Vstopite v majhno kamnito kapelico na vrhu hriba ali sredi gozda. Vonj po vosku in vlagi. Tišina. Svetloba, ki prihaja skozi ozko okno in se ustavi na starem lesenem križu. Nekaj se v vas umiri, srce bije počasneje, misli se razrahljajo.
Zakaj se v nekaterih cerkvah ali kapelicah počutimo tako nepojasnjeno dobro, varno in globoko domače, tudi če nismo verni?
Odgovor ni le v veri, ampak tudi v spominu prostora
Korenine svetih krajev segajo daleč pred krščanstvo. Veliko cerkva, ki jih danes obiskujemo, ni bilo postavljenih naključno. Mnogi templji, katedrale in majhne kapelice stojijo na mestih, ki so bila sveta že tisočletja prej – v času, ko še ni bilo križev, zvonikov in oltarjev. To so bili kraji, kjer so ljudje čutili nekaj “posebnega”: moč narave, dotik nevidnega, prisotnost, ki pomirja in zdravi.
Stari narodi – Kelti, Rimljani, Slovani in še pred njimi ljudstva, ki niso pustila pisnih sledi – so znali prepoznati mesta moči. To so bila mesta, kjer so se križale energijske linije Zemlje, kjer je bilo magnetno in geomantično polje močnejše.
Tam so postavljali kamnite kroge in gomile. Ko je kasneje prišlo krščanstvo, so prav na teh prostorih postavili cerkve. Tam, kjer je prej stal star sveti hrast ali kamniti megalit, danes stoji cerkev ali kapelica. Gre torej za svete prostore, ki so bili že tisočletja kraj srečevanja človeka in nevidnega.
Arhitektura, ki sledi nebu
Stari graditelji cerkva niso načrtovali samo po meri človeka, temveč po meri neba. Njihovo znanje je bilo astronomsko, simbolno in intuitivno. Mnogo cerkva je zgrajenih tako, da je os cerkve poravnana z vzhodom Sonca na dan solsticija ali enakonočja. V nekaterih primerih sončni žarek ob določenem datumu zadene točno določen kip ali del oltarja – spomin na kozmični red in povezanost človeka z vesoljem.
Tudi razmerja med višino, dolžino in širino cerkva niso naključna – sledijo sveti geometriji, zlatemu rezu, razmerjem, ki se pojavljajo v naravi, školjkah, cvetovih, spiralah galaksij. Ta razmerja ustvarjajo občutek harmonije, ki ga naše telo in živčni sistem prepoznata, še preden se ga zavedamo. Ko torej vstopimo v tak prostor, vstopimo v energetsko simfonijo, ki pomirja, uravnava in zdravi.
Kamen, prostor in spomin
Tudi materiali, iz katerih so bile cerkve zgrajene, niso bili izbrani naključno. Stari mojstri so poznali vibracije kamna – vedeli so, da apnenec, granit ali marmor ne prenašajo le teže, ampak tudi energijo. Ko se skozi stoletja v takem prostoru zbirajo molitve, misli, hvaležnost, tišina in žalost, se vse to vtisne v kamen. Telo to začuti. Zato nas včasih v stari cerkvi prevzame občutek spoštovanja, miru ali celo ganjenosti – kot bi nas ovil neviden plašč.
Ko vstopimo v sveti prostor – ne glede na vero – v resnici vstopimo v stik s sabo.
V tihoti in nežni svetlobi lahko zaslišimo tisto, kar je v vsakdanjem svetu preglasno. Tak prostor nas spomni, da je svetost nekaj, kar obstaja v nas in okoli nas, le da jo v teh krajih lažje občutimo.
Morda se v nekaterih cerkvah počutimo tako dobro zato, ker nas njihova mirnost spomni na naš notranji mir. Njihova lepota nas poveže s tistim delom nas, ki verjame, da ima življenje red, namen in svetlobo – tudi v trenutkih teme. In pri tem sploh ni nujno, da gre za religiozno izkušnjo. Gre preprosto za občutek živosti, ki nas spomni, da smo del nečesa večjega.
Ko sedite v kamniti tišini majhne cerkvice, ne poslušate le tišine, ampak lahko začutite odmev tisočletij ter prav tak občutek svetosti, kot so ga ljudje poznali dolgo, preden je bil zgrajen prvi oltar.
