Božični venec je eden najbolj prepoznavnih prazničnih okrasov. Danes ga razumemo predvsem kot lep dodatek, ki domu v hipu prinese toplino, vonj zime in praznično vzdušje.
Za tem preprostim dekorjem pa stoji presenetljivo dolga in bogata zgodovina, ki sega daleč pred krščanstvo.
Obesiti venec na vhodna vrata se nam zdi povsem samoumevno, a prav ta lokacija ima že stoletja zelo posebno simboliko.
Pripoved se začne v antični Grčiji in Rimu. Takrat so vence pletli iz lovorja, oljčnih vej ali hrastovega listja, uporabljali pa so jih kot znak časti, zmage in življenjske moči. Sam krog je imel poseben pomen. Predstavljal je večnost, cikličnost narave in neprestano obnavljanje življenja.
Rimljani zimzelene rastline
Ko so Rimljani decembra praznovali Saturnalije, so domove krasili z zimzelenimi rastlinami in venci. Verjeli so, da to prinaša srečo in varuje pred temnimi silami, ki naj bi po njihovem prepričanju tavale po zimskih nočeh.
Ta navada okraševanja doma v najdaljših in najhladnejših nočeh v letu je kasneje postala del širše evropske tradicije, ne glede na vero.
Zimzelene rastline so imele poseben status v skoraj vseh predkrščanskih kulturah. Ker preživijo mraz in temo, so jih dojemali kot nekaj skoraj čarobnega. Venec iz zimzelenih rastlin na vratih naj bi dom ščitil pred boleznijo, nesrečo in zlobnimi duhovi, hkrati pa simbolično vabil sonce, naj se po zimskem solsticiju vrne močnejše in toplejše.
Krščanstvo tradicije ni izbrisalo
S prihodom krščanstva se simbolika ni izgubila, temveč se je prepletla z novimi verovanji. Zimzelene rastline so postale simbol večnega življenja, krog pa Božje neskončne ljubezni.
V srednjem veku je imel božični venec že dvojni pomen. Po eni strani je nadaljeval staro pogansko tradicijo klica življenja v času teme, po drugi strani pa je postal krščanski simbol upanja in Kristusovega rojstva.
Rdeče plodove bodike so razumeli kot opomnik na Kristovo kri, ostri listi pa naj bi predstavljali trnjevo krono. Simbolika se ni povsod razvila enako, a prav zaradi nje se je venec trdno zasidral v božičnem času.
Zakaj prav na vhodna vrata?
Vhod je bil v skoraj vseh kulturah izjemno pomemben. Predstavljal je mejo med negotovim zunanjim svetom in varnim prostorom doma. Zato so prav na vrata pogosto obešali predmete, ki naj bi varovali družino. Božični venec je sčasoma prevzel to vlogo.
Venec je hkrati varuh doma in znak dobrodošlice. V germanskih krajih je celo obstajal običaj, da so si sosedi izmenjevali zimzelene vence kot izraz miru in prijateljstva.
V 19. stoletju, zlasti v viktorijanski Angliji, je tradicija dobila nov zagon. Domovi so postajali prostor predstavitve in okusa, vhodna vrata pa nekakšen opis domačih. Venec tako ni bil več le simbol, ampak tudi dekoracija.
Revije so objavljale nasvete za izdelavo čim lepših vencev, moda pa se je hitro razširila v Združene države in preostalo Evropo. V tem obdobju so se pojavili tudi prvi komercialni okraski, zato je venec postal stalni del prazničnega dekorja.
Čeprav danes živimo povsem drugače, venec še vedno nosi svojo starodavno vlogo. Je spoj tradicije, estetike in simbolike. Majhen, a močan znak, da v vaš dom vstopajo toplina, svetloba in občutek skupnosti.
Naj bo klasičen iz smrekovih vej, minimalističen, okrašen s pampaško travo, evkaliptusom ali drobnimi lučkami – vsak venec nosi isto tisočletno sporočilo: tukaj se praznuje življenje, upanje in prihod svetlobe tudi v najtemnejšem delu leta.
Prirejeno po: bljesak.info
