Bolečina zaradi izgube očeta mi je omogočila osebno rast

7. 7. 2022
Deli
Bolečina zaradi izgube očeta mi je omogočila osebno rast (foto: profimedia)
profimedia

Težko sem sprejela smrt očeta, a kasneje sem ugotovila, da mi je bolečina ob izgubi omogočila osebno rast.

Ko sem bila stara 17 let, je moj oče umrl zaradi depresije. Od tega mineva že skoraj 22 let.

Prvih 15 let po njegovi smrti sem govorila, da je umrl zaradi bolezni - kar je res, vendar nisem želela povedati, da je šlo za duševno bolezen. Drugi so najbrž domnevali, da je šlo za raka ali drugo fizično bolezen.

Po dogodku sem sprva bila jezna. Moj oče je naredil samomor; odločil se je zapustiti ta svet. Odločil se je, da zapusti mene. Pogosto me je prevzela jeza, a kako naj se jezim na človeka, ki je sam žrtev?

Ker svoje jeze nisem mogla izraziti očetu, sem se jezila na svet in okoli sebe zgradila visok zid. Nikogar nisem želela spustiti v svojo bližino in jim pokazati svojo pristno notranjost.

Čeprav se tega takrat nisem zavedala, sem bila srečna samo takrat, ko sem bila v naravi. Ko sem preživljala čas na plaži, v gozdu ali v parku, sem bila zadovoljna in mirna.

Pričeli so se napadi panike in tesnobe

Kadarkoli sem bila med štirimi stenami, me je navdajal nemir, osamljenost in vznemirjenost. To je trajalo zelo dolgo; rekla bi, da približno 20 let, kar je po mnenju nekaterih terapevtov precej običajno obdobje, da se nekateri resnično pomirijo s travmatično smrtjo staršev.

Kmalu sem se začela zatekati k alkoholu. Zabava je bila moj mehanizem, s katerim sem želela obvladovati svojo stisko. Vso noč sem pila, dokler mi ni bilo slabo. Polovico večerov se nisem spomnila, kako sem prišla domov ali kaj se je tisto noč sploh zgodilo.

Ves ta alkohol pa je imel svojo ceno. Imela sem najhujše mačke na svetu - ne zgolj fizično, ampak tudi psihično. Pri enaindvajsetih sem omamljena doživela svoj prvi panični napad. Sledilo jih je več in počasi sem razvila panično motnjo.

Imela sem obdobja tesnobe, ki so trajala nekaj mesecev, sledila pa so jim obdobja depresije. V najhujših trenutkih sem se počutila kot, da je odšla ena in edina oseba, ki me je razumela. Mislila sem, da me nihče nima rad, ne toliko, kot me je imel oče. In tudi sama sem razmišljala o smrti; čeprav si nisem dejansko želela umreti, se mi je to včasih zdel kot "premor" od vse bolečine.

Naenkrat sem se odločila, da je čas, da si poiščem pomoč.

Končno sem v svojih srednjih dvajsetih šla na psihoterapijo. Moja terapevtka mi je izjemno pomagala pri razumevanju mojih paničnih napadov, kasneje, ko sem se spoznala z jogo, pa sem se dokončno naučila, kako jih ustaviti.

Danes razumem, da sta ljubezen do sebe in samosprejemanje ključna za duševno zdravje. Razumem tudi, zakaj je ljudem z duševnimi težavami tako težko prositi za pomoč; zaradi pomanjkanja ljubezni do sebe mislijo, da so breme.

Z delom na sebi sem spoznala tudi, da moj oče v tistem trenutku ni videl druge rešitve za svoje trpljenje, kot to, da je zapustil življenje. A to ni pomenilo, da ni ljubil mene ali moje družine.

Bolečina zaradi izgube očeta mi je pravzaprav odprla vrata do zdravljenja. Pripeljala me je tukaj, kjer sem zdaj. Naučila me je živeti polno življenje. Dala mi je spoznanje, da je življenje preveč dragoceno, da bi ga zapravila.

Dejstvo je, da me bo ta bolečina spremljala do konca življenja. Včasih je enako prisotna, kakor je bila pred dvajsetimi leti. Ne želim si tega prikrivati z lažnim optimizmom in zanikanjem. Odločila sem se, da bom iskrena, poštena in odprta.

Kar želim storiti je spregovoriti. Želim si, da bi bilo normalno govoriti o našem duševnem zdravju, enako normalno, kot je govoriti o našem fizičnem zdravju. Vse več ljudi živi v temi zaradi stigmatizacije in strahu. 

Življenje je včasih kruto in vsak človek na tem planetu se sooča s težkimi trenutki. Razmišljam, kako bi bilo dobro, če bi vsi bili glede tega odprti in delili svoje zgodbe. Da bi se lahko iskreno pogovorili in priznali, ko nam je težko. In na ta način tudi drugim dali vedeti, da niso sami.

In s tem namenom delim svojo zgodbo tudi sama. Če ste tudi vi v težkih trenutkih, vedite, da niste sami. Če ne veste, kako se izvleči iz svoje bolečine, vas razumem. Bi vam pa vseeno rada sporočila tudi, da prihajajo boljši časi in da se tudi vi iz svoje bolečine lahko ogromno naučite.

Prirejeno po: TinyBuddha

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez