Čustvena zgodba psihologa Vladimirja Đurića iz psihiatrične bolnišnice vrača vero v dobroto, prijateljstvo in človečnost v najtežjih življenjskih trenutkih.
Psiholog Vladimir Đurić pogosto na Facebooku objavlja ganljive zgodbe, ta pa para srce in vrača vero v dobroto. Objavljena je bila na njegovi Facebook strani leta 2020, njegova pripoved pa se glasi takole:
"V teh petnajstih letih, kolikor delam v medicini, sem bil priča številnim fascinantnim prizorom. Resda fascinantno lepim in še bolj fascinantno grozljivim … Uspešnim in neuspešnim porodom. Uspešnim in neuspešnim oživljanjem. Uspešnim in neuspešnim poskusom samomora. Uspešnim in neuspešnim zadnjim vdihom.
VENDAR …
Nič ni name naredilo tako močnega vtisa kot neko povsem običajno popoldne, v času obiskov, v psihiatrični bolnišnici na obrobju mesta.
Majhna soba, kar se da urejena za srbske razmere, čista po kirurških, kaj šele psihiatričnih standardih; čiste zavese, ena bolniška postelja, en stol, ena omarica z nekaj prastarimi ruskimi klasiki. Gostitelj obrit in postrižen, v pižami, nasmejan … Moški in ženska v uglajeni obleki, zaskrbljena, na obisku.
On srečen, da ga je nekdo prišel obiskat – ‘celo na takšno mesto’ – in da je to nekdo ‘njegov’. Ona žalostna in zaskrbljena, ker vidi le senco svojega gimnazijskega prijatelja.
Prijatelja, ki je bil nekoč tako lep, mlad in postaven, poln zagona in neuklonljiv, inteligenten, z vsemi petkami, zmožen in poln potenciala … Vedno dobre volje in nasmejan.
Vse do drugega letnika Elektrotehniške fakultete, ko je začel v številkah in formulah iskati nenavadno simboliko in povezave ter imeti občutek, da se tam skriva neko posebno sporočilo zanj.
Ko je paranoidna shizofrenija začela uresničevati svoje zloslutne cilje, zapisane v njegovi nesrečni genetiki, je bil prvič hospitaliziran na psihiatriji, pa kmalu zatem drugič. In v hipu še dvaindvajsetič. Kmalu je začel celostno propadati, telesno in duševno. Po dvajsetih letih zdravljenja je postal le še senca nekdanjega sebe.
Imel je tolikšno smolo, da je ob vsej nesreči na koncu ostal še brez matere – edine, ki je skrbela zanj, ga hranila, umivala, oblačila in ‘silila’, da je jemal zdravila. Edine osebe, ki ga je ljubila.
Po njeni smrti je zelo hitro končal na ulici, kot brezdomec, brez hrane in, še pomembneje, brez zdravil. A neko jutro je imel ravno toliko sreče, da ga je ženska po naključju srečala v parku, na klopi z dvema vrečkama, z dve leti staro brado in vsaj mesec dni neumitimi lasmi, ter mu ponudila košček kiflja, ki ji je bil odveč, kot to sicer počne, kadar vidi nekoga manj blagoslovljenega.
V hipu je prepoznala njegove oči in brazgotino nad obrvjo z maturantske ekskurzije v Budimpešti, ko jo je branil pred tistim pijancem. Bila je šokirana in poklicala vse bivše sošolce in sošolke. Bila je vendar nekdanja predsednica razredne skupnosti.
Stopila je v stik s sošolko, danes vrhunsko odvetnico, da pomaga pri prevzemu skrbništva nad prijateljem. In najslabšega dijaka v razredu, da ga prosi, naj dovoli prijatelju, da nekaj časa prebije v enem izmed številnih stanovanj, ki jih oddaja, da bi si vsaj malo opomogel, se najedel, okopal in ogrel. Kajti kdo ve, ali bi sploh imel vsa ta stanovanja, če ne bi končal drugega letnika gimnazije tako, da je prijatelj po svojih rešil še njegove naloge in mu jih na listku poslal na zadnjem kontrolnem testu tistega leta …
In nazadnje je prosila še največjo piflarko v razredu, danes docentko, ugledno predstojnico oddelka v Kliničnem centru, ki je po večtedenskih posvetovanjih prišla do predloga za dolgoročno rešitev.
"Pozanimala sem se, mi bomo plačevali njegovo bivanje na psihiatriji. Obstaja en oddelek na obrobju mesta, kjer je vse odlično organizirano. Tam bo imel vse, kar potrebuje – hrano, nego, zdravila, zdravnike. Tam se bo lahko od vsega spočil in rešil svojo dušo, mi pa bomo veliko naredili za našega sošolca."
Odprli so transakcijski račun in sestavili urnik obiskov: vsak teden po dva iz razreda, ob morebitnih nenapovedanih obiskih prijateljev, ki priletijo iz tujine.
Spominjam se tistega srha, ko mi je kolegica pripovedovala to zgodbo – občutka, kako se pogrezam v fotelj v zdravniški sobi – in spominjam se, da sem naslednjih pol ure samo gledal skozi okno in razmišljal … Ali je to v naši državi mogoče? V teh časih? Po vsem, kar smo prestali? Ali takšni ljudje še obstajajo? Ljudje z veliko začetnico. Pravični, pošteni in dobri, altruistični in empatični … Ki želijo pomagati.
Ljudje, ob katerih vas je sram, ne glede na to, koliko ste sami dotlej naredili, in ki dokazujejo, da je vse mogoče, če si nekaj želite in če iščete načine, ne izgovorov.
Psihiatrične bolnišnice bi morale biti zgrajene zato, da zaščitijo tiste, ki se ne morejo zaščititi sami. Tiste, za katere je pravo življenje pretrdo … In razmišljal sem, kako družine, v kateri se rodimo, ne moremo izbrati, prav tako ne genetike niti bolezni, ki jih ta prinaša, niti teže usode, ki nam je namenjena.
Prijatelje pa lahko – vsaj tako, da smo mi nekomu prijatelj. Nekomu, ki nam ne more dati ničesar v zameno. Nekomu, ki se nam ne more oddolžiti na noben način. Razen z očmi, polnimi hvaležnosti, pa čeprav so te oči bolne.
In nazadnje …
Psihiatrični bolnišnici se veliko bolje poda izraz ‘duševna bolnišnica’ … Kajti le redko kje boste videli ljudi z več duše."
Vir: stil.kurir.rs
Novo na Metroplay: