Osebna rast ni nikoli linearna črta.
"Če greš skozi čas razočaranja in brezupa, je pred teboj čas velike osebne rasti," je dejal škot Oswald Chambers.
Če pogledamo svoje življenje, verjetno opazimo, da si situacije in občutki sledijo kot srčni utrip. Slika življenja bi bila podobna sliki na EKG monitorju. Torej, veliki skoki krivulj, ki gredo iz dna v višave, gor in dol, gor in dol, ves čas. To je znak, da smo živi.
Pred vsakim vzponom na vrh se nahaja nizka dolina. Pred vsakim korakom naprej, je nekaj stopicanja na mestu, tuhtanja, včasih obrat, včasih korak nazaj, včasih se še malce usedemo, včasih pa zgrešimo pot in gremo v navidez napačno smer...
Spoznanje, da je življenje nenehno gibanje "v višave in doline", "gor in dol", lahko prinese določen mir, saj se zavedamo, da v času rasti ne bomo utopično pričakovali stabilnega počutja in življenja, ki bo ves čas popolno. Sprejeli bomo tudi hojo po globokih jamah in strmih, navidez neprehodnih pobočjih.
Na tej poti zlahka pademo v brezup, ker se nam zdi, da nismo kos preizkušnjam. Stena pred nami se enostavno zdi previsoka. Ugotovimo, da se vedno znova ukvarjamo z istimi težavami, da se vrtimo v začaranem krogu, znova in znova. Ko nam spet in spet spodleti.
Mislimo, da uspešna rast pomeni, da se vsak dan počutimo bolje, kot smo se počutili včeraj. Da smo vsak dan korak bližje idealnemu in mirnemu življenju, brez težkih občutkov. Da bi morali po prvi napaki dojeti lekcijo in se povsem spremeniti. Kaj pa, ko se nam zgodi ravno obratno, in se nam zdi, da pot postaja vedno bolj zahtevna, da vedno večkrat pademo ter smo že skoraj brez energije?
Življenje je popotovanje skozi puste puščave, strme gore, dolga polja, zelene cvetoče travnike, pa nato skozi zaraščene gozdove in kaotična mesta... V življenju hodimo čez raznolike pokrajine in vsaka prinaša svoje lekcije. Vsaka ima svoje lepote in svoje ovire. Nekatere poti so bolj prijazne in lahkotne, druge pa bolj zahtevne in utrujajoče.
In ne pridemo vedno na načrtovan vrh ali cilj in zato ni potrebno obupati ali biti jezni sami nase. Seveda, tudi podvomili bomo vase in v svojo pot. Podvomili bomo tudi v življenje samo. Na neki točki pa enostavno ugotovili, da proces rasti nikoli ni linearna črta.
In nikoli (!) se ne smemo kriviti za padec. Lahko se zahvalimo zanj, da nam je pomagal priti do dolečenega spoznanja. Če bomo zapadli v občutek krivde, pa se bomo zares zataknili na mestu. Rastemo takrat, ko se nekaj naučimo iz svojih padcev. In ne, verjetno se ne bomo naučili vsega po enem padcu. Potrebujemo jih mnogo več...
Niste zavozili. Niste brezupen primer. Nič ni narobe z vami, tudi če vam gre vse narobe. Vsaka mišica se poškoduje preden se okrepi. Pot do svetlobe gre skozi temo. Kjer je veliko sence, mora biti tudi veliko svetlobe, saj eno pogojuje drugo.
Ne obremenjujmo se s tem, da smo s korakom nazaj vse zavozili. Korak nazaj je bil potreben. Če pogledamo življenje kot širšo celoto, bomo opazili, kako so nas vsi koraki (naprej in nazaj) spremenili. Nismo enaki kot smo bili včeraj in že jutri bomo vsaj malce drugačni.
In ker se ves čas spreminjamo, težko začutimo srečo v tem, kar smo danes, saj razmišljamo, da bi lahko bili boljši in srečnejši. Vendar bistvo je verjetno prav v tem, da smo srečni tukaj, kjer smo danes. To je vse.
Kdo ve kdaj bomo dosegli svoje ideale? Pa je to sploh pomembno? Morda pa to sploh ni namen. Morda je bistvo, da najdemo ljubezen do nepopolnosti.
Navdih: Tiny Buddha
- Poglejte si še: Če Bog res obstaja, zakaj kaznuje dobre ljudi?
