Borut Pahor iskreno o izgubi očeta in mame

Pozdravljamo, da tudi znane osebnosti vedno bolj iskreno govorijo o svojih travmah in težkih trenutkih življenja. V prvi epizodi Mastercard® podkasta je Borut Pahor kot voditelj povedal tudi nekaj o svojih ranah iz otroštva.

Borut Pahor je svoji prvi gostji podkasta Korini Korper, 21-letni Mariborčanki, zaupal nekaj svojih izsekov iz otroštva:

"Izgubil sem očeta, ko sem imel 9. let in ostal sam z mamo. Imel sem občutek zamere do očeta, ker me je zapustil. Do tistega trenutka je bil oče vse v mojem življenju, moja centrala točka, mame se niti ne spomnim. Potem se je vse spremenilo. Nismo niti pričakovali, da bo umrl. Eden od razlogov smrti mojega očeta je bil tudi napačna diagnoza oziroma zdravljenje. Vendar tega nikoli nisem zdravnikom zares zameril. Zgodilo se je tako, da je zdravnik, ki je bil prisoten pri očetovi bolezni, leta kasneje potem rešil mojo mamo. Tako da je to pravzaprav ena kontroverzna, protislovna zgodba o tem, kako se življenje vendarle obrne. In obrne se, če je le nekaj pravičnosti in sreče, nazaj na noge.

Sem edinec. Pogrešal sem, da bi se lahko na koga obrnil zlasti takrat, ko je bila moja mama bolna večkrat po več mesecev in sem bil dan v varstvo k stricu in teti. Mamo sem pogrešal, če bi imel vsaj brata ali sestro, bi bilo verjetno to pogrešanje nje lažje.

Večkrat sem bil, praviloma po pol leta, sam, zaradi maminega odhoda v bolnišnico. Enkrat so jo celo odpeljali v umiralnico v Vipavo. Takrat sva se že ločevala. Bil sem star 12. let, ko sem mislil, da se bova za vedno poslovila. Ampak mama se je zato, da bi ostala mama in skrbela zame toliko potrudila, da se je s srečnim naključjem, ko jo je zdravnik vzel nazaj v oskrbo, rešila. To se je večkrat ponovilo, moja mama je večkrat zbolela za rakom.

Italija objavila rezultate glasovanja: oboževalci ne morejo verjeti številkam

Vedno sem si v življenju želel, da bi bil poleg, ko se bo mama enkrat poslovila. Celo življenje sem se bal, da se bo zgodilo tako, da bom zaradi službe na nekem drugem koncu sveta, in ne bom takrat zraven nje, ko se bo poslavljala. In moja želja se je pred nekaj leti uresničila. Počakala me je, da sem prišel tistega ponedeljka v bolnico, in čez eno uro umrla. To, da sem bil zraven pri njenem odhodu v nebesa, ker mora biti kraj, kamor gredo dobri ljudje, mi je omogočilo, da je bila to noč, v kateri sem čuti največjo spokojnost. Nobena druga noč, noben drug trenutek v življenju ni bil tako perfektna spokojnost, kot noč po njenem odhodu. Kar se sliši čudno, ampak tako je bilo..."