Ko se ženske dotakne mati narava, in ji zašepeta: »Čas je.«

»Dovolj je bilo. Čas je, da prenehaš odraščati, zgolj nabirati leta – in začneš postajati modrejša. In bolj divja.«

»Še vedno te čakajo dogodivščine, le da boš tokrat v njih uživala z vizijo modrosti in globljim vpogledom v stvari; lažje boš iz rok izpustila vse, kar ti ne služi.«

»Čas je, da prenehaš s to norostjo primerjanja z drugimi, s konfromizmom za vsako ceno; in začneš izkušati užitke, ki jih prinaša življenje brez zadržkov in sramu.«

Nežno nas bo potrepljala po ramenih in nas spomnila, da smo opravile svoj del. Preveč smo dale, preveč smo skrbele in preveč smo trpele. Nosile smo bremena, ki so veliko pretežka za naša ramena; bremena, ki nam jih ne bi bilo treba nositi.

»Čas je,« bo rekla mati narava.

»Odloži vsa bremena, spusti vse, kar si prerasla in začuti svobodo svežega, čistega prostora, ki nastaja znotraj tebe. Napolni ga z novimi odkritji, z ljubeznijo in s smehom.«

»Napolni se tako, da te ne bo več strah nepredvidljive prihodnosti; napolni se tako, da boš vsak nov dan pozdravljala z navdušenjem otroka.«

Opomnila nas bo, da bomo – če prenehamo skrbeti, kaj si drugi mislijo o nas in namesto tega začnemo skrbeti, kaj si same mislimo o sebi – izkusile novo obdobje svojega življenja, za katerega si nikoli nismo mislile, da je mogoče.

»Čas je,« bo rekla ...

»da napišeš konec ali nov začetek svoje zgodbe.«

Prirejeno po: Donna Ashworth Word

• Preberite si še: Zapis divje ženske: Duša nisi sama