Predstavnica Civilne iniciative za zdrave odnose v šolah in učiteljica Bojana Pustinek je spregovorila pred glasovanjem o zakonu o psihoterapiji, ki bi se moralo zgoditi v teh dneh.
"Danes se oglašam kot učiteljica, kot mama in tudi kot predstavnica Iniciative za zdrave odnose v šolah, predvsem pa kot nekdo, ki vsak dan stoji pred mladimi, ki so izčrpani, zaskrbljeni, izgubljeni in pogosto že čisto na robu. V Iniciativi smo v zadnjih letih večkrat opozorili na porast duševnih stisk med mladimi in učitelji. Nazadnje letos junija, ko smo skupaj s Sindikatom VIZ Sonce poslali odprto pismo ministrstvoma za šolstvo in zdravje. Hoteli smo, da nekdo končno sliši:
- da se stiske otrok in mladostnikov poglabljajo,
- da učitelji izgorevamo,
- da pogoji dela postajajo neznosni,
- da sistem strokovne podpore v šolah preprosto ne deluje.
Kot mama in učiteljica ter predstavnica Civilne iniciative za zdrave odnose v šolah resnično srčno upam, da se boste v tem tednu znali in zmogli odločiti po svoji vesti in ne po zunanjih pritiskih tistih, ki očitno ne želijo, da ljudje, predvsem pa mladi, ki si ne morejo privoščiti plačljive psihoterapije, pridejo do psihoterapije.
Predlagali smo takojšnje ukrepanje. Med ključnimi rešitvami smo izpostavili dostopno psihoterapevtsko pomoč na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja ter uvedbo obvezne supervizije za učitelje – tako kot jo že imajo v socialnem varstvu. Verjamemo, da je psihoterapija ob bok psihiatrični in klinično-psihološki pomoči eden najučinkovitejših načinov za reševanje duševnih stisk otrok, mladostnikov in odraslih, ki pa je trenutno zaradi stroškov številnim nedostopna.
Hiter dostop do psihoterapevtske pomoči – v obliki tako terapevtskega pogovora, kot delavnic – bi lahko mladim pomagal pri soočanju z naraščajočimi izzivi, kot so: nizka samopodoba, prekomerna raba zaslonov, debelost, medvrstniško nasilje, visoka pričakovanja, vzgojne in učne težave.
Učitelji vsak dan delamo z otroki in mladostniki in vidimo njihove naraščajoče stiske. Učitelji smo tisti, ki smo z njihovimi strahovi, bolečinami, odzivi, ki so pogosto posledica stisk doma in zunaj šole. A mi nimamo ne podpore ne varovalnih mehanizmov, ki jih delo z ljudmi nujno zahteva.
Učitelji za to pogosto nimamo ne časa ne ustreznih kompetenc. Priča pa smo lahko tragičnim posledicam ignoriranja teh stisk – tako doma kot v tujini. Skrbi nas, kaj vse se lahko še zgodi, če ta zakon ne bo sprejet in psihoterapija ne bo nič bolj dostopna. Najhujše je, da vemo, da bi se marsikatero tragedijo dalo preprečiti – če bi bili odzivni in dostopni. Zato odločno podpiramo sprejem Zakona o psihoterapiji. Ne zaradi teorije, ampak zaradi realnosti – tiste, ki jo vidimo vsak dan.
Mladi nujno potrebujejo pomoč. A do nje ne morejo, ker je pretežno plačjiva in draga.
Verjamemo – in iz prakse vemo –, da je psihoterapija eden najučinkovitejših načinov premagovanja duševnih stisk mladostnikov. Problem pa je, da je zdaj dostopna le tistim, ki imajo denar. Kako naj družina, ki komaj shaja, svojemu otroku omogoči 60, 80 ali 100 evrov na teden za terapijo? Kako naj gremo iz krize duševnega zdravja, če so poti ven rezervirane za peščico?
Kaj nam pomaga gospodarska rast, če mladim razpada psihično zdravje?
Kaj nam pomaga tehnološki napredek, če ljudje izgubljajo voljo do življenja?
Kaj nam pomagajo novi projekti, strategije in poročila, če učitelji vsak dan gledamo otroke, ki tonejo?Če nadaljujemo po tej poti, ne bo šlo več za “posamezne primere”, ampak za generacijo, ki ji bomo morali priznati: nismo vas zaščitili.
Očitki proti zakonu so neutemeljeni – in nevarni.
Slišimo besede o “ideologiji”, o “nevarnosti”, o “nedorečenosti”. Gre za resnice, ali populizme? Ali morda takšne besede prekrivajo strah pred izgubo monopola in strah pred tem, da bo pomoč postala dostopna vsem?
Ali smo res pripravljeni žrtvovati mlade zaradi dobičkov? Ali bi res kot družba sprejeli, da:
- je hitra pot do antidepresivov normalna, pogovor pa luksuz?
- da mladi ostajajo na čakalnih listah več mesecev, njihovo trpljenje pa “ni dovolj nujno”?
- da je profit farmacije pomembnejši od njihovega duševnega zdravja?
Če rečemo, da so mladi naša prihodnost – potem moramo končno začeti delati tako, kot da to res verjamemo. Petkova odločitev je prelomna, vaša odgovornost je zgodovinska, saj gre za možnost, da naredite prvi resni korak k urejanju duševnega zdravja.
Zato, spoštovani poslanci in poslanke, kot učiteljica, mama in kot predstavnica Civilne iniciative za zdrave odnose v šolah vas prosim, da odločite po svoji vesti. Ne po pritiskih. Ne po ukazih. Ne po lobističnih interesih. Zgolj poskušajte sebe in premislite, kdo bo najbolj občutil vašo odločitev: različne stroke? Fakultete? Zasebniki?
Ne, ta zakon ni pisan zanje in oni bodo isto in še več delali tudi brez zakona. Tukaj pa gre res za najranljivešje, otroke in mlade, ki si terapije ne morejo privoščiti.
Podpreti zakon, ki omogoča dostopno terapijo? To je odgovorno, človeško in pogumno. V petek, prosim – pomislite na mlade. Pomislite na njihove obraze, stiske, nedolžnost, upanje. In glasujte za Zakon o psihoterapiji.
