Camino de Santiago - Hodi, moli, ljubi

Ko si želiš spremembo, moraš narediti nekaj velikega. Vedela sem, da moram sprejeti odločitev, ki me je je najbolj strah. Za spremembo sem morala skočiti. Skočiti v neznano. In sem šla. Na 850 kilometrov dolgo pot po Španiji. Od Pamplone do Muxije in Finisterre. Sama.

Camino de Santiago - Hodi, moli, ljubi (foto: Osebni Arhiv) Osebni Arhiv
17. 1. 2020

1. dan: Pogovori z egom

Prvo noč sem se neverjetno dobro naspala, kljub temu da sem spala na tleh. Zbudila sem se pred budnico, vesela, da je prva noč za mano. V vseh sobah je nežno zvenela mirna glasba, ki nas je nežno vabila, da vstanemo. Iz kuhinje so dišali opečeni kruhki. Lastnika alberge, kot se imenujejo prenočišča za romarje, sta bila neverjetno dobre volje. Zabavala sta nas in vzpodbujala. Takšnega začetka nisem pričakovala. Če bo šlo tako naprej …

Še preden sem obula pohodne čevlje, sem stehtala nahrbtnik. Imela sem dva kilograma preveč, glede na to, da je priporočeno, da nosiš s seboj le 10 odstotkov lastne teže. Zagrabila me je panika. S seboj sem imela res le najnujnejše. Nisem vedela, v kaj se spuščam. Sem sposobna hoditi osem ur na dan? Bom svojemu telesu naložila preveč bremena? Bom svojo odločitev obžalovala? Sprožil se je val dvomov. V glavi je zadonelo: Stop! Ne razmiš­ljaj negativno, ne dovoli, da te dvom ohromi. Zdaj si tukaj. Delaj korak za korakom, dan za dnem.

Zagotovo obstaja dober razlog, da sem se znašla tu, zato bom vsako stvar, ki mi pride na pot, sprejela. Ta misel mi je pomagala, da me v pogovorih s svojim egom ni potegnilo pregloboko. Bila je moje vodilo, ko mi je bilo najteže.

Hodila sem hitro, prehitevala romarje, a že drugi dan sem začutila bolečine v peti. Kmalu sem dobila tudi žulje. Bolečine v telesu so postajale močnejše, lajšala sem jih s predihavanjem. Hvaležna za vse delavnice, na katerih sem se učila pravilno dihati, premagati bolečino, jo sprejeti in spuščati, sem se počasi premikala naprej. Čeprav je moja hrbtenica nosila veliko fizičo težo, pa so jo veliko bolj oslabili psihični napori. Takrat mi je tudi postalo jasno od kje moje težave s hrbtenico in kako mi moja glava zapira, da življenje samo steče.

3. dan: Pot vprašanj

Sonce pripeka, nahrbtnik se zdi težji, ramena me bolijo, čutim križ, žulje imam že na obeh nogah. V glavi je drama, misli švigajo sem in tja, telo je v bolečini. Bom zmogla vse to? Fizično nisem niti malo pripravljena. Že res, da se v službo vozim s kolesom in da sem dvakrat v življenju prehodila ljubljansko Pot ob žici, ampak to je premalo. Strah objema moje telo in misli. Ustavim se. Nekajkrat globoko vdihnem. Spomnim se na ipod v nahrbtniku. Upam, da me bo glasba osvobodila tesnobe, ki je nastala v meni. Pesmi se vrtijo povsem naključno. Kmalu se zavem, da mi ustvarjajo red v glavi. Zasmejem se, vse skupaj se mi zdi neverjetno. Zastavim si eno svojih velikih vprašanj. Pred mano se dviga ogromen hrib, v sebi začutim odpor, dvom, da mi ne bo uspelo. Takrat zaslišim pesem, ki mi vlije moč. Ko prispem na vrh, na desni opazim stavbo, ki je videti kot črna luknja – brez tal. Ko se ji približam, opazim stopnice, ki vodijo v temo. Prestrašena se podam po stopnicah, ki me pripeljejo do vode, v kateri plavajo zlate ribice. Povsem lahkotna se usedem na stopnice, brez misli, na obrazu se mi nariše nasmeh. Dobila sem odgovor. Čeprav se zdi, da se spuščaš v črno luknjo, se v njej lahko skriva zlato. Po tej močni izkušnji sem pot dojemala drugače. Začela sem dobivati sporočila, začutila sem njeno močno energijo. Stvari so se mi sestavljale, občutek izgubljenosti je izginjal.

7. dan: Katero pot izbrati?

Zbudim se pred budilko. Hodim v temi, nad mano je zvezdno nebo in ni me strah, čeprav hodim sama. Vse življenje sem se bala biti sama, tu pa je ta strah izginil. Počutim se svobodno, varno. Hodim po ozki poti, ki vodi skozi polja. Vzporedno se vije prometna avtocesta. Kot slika mojega življenja, ki je postalo divje in hitro kot ta avtocesta. Glasno, naglo, brez pravega bistva. V sebi čutim strah izgube, strah neuspeha. Ko opazujem avtocesto kot prispodobo svojega življenja, se zavem, da trenutno stojim na vzporedni poti, kjer me ni strah. Na tej prašni, tihi, počasni cesti se počutim bliže sebi. Čutim vsak korak, ki ga naredim, slišim svoj dih, slišim tišino. Počasi se premikam naprej, korak za korakom, nikamor se mi ne mudi. Začutim globoko hvaležnost za vse, kar obstaja okoli mene. Ljudi, živali, rastline. Za vse bližnje, za vse, ki jih poznam, za vse, ki mi prihajajo na pot kot učitelji, za življenjske lekcije, s katerimi postajam bolj močna in podobna sebi.

Posnamem filmček, s katerim se svojim najbližjim zahvalim za vso ljubezen, ki jo čutim. Opazujem ljudi, ki jih srečujem, spominjajo me na moje drage – nekateri vizualno, drugi s kretnjami, nekateri samo s pogledom. Zasmejem se in nadaljujem pot v objemu misli na njih.

11. dan: Sklenjen krog

Sonce še vedno pripeka. Že dolgo sem na poti in danes mi gredo ljudje pošteno na živce, posebno takrat, ko se znajdem v gneči. Takšni trenutki me stisnejo v kot in nimam druge izbire, kot da delam korak za korakom in poskušam čim bolj zavestno ohranjati svoj tempo. Ko mi to uspe, izgubim občutek za čas, postanem korak in vse je tako lahkotno.

Že nekaj kilometrov nisem videla izvira, kjer bi si lahko natočila vodo, zato do naslednjega mesta pridem dehidrirana. Zopet začnem ceniti majhne stvari, ki so mi v vsakdanjem življenju postale samoumevne. Prenočišče dobim v cerkvi. V veliki sobi pred oltarjem izberem blazino, na kateri bom spala, odložim svojo prtljago in se oprham.

Prišlo je že veliko romarjev. Nekdo vzame v roke kitaro, dekle se usede za klavir in v prostoru nastane neverjetno povezovalna energija. Večerjo pripravimo skupaj. Trije prevzamejo pobudo za organizacijo, drugi sekljamo zelenjavo, se pogovarjamo in smejimo. Po večerji na mize znosimo štiri velike škafe vode in v njih umijemo ter speremo posodo. Iz popolnih tujcev smo postali uglašena skupina. Večer preživimo v cerkvi, v kateri odmeva romarska himna, ki je do takrat še nisem slišala. Usedemo se v krog in ob goreči sveči izvedemo obred. Vsak pove, kar mu leži na srcu, za kaj je hvaležen. Okoli nas je močna energija, ki odpira srca. Nekaterim po licih tečejo solze. Vsak govori v svojem jeziku. V svoji ranljivosti smo vsi enaki, različne so le maske in oklepi, ki jih nosimo.

14. dan: Kako odložiti bremena življenja?

Jutra so sveža. Končno je moj nahrbtnik lažji, saj imam vse obleke na sebi. Opazujem ljudi. Nekateri hodijo povsem sproščeno, drugi trpijo pod težo bremena, tretji imajo stvari navezane na nahrbtnik, da jim poplesavajo v ritmu korakov, četrti hodijo le z majhnim nahrbtnikom, veliki jih verjetno že čakajo v prenočiščih. Ne morem soditi, saj nisem obula njihovih čevljev, a mislim, da moraš na Caminu sam nositi vso svojo prtljago. Je lekcija, da se v življenju obremeniš le toliko, kolikor si sposoben nositi. Ostalo je treba pustiti za seboj. Občutek, da imam v svojem nahrbtniku le najnujnejše, me osvobaja. Pred dnevi sem srečala prijazno žensko z velikanskim nahrbtnikom. Vsi smo jo spraševali, zakaj s seboj nosi toliko stvari. Ko smo slišali njeno življenjsko zgodbo, je velik nahrbtnik postal logičen. Vsak mora osvojiti svoje življenjske lekcije. Lahko se zgodi, da kaplja kapne čez rob. Tako se je zgodilo tudi njej, ko se je z nahrbtnikom vred zgrudila in ni mogla naprej. Takrat je spregledala, izpraznila skoraj pol nahrbtnika in pot nadaljevala veliko lažja.

17. dan: Navdihujoče

Polna luna me vabi, da se jo dotaknem. Pot vodi skozi črn gozd, skozi veje luna osvetljuje pot. Ko se zdani, pridem iz gozda in pred seboj zagledam jaso, na kateri stojijo porisane mizice, stoli, klopce, pisane skulpture, ki so jih iz lesa ustvarili umetniki. Navdahnjena in napolnjena se podam naprej. Kamnita pokrajina se dviguje ob nizko rastočih drevesih. Ko pridem na vrh, se pred mano vije labirint. Ustavim se, globoko vdihnem in se zavem, kako srečna sem. Oblijejo me močna čustva, oči se mi zasolzijo, začutim hvaležnost življenju.

19. dan: Tempelj miru

Danes sem se malo prenaglila, saj sem prehodila 45 kilometrov. Sredi hriba zagledam albergo in pripravljena sem plačati tudi dvojno ceno, samo da mi ne bo treba naprej. Sreča, cena je normalna, hrana vegetarijanska in tam opazujem najlepši sončni zahod.

Sonce se spušča za mogočnim cerkvenim zvonom, ptice letijo nad mestom, ki ga objema topla tišina. Utrujeni v tišini čakamo, da se dan prevesi v noč. Vsak v svojih mislih, z željo ohraniti ta čudoviti trenutek.

Naslednje jutro naletim na Franco­zinjo, ki mi navdušena predlaga, naj vstopim v hišo ob poti. Vstopim in začutim mirno in toplo energijo. Na hodniku igra nežna glasba, v sobi gorijo sveče, na stenah visijo čudovite fotografije z navdihujočimi verzi o življenju. Kot bi stopila v vzporedni svet. Prostori so okrašeni s suhimi rastlinami, lesenimi vejami, slamo, storži, tudi pajčevine so del dekoracije. Ko počasi odkrivam vsako sobo posebej, srečam bradatega starca, ki prižiga sveče in si kuha čaj. Tišino pretrga navdušena Francozinja, ki starca vpraša, ali ga lahko fotografira. “Ne uniči te veličastne tišine,” ji mirno reče in kuha dalje.

Usedem se na klopco, zaprem oči in nekaj časa samo sedim. Brez misli. Kasneje ugotovim, da je bila to oaza tišine, skrita na poti, za ljudi, ki iščejo mir in uživajo v enostavnih in lepih stvareh.

21. dan: Samostojna pot

Na Camino sem se odpravila tudi zato, da se naučim popolne samostojnosti, da se ne zanašam na druge, da zaupam sebi in svojim občutkom. Sprva me je bilo tega najbolj strah. A vsak dan je bilo laže in imela sem občutek, da hodim po poti k svobodi. Že res, da smo na svetu, da se družimo in se skozi odnose učimo, a včasih postanemo preveč navezani in mislimo, da nas bodo drugi osrečili. V resnici ni tako. Osrečimo se lahko samo sami, če v sebi najdemo sestavine sreče. Zato sem večinoma hodila sama. Ko sem hodila v družbi, je to imelo svoj namen. Srečevala sem ljudi, ki so me spominjali na tiste iz mojega življenja in od njih sem se ogromno naučila. Odpirala so se mi vprašanja, ki sem jih na poti razreševala. Zelo sem jim hvaležna, da so bili moji akterji. Vedela sem, da so prišli do mene z namenom in mi v tistem skupnem trenutku dali, kar sem potrebovala.

23. dan: V globini miru

Na koncu gozda me pritegne tabla Alchemist, da skrenem iz poti in obiščem ta kraj. Hiša je nenavadna, zunaj je sedežna prekrita z odejami z vzhodnjaškimi vzorci. Police so polne različnih glasbil, raznobarvnih steklenic, ki spominjajo na čarobne napoje, na tleh je narejena mandala iz rož. Kdo živi tukaj? Vleče me v hišo, v kateri spoznam očeta in sina, umetnika, ki izdelujeta slike iz drobljenih kristalov. Čeprav pridem v zgodnjih jutranjih urah, se odločim ostati dan ali dva. Prvič v življenju občutim takšen mir in spokojnost. Razmišljam o preprostosti. Zibljem se v viseči mreži, na vrtu nabiram ekološko zelenjavo in se družim z njima. V hiši je soba za meditacijo opremljeno z njunimi slikami in nežno osvetljavo. Res noro dober kraj. Lahko bi ostala še dlje. Ko odhajam, s ponižnostjo stopim do očeta, ki me močno objame in me obdari z neverjetno mirnostjo. Teh dveh dni ne bom nikoli pozabila. Dala sta mi uvid, da je najbolj prav, da so stvari preproste in da si s tem lahko srečen.

25. dan: Ljubezen

Vsak dan je nova priložnost za nekaj lepega, novega. Vsak dan je podarjen, zato je prav, da ga izkoristim za osebno rast, za ljubezen. Tako sem se vedno zgodaj zbujala in hodila za ljubezen. Včasih je bilo težko. Občutki, ko začutiš svobodo, minljivost trenutka, lepoto in ljubezen so bili neopisljivi. Tako so me občutki gnali naprej in neverjetno hitro sem prišla do Santiaga de Compostela, do cerkve, kjer večina romarjev nori od veselja in ponosa, da so premagali tako dolgo pot. Sama tega ne občutim. Čutim le neverjetno mirnost. Ne potrebujem ničesar. Ne potrebujem, da mi kdo čestita. Da mi reče, da je ponosen name. Nič. Sem mirna, zadovoljna, počutim se svobodno in srečno.

Začutim spoštovanje do svojega telesa. Ko sem bila že čisto na koncu z močnimi, ko je bilo telo utrujeno, je prišla sila, ki me je porinila naprej. Imela sem občutek, da je to sila ljubezni, da to je ljubezen. Nočem pozabiti tega občutka! Želim se ga čim večkrat spomniti. Ne zavedamo se, kakšen neverjeten stroj je naše telo. Z njim bi morali ravnati bolj odgovorno in ljubeče.

27. dan: Do konca in naprej

Kljub doseženemu cilju se odločim, da nadaljujem pot do morja. Peš do konca, do tam, kjer se kopno konča.

Pot do Finisterre in Muxije je očiščevalna in zelo intenzivna. Vreme se spreminja, dež me spremlja več dni. Ko joka nebo, jočem tudi jaz. Moja pot se ni mogla končati v Santiagu de Compostela, saj v sebi nosim še veliko žalosti, dvoma in strahu. Ranljiva in hvaležna za vse, kar je, hodim med evkaliptusovimi gozdovi, objemam drevesa in premlevam stvari, ki se mi dogajajo na poti, jih poskušam osmisliti in jih povezati s svojim življenjem. Ko pridem do Finisterre, zažgem nekaj svojih oblek in s tem simbolno za sabo pustim svoje staro življenje. Nebo je oblačno, rahlo dežuje, ozrem se proti morju in v daljavi zagledam žarek svetlobe, ki riše bela vrata. Vrata v prihodnost. To je moj znak – tisti, ki sem ga potrebovala.

Moja Camino izkušnja je intenzivna, polna močnih občutkov in jasnih odgovorov. Dala mi je uvid v življenje, ki bi ga morala živeti.

Camino ti pokaže tvoje življenje, na poti se srečaš z vsemi svojimi namišljenimi resnicami, izgovori, travmami, reakcijami. Da ti prostor, kjer postaneš opazovalec sebe, svojega življenja in svojih odzivov. Za vsakega pripravi osebne naloge, izzive, doživetja. Tu si sam, odgovoren zase. Tu vidiš svoje vzorce. Tu vidiš širšo sliko. Spoznaš kaj je res pomembno, koliko nepomembnega balasta, ki preprečuje, da bi življenje steklo, se je nabralo. Pokaže ti sliko, pokaže ti resnico. Na tebi pa je, ali jo boš sprejel in boš dovolj močan, da jo preneseš v realno življenje. Ker realno življenje je tukaj. Zdaj. Pravi Camino se začne šele po Caminu. 

Smer

Jakobova pot oziroma Camino je skrajšana različica imena El Camino de Santiago, ki združuje več romarskih poti, ki vodijo do cerkve sv. Jakoba v Santiagu de Compostela na severozahodu Španije. Pot je dobro označena z rumenimi puščicami ali simboli školjke.

Spanje in hrana

Alberge so romarska zavetišča, ki stojijo na poti. V njih je mogoče prespati z romarskim potnim listom za ugodno ceno. Tudi restavracije ponujajo romarjem cenejše menije. Uradni romarski potni list, v katerega nabirate žige, dobite na poti v romarskih pisarnah ali v nekaterih zavetiščih.

Vsebina nahrbtnika

‒ okviren plan poti

‒ kratke hlače

‒ pajkice

‒ nepremočljive hlače

‒ pelerina

‒ majica dolg rokav (2 x)

‒ majica kratek rokav

‒ pohodne nogavice (2 x)

‒ spodnje perilo (3 x)

‒​ flis ali topla jopa

‒ krema za sončenje

‒ najnujnejše za osebno higieno in prvo pomoč

‒ pohodne sandale (veliko boljša izbira od zaloge obližev)

‒ zvezek za zapiske

‒ osebni dokumenti in zdravstveno zavarovanje

Tekst In Fotografije: Maja Sotošek