Ganljiva izpoved Brigite Langerholc: "Dolgo si nisem upala povedati svoje resnice"

17. 5. 2023
Deli

“Morala sem se sesuti kot vreča bolečih mišic, da sem dojela, da sem zdrava. In da ne bom pristajala več na poniževanja. Zdaj vem: ko se postaviš zase, greš lahko do cilja in naprej. Z dobrim zgledom in z ljubeznijo do sočutja in harmonije.”

Brigito poznamo po izjemnih dosežkih v teku in divjem četrtem mestu na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000. A svetu predstavlja Brigita vedno več svojih talentov. In zmore priznati, da njena moč, da pomaga drugim, izhaja iz tistih težkih, nepopisno težkih trenutkov otroštva, ki jih je preživljala med pošastno osamljenimi zidovi bolnic, in potem iz časov depresije, ki se je zgrnila nadnjo po koncu kariere in začetku materinstva.

“Dolgo si nisem upala povedati svoje resnice. Otroštva me je bilo kot mladenke in kasneje športnice predvsem sram, zato sem zgodbo pridno tiščala v sebi. Če bi jo razkrila javnosti, bi svetu s tem priznala svojo ranljivost in celo šibkost. Tako se mi je vsaj dolgo zdelo,” pravi ognjevita rdečelaska. Ki je izbrala to barvo za lase šele po tistem, ko je čez noč skoraj čisto osivela. Pri 33 letih, ko je noseča končala kariero vrhunske športnice.

O svojih zgodnjih izkušnjah je prvič spregovorila, ko je začela kot motivacijska govornica gostovati po slovenskih podjetjih. “Odziv občinstva je bil neverjeten. V posameznih vidikih moje zgodbe se je marsikdo prepoznal. In tako sem počasi ugotovila, da lahko z odkritim govorjenjem o svojih ranah drugim pomagam celiti njihove.”

Brigita, ko odpadejo vse vloge in etikete, otroške bolezni, šolanje in veliki športni uspehi že med študijem v Ameriki, pa državni in svetovni rekordi ter olimpijske igre, skratka vsa športna preteklost … kaj je vaše bistvo?

Samo SEM, to neskončno energijsko bitje, ki lahko prehajam od ene dimenzije do druge, če se vmes seveda ne ustrašim teh čudovitih prehodov. Tu sem, da obstajam, in že zato sem hvaležna. Kdaj se tudi pošalim, da sem otrok narave, kot smo vsi.

Vaša knjiga - če pogledate nanjo s svojimi mentalnimi sposobnostmi z distance – kaj vidite?

V svoj dnevnik sem že leta 2015 zapisala: Moram napisati knjigo! Samo kako zožiti vse dogodivščine, ki so se mi zgodile že pred 40. letom, sem se spraševala … Zato sem tako hvaležna založbi Chiara, urednici Tadeji in lastnici Simoni Hani, da sta me spodbudili k nastajanju te knjige. Zadnji mesec v svojih meditacijah vedno dobivam sporočila v smislu – tako smo veseli, da si/ste si vzeli čas in jo napisali! Nastajala je točno devet mesecev in vem, da ima močna sporočila.

Kakšen sogovornik je avtor Jure?

Jure je opravil fenomenalno delo povzemanja mojih besed in vživljanja v moje situacije. Je rahločuten, pronicljiv, na momente začuden, za vsak detajl se želi prepričati, da je dobro razumel moje prehitevanje misli … Na koncu sem mu rekla, da je presegel samega sebe in da je moj dušni brat, še iz prejšnjih življenj.

Kaj pa doživljate na čustveni ravni?

Uuu, tako sem hvaležna in kar metuljčke imam v trebuhu, ko pomislim na knjigo. Sem neizmerno vesela in čutim tako močno olajšanje, da je končana. To je bil zame velik zalogaj, a verjetno tudi za Vesolje in za Jureta, bo pa tudi za bralce, saj je v knjigi razkritih kar nekaj bolečih resnic o vrhunskem športu in njegovem zakulisju. Ter o tem mojem strašnem času, preživetem v bolnišnicah v ranem otroštvu … Če prav pomislim, sem res zelo hvaležna, da sem zmogla iskreno izpoved – to je bil velik zalogaj.

Tekmovalno kariero ste zaključili v letu 2009, stari 33 let. Ali vaš duh še trenira? Še kdaj sanjate tekmovanja, treninge in vse tiste pritiske?

Ne, nikoli več! (smeh) Če kaj sanjam, je samo to, da kakšnega izpita v šoli še nisem zaključila, ne vem, zakaj ... Moj duh je vedno bolj “na paši” in postaja svoboden, brez omejitev; če že čutim potrebo po pretočnosti, ni več impulza, da nekaj “moram”, ampak naredim vadbo joge, dihanje, meditiram, vizualiziram ali pa grem v gore. In vedno rada doživim kakšno energijsko transmisijo ali gonge, to je to!

Takole piše v knjigi:

“Kaj me je v resnici gnalo, sem začela odkrivati šele nekje po dopolnjenem tridesetem letu, ko je mojo podzavest že prav razganjalo od bolečine. Kot sem opisala, je bilo nekaj časa tako hudo, da nisem bila prepričana, če bom sploh zvozila. No, in kako se mi je potem počasi vendarle uspelo dvigniti z dna? Kako mi je vendarle uspelo potolažiti deklico, ki je kričala v meni – ki je v resnici kričala vsa ta leta, a sem storila vse, da je ne bi slišala?

Hja, kako le? Tako, da sem ji najprej končno prisluhnila. Da sem ji dovolila pravico do njenih čustev in da sem z njo z vsem srcem sočustvovala. Na nek način sem se olupila kot čebulo. S skrbno in pogosto zelo naporno samoanalizo sem počasi odstranjevala plasti, dokler nisem prišla do boleče in kričeče sredice.”

Lahko prosim poveste kaj več, kaj je bilo tisto vaše notranje bistvo, ki ste ga našli, kot opisujeta v presunljivih delih knjige proti koncu? Kako so se luščile plasti do tam?

Vedno me je gnalo upanje, da bo moje trenutno življenje boljše, da bom prišla ven iz bolnišnic, da vem, da me čaka lepo življenje, in ne to, kot sem ga tisti trenutek živela. In za to sem bila pripravljena delovati.

S čim ste naredili največji preboj k sprejemanju sebe?

“Self-love” tehnike. S pisanjem, z opuščanjem samoobtoževanja; to so bili res drobni, a vztrajni koraki …. Potem z neobtoževanjem drugih, z odpuščanjem vsem, ki so mi kaj nečednega storili ... In z zavestnim usmerjanjem v to, da vedno v vsem vidim DOBRO. Tudi če je kakšen dan malo slabši, vem, da imam tehniko, da si lahko popravim razpoloženje – popravim toliko, da pride vsaj do povprečnega.

Kdaj je trajalo najdlje, da ste se na poti znova “pobrali”?

Že v srednji šoli, kar tri leta je trajalo, ko nisem čisto vedela, kam grem. Vedela sem, da nočem biti več v okolju, kjer sem odraščala, kam pa me bo pot nesla, je bila popolna neznanka. Potem sem se odločila za študij v ZDA, odšla sem v povsem neznano okolje in – vzcvetela.

V knjigi iskreno pišeta o spopadanju z depresijo.

Res, drugo moje najtežje obdobje je bila čisto prava, diagnosticirana depresija – tudi eno tako obdobje, ko nisem videla konca in sem si vedno govorila: Baby steps, Brigita, baby steps. Pa boš prišla ven. Ko sem se oprijela rešitev, sem vedela, da bo šlo samo korak za korakom. In to me je rešilo.

Kako pa je s to zahtevno gostjo zdaj v vašem življenju?

To brezupno počutje se je kot pri številnih mladih ali malo manj mladih mamicah pri meni zgostilo do res težke groze po prvih dveh porodih, kar se je pokrilo s koncem športne kariere. Saj včasih se še prikradejo kakšni “down” dnevi, ko tudi mene stisne, kar je razumljivo ... a takrat si pač pomagam z lastnim zagotavljanjem “well-beinga”, to je narava, narava, narava … Pa meditacije, vizualizacije, dovolj spanca, prava hrana, pravi ljudje, ljubeči odnosi. Ti mi največ pomenijo, ta dinamika z mojo družino. A zdaj se čutim popolnoma zaceljena, da lahko o tem govorim tudi v kampanji, ki jo je skrbno zastavil NIJZ. Zaradi tega sem se tudi odločila za ambasadorstvo znotraj tega projekta, ker z njim ozaveščamo mlade, saj je depresije sploh med mladimi vedno več.

Kaj širi to skrito pandemijo predvsem med mladimi?

Med mladimi se začne veliko tesnob in procesov zaradi vseh superlativov na družbenih omrežjih in v boju z lastnimi neuslišanimi pričakovanji. Ko sem začela prvič o tem govoriti, sem si rekla – pa tudi če posledično pomagam samo enemu človeku, ki bo slišal mojo zgodbo, je dovolj. Zdaj vem, da lahko nekateri nekako vplivamo na stotine ljudi.

Kaj pa je najbolj pomagalo vam pri spopadanju z njo?

Da si priznam, da jo imam. Ker sem mi je to zdelo nemogoče. Potem pa pogovor s komer koli, ki me je bil pripravljen poslušati. Antidepresivi me sploh niso zanimali! Potem pa to, da sem se vrnila nazaj k naravi, se preselila na vas. Vedno sem si govorila: zrasla si na vasi, umrla boš na vasi, vmes pa sem še doživela metropolitanska mesta.

In “stranski učinki”? Je v takih najtežjih obdobjih odpadlo kaj, kar ne kliče po vračanju na staro “normalnost”?

To je pa res pomembno in dobrodošlo, pravzaprav! V tistem obdobju sem namreč izgubila 95 odstotkov prijateljstev, večinoma iz sveta športa; to vse pove.

Potem, beremo, ste vnašali v življenje energijske in mentalne tehnike. Kaj so prinesle?

Napredovanje na vseh nivojih, mentalnem, čustvenem, energijskem … Hkrati pa totalno odpiranje, sprejemanje sveta, ljudi, vseh živih bitij. Končno.

Kaj vas je v energijskem smislu najbolj zaznamovalo in odprlo za svoje notranje bistvo?

Mislim, da so me najbolj premaknili naprej zakoni, ki sem jih spoznavala pri mladostniškem fantu Chrisu v ZDA. In ravno s pisanjem knjige sem ozavestila, da me je prav on pripeljal do ameriške hipnoterapevtke Kim Vincent in s tem do moža! Vstopala sem v svet zakonitosti, ki delujejo na planetu Zemlja, spoznavala zakon privlačnosti, pojme, kot sta dualnost in karma … Spoznavanje pa se je potem zelo poglobilo pri bioterapevtu Marjanu Ogorevcu. Pri njem sem nadgradila vse te osnove, ki so se mi začele odpirati med študijem v Ameriki, mojstrsko je ozaveščal in odstranjeval moje energijske blokade, čistila sva čakre, čistila moj strah, pošiljal je podporno energijo mojemu uničenemu telesu, kadar sem morala zdržati – to je bilo top! Kako sem se hitro regenerirala, neverjetno!

In kaj je bilo od vsega najbolj trdovratno? Čemu ste morali posvetiti največ pozornosti?

Pravzaprav temu, za kar še vedela nisem, da imam. Na primer Ivan, med drugim tudi mojster reikija iz Karlovca, ki sem ga obiskala približno pet let nazaj, je ob srečanju z mano vzkliknil: “Brigita, znam, zašto si došla – ti si žena novog doba!” In jaz ga debelo gledam, kaj je zdaj to, in potem mi reče: “Ubi Bože, Brigita moja, pa kako ti to podnosiš? Imaš 21 entitetu na tvojih različitih tjelesima, nešto je na energijskih, astralnim, svugdje, pa kako ti hodaš po svijetu?” Še bolj debelo sem ga gledala. Dogovorila sva se za temeljito čiščenje teh energij in sčasoma sem res začutila, da lahko diham s polnimi pljuči! Postala sem res lahkotna, posel mi je od takrat naprej končno stekel. Takrat sem se spomnila, da je Marjan Ogorevc že leta nazaj povedal, da se nam, ljudem, lahko “vse živo napopa” na telesa. Vem, da sem največ teh entitet nizkih vibracij pobrala, ko sem bila v depresiji, nekaj pa, moram priznati, tudi od “čudnih gurujev”, tudi to sem doživljala … Takrat sem čutila, da so me energijsko izčrpavali, marsikaj pa se je vleklo še iz časa športa. Ivan je še navrgel: “Ja još nisam video čovjeka u mojoj pisarni, da bi imao toliko entiteta na sebi, izgleda da ti imaš puno energije!

Se pravi, ste vseskozi iskali načine za celjenje bolečin in hkrati dodajali pristope za odklepanje potencialov?

Tako je. In če pomislim, me je v tej kombinaciji še zelo premaknilo delo z Ireno Kahne v smislu odpiranja finančnega obilja in odstranjevanja zakoreninjenih vzorcev; delali sva s pomočjo hipnoze po metodi RTT (‘hitra preobrazbena terapija’) britanske terapevtke Marise Peer. Čutila sem, da še ne smem dati svetu nečesa svojega, čeprav sem vedela, da imam kaj predati. Potem so sledile regresije v prejšnja in prihodnja življenja z Majo Žižek, tudi močno. Zelo pomemben korak zame je bilo doživetje Urške Henigman s čudovitimi “retreati” in z energijsko transmisijo – izjemna je, toliko lahko počistiš “komunale”, jaz temu rečem … In zelo intenzivno mi je bilo pri transformativni terapevtki Tini Ananda, ko sva šli nekajkrat odpirat, čistit in čustveno zapirat moje bolnice. Boleče je bilo, hkrati pa sem dobila v zameno izjemno nagrado – toliko moje pristne energije, ki je bila zaklenjena nekje v telesu, se je vrnilo k meni. Zgodilo se mi je še cel kup nekih mini coachingov, ko sem morala do fundamenta pretresti svoje temelje, programe, in nastaviti nove, če sem hotela preživeti, dobesedno, ker to niso bili moji programi, ampak programi drugih: staršev, iz bolnic, zdravnikov, trenerjev, prevzeti večinoma na zakonitosti strahu … In med mojimi zlatimi učiteljicami je še Lenja Faraguna, poslovna coachinja, ki nas je vse v skupini odpirala za pogum, da gremo v svet, da ljudje potrebujejo ta znanja, ki jih nosimo. Opažam, da nas je ogromno v Sloveniji, ki to čutimo, in vedno več ljudi je tu z namenom zdravljenja.

Večkrat omenite princip “čiščenja”; se vam zdi, da se je s kakšnimi terapijami odvijalo kako drugače?

Ja, zanimivo, res je – najbolj me je v zadnjem času tako za nova znanja odprla delavnica harmonizacije maternice pri Vesni Juvan, po drugi strani pa svetlobni jezik Maje Metličar; predstavila naju je Saša Božič na forumu Women Economy in kaže, da me je življenje pripravljalo tudi za to misijo. To so bile aktivacije svetlobnega jezika. Ko sem prvič slišala Regan Hillyer, svetovno znano govornico, ki je delala aktivacijo v meditaciji v svetlobnem jeziku, mi je kar dvignilo zgornji del telesa. Rekla sem si: “O, moj bog, to mi je znano, to vem, da poznam!” Vsaka moja celica je odreagirala in ni minilo pol leta in Vesolje me je pripeljalo do Maje, ki nas je vse zbrane “spomnila” – rekla je: “Hej, drage moje, ste nosilke svetlobnih kod in še več vas je, počasi prihaja ta spomin nazaj, sprejmite to!” Vem, da sem se temu sprva upirala, ker je to tehnologija zdravljenja, odklepanja potencialov pri človeku, ki gre mimo uma in samo nežno sproži določene procese v tvojih telesih.

Zakaj pride do tega upora?

Vse smo imele ta spomin, da smo zaradi teh znanj večkrat nasilno umrle na Zemlji, tudi drugod … Ampak zdaj je čas, vsem nam se odpira toliko vedenj, prav čudovito je. I love it! Letos sem se končno opogumila in delam aktivacije s svetlobnim jezikom s strankami. Tako pri številnih opažam, kakšen potencial nosijo s sabo; eni so graditelji novih hiš v ovalnih linijah, v zlatem rezu, pa bivališč, podprtih z zdravilnimi rastlinami, potem so ženske, ki zdravijo z rokami, nekateri z glasom – noro, kako sem hvaležna, kakšni ljudje vse hodijo k meni v pisarno ali na Zoom, toliko potencialov imajo v sebi … Nekateri ga že uresničujejo, drugi ga še bodo.

Prej ste omenili tudi harmoniziranje maternice.

Res, že leto dni sem v programu v skupini Delavnice za lastnice z odgovornimi maternicami z učiteljico Vesno Juvan. Tja sem šla z namenom, da vnesem vase še malo ženskega principa, ker je bil vrhunski šport res “crazy indeed” – samo moška energija, in kako naj ženske preživimo v tem … Ena prvih vaj za harmonizacijo maternice je, da se z njo povežeš sama (recimo v gozdu, ko se nasloniš na deblo in eno roko daš na maternico) ali delaš v paru in se vprašaš, ali se povezuješ z energijo iz Zemlje, s Sonca, ali porabljaš svojo. Tako se naučiš shranjevati svojo energijo v toku dneva. Učimo se raznih maorskih vaj čiščenja linij prednikov, zdravljenja … Res čudovito enoletno potovanje. Vesna pravi, da so ta znanja že tisočletja tu, avtohtona ljudstva jih vedno uporabljajo, le v zahodni svet prihajajo šele zdaj. Predvsem pa obujamo princip sestrstva in pomoči ženska ženski, čudovito je! Ogromno se naučimo tudi o vseh novodobnih ženskih boleznih, zakaj sploh pride do njih – ker smo ženske premalo v počitku in v stiku same s sabo. Predvsem se moramo negovati, da vzdržujemo hormonska ravnovesja. Skratka – znanja, ki bi jih vsaka ŽENSKA morala poznati. Same “fajn babnice” smo v skupini, I love it!

Vas je knjiga oziroma njeno nastajanje spremenilo?

Res, knjiga me je spremenila. Preprosto se mi je tolikokrat sanjala in sporočila, kaj naj bi bilo v njej, da vem, da sem bila vodena in da to ni bilo slučajno. Če bi se odločala izključno sama in iz svoje, na momente lene narave (ja, marsikdo tega ne ve – hitro lahko zapadem v stanje, da po cele tedne ne bi nič počela ali pa sem ves čas malo v pogonu, da ne zaspim), potem knjige nikoli ne bi bilo. A spremljal me je nek nežen šepet duše, mojih vodnic: Daj, napišita še tole, še tole mora biti v knjigi … Sanjalo se mi je, da je bil Jure moj (in ne samo moj) pisar že v Egiptu, zato sva se tako odlično ujela! In na koncu pisanja knjige sem dobivala sporočila: Brigita, to bo taka “magical” knjiga; hvala, ker si vložila čas vanjo, tako smo ti hvaležni – nimam pojma, kdo (smeh). Boš videla, toliko ljudem bo pomagala, da se spomnijo, kdo so … bistveno nekaj drugega, kar pa jim je bilo do sedaj prikrito. In samo ustvarjanje knjige z Juretom je bila čista poezija. Kljub temu da sem bila večino časa njenega nastajanja, pet mesecev “on-off” v Dubaju s Sophia Academy na projektih v okviru Expa, sva jo uspešno dodelovala.

In kaj je ta bistvena sprememba, ki te odslej spremlja in podpira skozi vsakdan?

Pa se je res nekaj velikega prelomilo: sploh ne morem več sprejeti nekega projekta, pa naj je še tako finančno mamljiv, če v ozadju začutim neke čudne energije; včasih mi že kar telo odreagira z drgetanjem, z nelagodjem, postane vroče, srce mi začne razbijati, ne spusti me naprej, ne gre in ne gre. Pa naj bi še tako potrebovala denar za (rodovno) posestvo, ki ga nameravava z možem kupiti, vem, da takih projektov ne sprejemam, ko ni več etičnih namenov. To je grajenje Novega sveta, popolnoma novo, nepričakovano, in rečem lahko samo to: dragi moji, za to smo bili izurjeni! To je zdaj naš “lovely” čas … končno.

Je knjiga potem četrti otrok?

Hm, pravzaprav peti. Obstaja še moja nerojena dušica. Nekje dve leti po Ajdinem rojstvu, ko sem ravno bila na sveže ven iz depresije, ugotovim, da sem zopet noseča. Najprej je bila moja reakcija šok. Kako bomo tega otroka spravili v 58 kvadratov enosobnega stanovanja ob dva druga dojenčka? Nemogoče! Cel kup predsodkov in strahov je drvelo skozi mene. Tudi mož Uroš je bil čisto v šoku in si sploh ni želel še enega otroka. “A nisi ravno ven iz depresije?” je čisto stvarno rekel. “Bi rada, da te še enkrat udari? Že takrat je bilo hudo, pa finančno, kako bova to zmogla?” Oba sva bila v kupu nekih preživetvenih vzorcev … In ko sem šla prvič h ginekologinji in ji “pojamrala”, s čim se soočam, in da ne vem, kaj naj naredim, me je v hipu opolnomočila. “Veš, kaj, je rekla, še vsak je še enega otroka gor spravil!

Je govorila iz izkušenj, da ste ji lahko zaupali?

Seveda, imela je pet otrok, res prava ginekologinja! A še vedno sem se nekaj tednov temeljito ubadala z vsemi temi vzorci, pa kaj bodo drugi rekli, še tretji otrok … Zdaj mi je jasno, da sem pobrala strahove svoje mame, ki si po mojem nikoli ni želela otrok, ampak jih je družbena norma v sedemdesetih letih zahtevala. Ko sem šla tam nekje po drugem mesecu na drugi pregled k dr. Igličarjevi, mi zaskrbljeno reče: “Gospa, nekaj je narobe, ne čutim otrokovega srca!” Zmrazilo me je, res me je zmrazilo … Ultrazvok je samo potrdil njeno slutnjo. Otrok je umrl. Ulile so se mi solze, hlipala sem – kako, ali so ga ubile moje misli? Res verjamem v moč misli. In tega otroka si nisem stoodstotno želela … Zdravnica je takoj odgovorila, da ne in da naj ne skrbim, češ da bom še imela otroke, in da naj bom hvaležna, da imam že dve popolnoma zdravi deklici.

Velika in iskreno mišljena tolažba, čeprav je verjetno takrat niste mogli sprejeti?

Kaotično je bilo, res. In potem mi zdravnica napiše napotnico za splav; sploh nisem vedela, da moraš narediti splav, mislila sem, da telo samo izloči mrtev fetus. Kup enih vprašanj. Taka žalost me je prevevala, ko sem šla s to napotnico naprej v sprejemnico! Tam me je vso skrhano nadrla, kaj se tako pozno odločam za splav. Samo še bolj so se mi ulile solze. Komaj sem izustila, da je otrok mrtev. Saj potem je takoj spremenila ton glasu, a jaz sem imela v bistvu od takrat naprej tako močan občutek, da je z mojim telesom nekaj narobe, da sem ubila otroka s svojimi mislimi, ker v sebi nisem bila čisto prepričana, ali ga hočem ali ne.

Težak čas za vas …

Res, že tako je bilo moje življenje takrat ena sama drama od depresije naprej, prej pa ta trud v vrhunskem športu … Drama na dramo, zdaj pa še to! In sam postopek umetnega splava je bil v eni od gorenjskih porodnišnic opravljen kot čisto razčlovečenje ženske. Prideš v sprejemnico med množico žensk, ki čakajo tudi za operacije, nobene zasebnosti, nobene uvidevnosti, na glas govorijo o splavu, seveda vsak misli, da si prišel umorit otroka … Nikogar ne obtožujem, a je bilo težko. Tisto obdobje je bilo poleg depresije eno najtežjih zame. Dobila sem moškega ginekologa, še enkrat me je pregledal, ali je otrok res mrtev, še enkrat ga vprašam, ali živi, on pa, da ne … In dobim tabletko. Čakam v sobi. Pridejo krči. Grozljivo. A ne sama fizična bolečina, ampak to, da si sama s svojimi čustvi, krivda … Taka teža me je preplavila …

Iskren objem in ljubeče sožalje, Brigita, in na zdravje vsemu življenju, ki je v vas. Kakor je nemogoče razumeti, kar se je zgodilo, vemo, da gre za učenja.

Hvala. Res je. Zdaj vem, da sem si to izbrala kot duša, da sem klesala svojo pot, pa naj je bila še tako brezupna in boleča. Po mojem sem kar leto dni okrevala po tem invazivnem splavu, se poslavljala od nerojenega otroka. Do konca pa sem zaprla to travmo na enem od “retreatov” z Urško Henigman, kjer smo se nenačrtovano – no, nič ni nenačrtovanega, saj to vemo – zbrale same ženske, ki nam je umrl otrok. Ni važno, pri kateri starosti to narediš, glavno, da v enem trenutku to bolečino energijsko počistiš in zaključiš travmo. Takrat mi je bilo jasno, koliko žensk to nosi s sabo do groba.

Kako ste to ozavestili v družini?

Uroš me je skozi mesece gledal in videl, kako zelo me je to potrlo … Šla sem v neko žalost, žalovanje, ne depresijo. In nekje po pol leta sem začutila dušico okrog svoje avre. Bila je Nia, najin tretji otrok, pol leta naju je pripravljala na prihod, sanjala se mi je! Urošu sem razlagala, da čutim dušo otroka okrog sebe; mislil je, da se mi je dokončno zmešalo, jaz pa sem nekaj časa mislila, da je to še nerojeni otrok. Potem je bila ta duša vedno bolj glasna in sem na subtilnem nivoju zaznavala, da je to naslednji otrok; če se odločim, da posodim svoje telo zanj, je duša pripravljena, moji vzorci pa tudi predelani. Zdaj razumem, da je prišel ta otrok prej, da me pripravi na Nio, ki sem jo v polnosti sprejela. Rodila sem tri deklice in zdaj lahko potrdim, da je prva Modrost, druga Sočutna bojevnica in tretja je Ljubezen. To je njihovo sporočilo, sporočilo nam in nama.

V knjigi ste Juretu zaupali, da je bila ta nosečnost in potem življenje od tretjega otroka naprej drugačno, lažje.

Res, ja, Nijina nosečnost je bila en sam “bliss”, blaženost, porod pa “magical” na Jesenicah. Prvo leto sem jo vseskozi negovala, čeprav je bila po petem mesecu starosti po trikrat na teden že v varstvu, ker sem šla delat, da sva lahko preživela. Mož jo je polno sprejel šele po enem letu; potreboval je ta čas, tudi zanj je bilo v kratkih letih polno dram. Zdaj je z vsemi tremi izredno povezan. Čeprav … kot pišem v knjigi – ko sem mu prvič povedala, da je duša nekje v moji bližini in da čaka, da se utelesi, mi je spolnost za nekaj časa odtegnil … Mislim, da iz strahu. Pravzaprav nimam pojma, kako se je Nia zgodila, se je pač morala! Hkrati pa me je ves čas pripravljala, krepila je mojo samozavest, da bo tokrat vse okej … A vsaka nosečnost je bila lepa in vsaka od deklic je bila od rojstva naprej čisti čudež.

Ste v družini zmogli povezati četrtega otroka v vašo zgodbo?

Ravno to pomlad smo tega otroka umestili v družino. Jaz ga kličem Tine. Z Urošem sta se nama pojavili imeni Milene Matko in Jerneja Zorca in pri njiju sva naredila postavitev družine. Umestili smo ga med Ajdo in Nio in vedno bolj čutim, da smo celota. Namreč dostikrat se zgodi, da po “zanikanih”, splavljenih oziroma umrlih otrocih povzame energijo tisti, ki se rodi naslednji, ali pa dela za dva – s tem citiram Mileno. In res, po vseh teh letih bistveno lažje diham, ko pomislim na izgubljenega otroka. Moralo se je zgoditi, da sem oziroma sva bila pripravljena v svojo družino sprejeti še eno bitje, tako drugačno od drugih dveh.

Kaj je tista točka, od katere gre drugače, ko ne zbiraš več vedno novih informacij, nehaš “čistiti”, vsaj za kratek čas, in zaživiš sam s sabo?

Mene je recimo med samo depresijo pretreslo, ko sem dojela, da sem POPOLNOMA sama odgovorna za svoje življenje. Verjetno je to smisel vseh teh odstiranj. V depresiji sem sama s sabo sklenila pakt: nikoli več v medije, ker mi tam tako uhaja energija. A zdaj se znam zaščititi in tudi sami mediji imajo drugačen odnos do mene. Potem sem se leta spraševala … KDO SEM, kdo sem!?! In počasi sem le začela dobivati odgovore, kažipote Vesolja, kam naj grem, česa še ne vem, pa bi morala vedeti. Vse te odvisnosti in odsotnost stika z naravo … In sem počasi začela “videti” ves ta svet, ki je vedno obstajal okrog nas, a sem bila na drugih frekvencah in ga nisem zaznavala.

In potem je prišel UltraMind? K nam je to metodo že pred več kot desetimi leti prinesel izjemen inštruktor, sicer podjetnik in človekoljub Klemen Mihelič, zdaj prihajajo tudi prvi prevodi knjig o tej dragoceni metodi Joséja Silve.

Tako je, pred dvema letoma in pol sem prek Vishena Lakhianija odkrila UltraMind in takoj za navdihujočim tečajem pri njem na Mindvalley Academy sem izvedela, da pri nas to plemenito znanje José Silva UltraMind ESP predaja tudi izjemni Klemen Mihelič. Z veščinami, ki jih je v svojo metodo 20 do 50 let zbiral José Silva, sem vedela, da sem zopet “nazaj na konju”, tam, kjer sem že bila kot otrok – kot je bil vsak otrok. Ko sem še imela polne zaznave.

Kako pa vas je potem tako preplavil UltraMind, da ste postala kar inštruktorica te metode?

UltraMind me je naučil uporabljati in izkoriščati sposobnosti, ki nam jih je dal Bog, a jih prej nisem uporabljala v celoti. Odprl mi je psihične, čutne zaznave, mojo največjo željo, da bi lahko zaznavala, brala polje in podobno, se še bolj povezala z višjo inteligenco in dobivala odgovore znotraj sebe. To je bila moja največja želja, odkar sem delala na tem s Chrisom v Los Angelesu in kasneje v Sloveniji z Marjanom Ogorevcem, mojim karmičnim čarovnikom: da lahko občutim, kaj se dogaja v telesu mojega ljubljenčka ali mojih bližnjih, sodelavcev. To je neprecenljivo. Intuitivno védenje.

Kaj vas je najbolj presenetilo pri UltraMindu?

Na primer vaje, ki smo jih delali na koncu tečaja na Mindvalley, so me dobesedno “vrgle na rit”, nekje 60- do 70-odstotno sem bila točna v zaznavah teles tujih ljudi in diagnoz, pa sem to delala prvič v življenju. In kasneje mi dragi Klemen Mihelič, ki je pri nas veliki pionir UltraMinda, razloži: “Brigita, to je šele začetek, počakaj, da narediš 50 zdravstvenih primerov, ko boš raziskovala človeško telo z jasnovidnega gledišča.

Kaj pa je tisti presežek, praktično bistvo UltraMinda, ki se vas je najbolj dotaknilo?

Pomembno je, da razviješ svojo intuicijo; s tem lahko dejansko pospešiš zdravljenje in vzdržuješ odlično zdravje ter vseskozi ustvarjaš boljši odnos do ljudi in okolice. “Vse bolje in bolje” je geslo Joséja Silve in UltraMinda, ki spodbuja prizadevanja za plemenitenje na čisto vseh področjih človekovega življenja. Naučiš se umetnosti subjektivne komunikacije, tako imenovane asertivnosti … In predvsem lahko vse veščine takoj, ko se jih naučiš, uporabljaš za dobro bližnjih in vseh, ki potrebujejo pomoč.

S čim se je izkazala metoda kot najbolj praktična?

Hm, morda najbolj, ko sem šla z regresijo nazaj v dneve v bolnišnicah; tam sem vse zaznavala, in tudi ostali dojenčki so. Mi mislimo, da dojenčki zelo malo zaznavajo, a občutijo vse, shranjuje se jim v podzavesti in celičnem ter energijskem spominu. In vedno, ko sem to védenje poglabljala, sploh zadnji dve leti, me je globoko pretreslo, ko me je poneslo na primer v življenje v Egiptu ali na Atlantido, Lemurijo, ko sem doživljala tudi konec teh civilizacij … Praspomin se mi je odpiral, noro, da sem lahko šla v te svetove, v primerjavi s katerimi so naše frekvence tako trde, polne strahu …

In zdaj to znanje kot mentorica UltraMinda predajate naprej?

Tako, odkar sem to metodo spoznala, sem si mislila samo to: dragi ljudje, tisti, ki še ne delate na sebi – prosim, začnite, da boste čutili vse to. Omejitve in vse, kar so zadnjih 100, 200 let ali več stresali na nas, zbledijo, ko greš celit svoje trenutno življenje – in če imaš pogum, še prejšnja. To je “hard work”, ni “easy”, ves čas pa me vodi naslednja misel: Čim manj ali nič svoje karme nočem prenesti na svoje otroke! Sicer sem se vmes še ubadala s tem (kot večina nas, ki se izpostavimo), ali želim biti spet videna. Hkrati pa sem se v polnosti zavedala, da bom ljudem lahko predstavila te tehnike Joséja Silve, ker sem že bila na visokih obratih v športu in v miselnosti, hkrati pa sem razvila tudi svoje kapacitete, da jim približam subtilni svet na lahkoten način, da jih ne bo strah vstopiti v lastne zaznave.

Kaj pa najraje ustvarjate zadnje čase?

Sem v tišini, v gozdu. Poslušam vibracijsko glasbo 432 hertzov, raziskujem Teslo, vibracije, frekvence, jih kdaj narišem, delam aktivacije svetlobnega jezika, plešem. Raziskujem “self-love” tehnike, harmoniziram maternico, skratka – delam vse, da se polnim, ker tako močno čutim, da se sidrajo nove energije na Zemljo in da je to nujno za preživetje vseh nas in planeta.

Knjigo Do cilja in naprej - Brigita Langerholc lahko naročite tukaj.

Spraševala: Mina Ristanc, Fotografije: Janez Marolt, Nia Gombač

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel