu," je zapisal.

Vas je kdaj spraševal za mnenje o glasbi, ki jo je napisal?

Alenka: Velikokrat, in sicer mene, teto in mamo. Običajno je kaj zaigral in nas vprašal, kako se nam zdi. Predvajal nam je tudi posnetke, ki so zdaj v NUK-u. Cenil je vsako mnenje.

Ste kdaj pomislili, kaj bi šele bilo, če bi ustvarjal v Ameriki?

Alenka: Saj je bil tudi pri nas zelo znan, v nekdanji Jugoslaviji skoraj bolj kot doma. Sodeloval je z orkestri iz vse nekdanje Jugoslavije, pisal je glasbo za te lepe filme, kot je Valter brani Sarajevo.

Le pri džezu se je zataknilo, ker ta po vojni ni bil zaželen, bil je bolj kot zahodno zlo.

Alenka: En ga je moral pripeljati, to velja za vse stvari. Že v partizanske koračnice ga je vpletal in tako preizkušal. Tudi pri šansonu in muzikalu je bil začetnik.

Otroci pa si ga bodo zapomnili po Zvezdici Zaspanki in Žogici Marogici.

Alenka: Za Zvezdico Zaspanko je napisal glasbo za radijsko igrico, medtem ko je glasba za Žogico Marogico za lutkovno predstavo.

Je oče delal do zadnjega?

Alenka: Še pri 83 letih je napisal glasbo za zadnji film, se pravi leta 1995, in sicer za film Neme podobe slovenskega filma. Spomnim se, da sva šla skupaj na premiero filma in ne vem, od kod je dobil energijo, da je takrat, mesec dni pred smrtjo, lahko stopil na oder.

Je bil dosleden in zahteven?

Alenka: Ravno s tem, ko si je vzel čas, da je razložil. To zdaj tudi sama počnem pri vnukinji. Če kaj naredi narobe, se z njo poskušam pogovarjati o tem, ji prikazati svojo stran, da otrok tudi sam razmisli, ali je to to ali ne.

Se vam je kdaj zdelo, da je vaš oče nekaj posebnega?

Alenka: Doma nisem imela tega občutka, imela pa sem ga, ko sem prišla ven. To me je zelo bolelo, ker so se ljudje v odnosu do mene, ko so zvedeli, da sem njegova hčerka, v trenutku spremenili. Seveda me je to motilo.

Se počutite odgovorni, da morate nekaj narediti z očetovo dediščino?

Alenka: Sama sem jo z veseljem prevzela. Zadali smo si cilj, da v tem letu poskušamo očeta predstaviti na čim več področjih in da zberemo čim več dokumentacije.

Tudi mi, ki smo imeli idejo o projektu, nismo nikogar prosili za nič dodatnega, povsod smo pristopili s prošnjo, da že obstoječe stvari namenijo počastitvi očeta. Vedela sem, da v Lutkovnem gledališču vsako leto igrajo Žogico Marogico. Domenili smo se le, da januarja eno predstavo posvetijo očetu.

Šanson tudi že obstoja, pa se je Vita Mavrič že lani odločila, da bi ga letos posvetila očetu. Imamo tudi različne filmske retrospektive, nismo pa se lotili nečesa novega. Da bo koncert, nisem niti predvidevala.

Prišli smo tudi v šolski program in upam, da ga bodo v osnovnih šolah res obravnavali. Po učnem načrtu naj bi mu v vsem letu posvetili dve uri. Pustil je pečat. Zato sem tudi zelo vesela simpozija, ki bo oktobra in na katerem bodo razsvetlili njegovo delo.

Česa še se spomnite o svojem očetu?

Alenka: Marsičemu nisem posvečala posebne pozornosti. Z mami sva ga spremljali v Bolgariji, mislim, da celo dvakrat, ker je bil v Varni član žirije na festivalu in je tudi dirigiral. Oče je čez dan imel vaje, zvečer pa smo šli na koncert.

O koncertu se nismo pogovarjali, ker je bil njegova služba. Njegovi kolegi, glasbeniki, imajo verjetno več zgodbic, ki so se jim dogajale, kot so se meni. Meni je bil oče, s katerim sva skupaj preživljala čas in se pogovarjala. Rad je taboril in s šotorom smo vse oblezli. Zdaj še sama vse življenje taborim. Gre za stik z naravo in svobodo, ki ti jo omogoči.

Oče me je peljal tudi v Firence, prav tako smo šli z družino v Pariz za maturo, pošiljali so me tudi v tujino, recimo v Angliji sem večkrat pazila otroke. Če razmislim, me je naučil tolerance. Zato sem, tudi ko sem potovala po svetu, vedno uživala. Rad se je tudi igral z maketami vlakov in železnic, ki jih imamo še zdaj doma.

Sestavljala sva jih skupaj, kar mi je bilo zelo lepo, bila je prava veselica. Hvaležna sem, da sem imela takega očeta in takšno mamo, bila sta ravno idealen par za vzgojo. Mami je bila športnica, svoj čas je trenirala smučanje, oče pa je tudi nekaj smučal, na radio pa se je do konca vozil s kolesom.

Je poskrbel tudi za zdravo plat življenja?

Alenka: Pri takem načinu življenja je moral. Nikoli ni pil. Povedal je, da ne bi mogel piti in še delati, drugo pa je bilo še miganje na svežem zraku. Drugače pa je precej sedel.

Kako pa je sam skrbel za svojo zapuščino?

Alenka: Edina stvar, ki jo je oče res puščal urejeno, so bile filmske partiture, ki smo jih hoteli dati v Kinoteko, pa tam tedaj še ni bilo primernega prostora za hrambo. Tako smo dali le Vesno in še en film. Pozneje smo NUK-u predali večino njegovega notnega gradiva in številne časopisne izrezke. Gradivo zdaj tam že več kot leto dni ureja g. Domen Prezelj, za kar smo mu zelo hvaležni.

Kje se je njegov veliki talent za glasbo ugnezdil, pri katerem potomcu je pricurljal na plan?

Alenka: Za zdaj še ni, hčerka je igrala klavir, sin akustično kitaro, zdaj pa čakamo vnukinjo, ki je stara pet let. Od lani ima sintesajzer. Se usede in igra, not pa še ne pozna, ampak igra, zraven pa še pleše in poje. Ne moremo je siliti, damo ji pa na voljo, če bo, bo, če ne, pa ne.

Lahko rečete, da je bilo ob očetu pestro?

Alenka: Imela sem veliko srečo, ukvarjali smo se s športom in potovali, taborili v naravi, vse sem imela. V bistvu mi je žal, ker nisem očeta bolj izkoristila in ga več spraševala.

Vam manjka?

Alenka: Ko sem hodila na koncerte Glasbe sveta, sem razmišljala, kaj vse bi z očetom predebatirala. Lepo se je z nekom pogovarjati.

Napisala: Suzana Golubov, fotografije: Primož Predalič in družinski arhiv

 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja