Čudovit zapis o travmah: Čas je, da sprostimo energijo, ki se je zataknila v našem telesu

11. 3. 2023
Deli
Čudovit zapis o travmah: Čas je, da sprostimo energijo, ki se je zataknila v našem telesu (foto: shutterstock)
shutterstock

Vse, kar se je v nas zataknilo včeraj (ali pa že mnoga leta nazaj), lahko danes dobi dovoljenje, da se premakne naprej.

Travma je zataknjena življenjska energija. Ustvarjalna, naravna, igriva življenjska energija, ki ji ni bilo omogočeno, da bi bila pretočna in stekla dalje takrat, ko se je pojavila v telesu.

Morda se nismo počutili dovolj varno, da bi ji pustili, da takrat steče, ali pa preprosto nismo vedeli, kako. In tako se je zataknila v našem telesu ... besede, ki smo jih hoteli zakričati. Načini, na katere smo želeli premikati svoje telo.

Povsem normalna in zdrava človeška čustva, ki smo jih inteligentno potlačili, da bi se zaščitili, dobili ljubezen, bili »v redu«, ostali živi ... Resnica, ki smo jo hoteli izraziti, a je nismo mogli.

A danes je nov dan. Vse, kar se je v nas zataknilo včeraj (ali pa že mnoga leta nazaj), lahko danes dobi dovoljenje, da se premakne naprej. To bo zahtevalo pogum, pripravljenost občutiti staro bolečino, dihati skozi njo in zaupati telesu, namesto da se vdamo podzavesti in njenim strahovom. Pripravljenost povedati resnico. Priti iz skrivališča in si upati biti videni.

V varnosti svoje prisotnosti ali v varni prisotnosti drugega, ki nas lahko drži v objemu ter zaupa našemu procesu, se lahko obrnemo k bolečemu, tesnemu in temnemu kraju v naši duši in vanj prinesemo svetlobo svojega zavedanja, luč ljubezni.

Življenje se želi samo igrati v nas, plesati, trepetati, vibrirati, vzpenjati in se premikati do konca. Bes, groza, impulzi, vzgibi in želje, za katere smo se naučili, da so »napačni«, »sramotni« ali celo »nevarni«, so bili vedno naravni, normalni in zdravi. Ne bodo nas poškodovali, če se obrnemo k njim in jim ponudimo ljubezen, pozornost ter varen prehod, ki so si ga vedno zaslužili. Pustimo si, da jih občutimo. Ko dobijo, kar si želijo (ljubezen in sprejemanje), bodo odšli.

Naše rane, naši nemirni in žalostni deli ter naše travme niso napake; so sveti kraji v nas, ki obupno hrepenijo po ljubezni in čakajo, da v njih prodre naša radovedna luč.

Zato izkričite, tresite se, trepetajte, jokajte, izbruhnite, delajte sveto zmešnjavo ... karkoli vam omogoči, da sprostite to zataknjeno energijo in ji omogočite, da steče dalje. Osvobodite se!

Prirejeno po: Jeff Foster

Preberite si še:

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez