88-letni Kenneth Lee iz North East Lincolnshira v Veliki Britaniji je bil osamljen in depresiven, zato se je domislil zanimivega projekta, ki povezuje ljudi.
88-letnik se od smrti svoje žene že štiri leta bori z osamljenostjo, ki vodi v depresijo. Kenneth je priznal, da se je potem, ko je ostal sam, počutil povsem izoliranega in je razmišljal tudi o samomoru. To niti ni neobičajno za pripadnike njegove starostne skupine (in tudi mlajših). Ko izgubiš nekoga, s katerim si delil celo življenje, ko z leti odhajajo tudi vrstniki, otroci pa vse redkeje prihajajo na obisk, si ves čas prepuščen sam sebi in kaj hitro lahko izgubiš smisel. Kenneth se kljub tem neprijetnim občutkom ni hotel prehitro vdati. Na vse načine je iskal možnosti, da bi ostal vključen v družbo, hodil je ven in si prizadeval, da bi spoznaval nove ljudi, čeprav priložnosti ni bilo prav veliko.
Smo res prezaposleni, da bi opazili druge?
Slišal je za 90-letnika, ki vsak dan pride v park in tam sedi. Vsak dan vsaj 40 minut. Tekači, sprehajalci psov in otrok ter kričeči najstniki – vsi preveč zaposleni in zaverovani vase, da bi mu namenili prijazen nasmeh ali pozdrav – pa drvijo mimo. Domačinka Allison je bila drugačna. Gospoda je opazila. In ne samo to. Pristopila je in načela pogovor! To jo je navdihnilo, da je kasneje po svojem mestu je razpostavila 'klepetalne klopce'. Ideja se je razširila po mnogih državah in dosegla tudi Kennetha, ki jo zdaj uvaja v Veliki Britaniji.
Klepetalne klopce v parkih in v mestih
Po okrožju North East Lincolnshira bo 88-letnik na javne klopce postavil posebne napise, ki domačine in sprehajalce vabijo h klepetu. Na napisu bo pisalo, da so klopce namenjene vsakomur, ki si želi izmenjati nekaj prijaznih besed z drugimi neznanci. »V življenje vseh osamljenih želim vnesti novo upanje in občutek sreče,« pravi. Osem znakov že čaka na primerne klopce. Želi si, da bi ideja zaživela na vseh pomembnih predelih njegovega mesta, od sprehajalnih poti ob obali, glavnih ulic, trga v mestnem središču, do parkov. Upa tudi na podporo občine ali kakšne dobrodelne organizacije.
Skupaj ustvarjamo bolj prijazno družbo
Klepetalne klopce bi zagotovo pripomogle k boljšemu počutju mnogih ljudi tudi na naših tleh. Prvi korak je lahko, da začnemo na sprehodu pozdravljati mimoidoče (ali sedeče na klopcah), namesto, da smo še tam – sredi narave! - zatopljeni v telefon. Na avtobusnih sedežih lahko med mukotrpno vožnjo po mestnih središčih v zastojih (kjer se nam zdi, da se nikamor ne premikamo in mimogrede mine ena ura) s 'sosedom' spregovorimo par besed, namesto da buljimo v zaslone z oglasi. V trgovini ali knjižnici pozdravimo starejšo gospo, namesto, da buljimo v tla … Priložnosti je ogromno, samo odpreti se moramo.
Kdo ve, morda pa neznanec postane naš novi prijatelj.
vh, navdih: Grimsby Telegraph
Preberite še: Zakaj so milenijci tako osamljeni
ali pa
Staranje in izzivi v zahodnjaški kulturi