Človek je ustvarjen kot bitje, ki mu je dano, da lahko življenje uniči ali ga preobrazi v višje oblike. Edino človek premore nemogoče, razlikuje, voli in sodi, in lahko daje večnost trenutku, pravi Johann Wolfgang von Goethe.
Nekoč je na Kitajskem živel reven deček, ki je nekega dne sedel na pločniku pred vhodom svoje hiše. Najbolj na svetu si je želel konja, toda ni imel denarja zanj. Prav tisti dan je mimo prišla čreda konjev z žrebičkom, ki ni mogel slediti skupini. Lastnik je poznal dečkovo željo, zato ga je vprašal, ali bi imel žrebička. Čisto iz sebe od sreče je deček sprejel darilo. Ko je njegov sosed to videl, je rekel dečkovemu očetu, da ima ta veliko srečo. Oče je vprašal zakaj in sosed je odgovoril: "Vaš sin si je želel konja, pride mimo čreda konj in že mu podarijo žrebička, ali to ni sreča?" "Lahko je sreča ali pa nesreča," je odgovoril oče.
Deček je nadvse skrbno pazil na konja, vendar je ta nekega dne, ko je bil že velik, ušel. Tokrat je sosed rekel: "Vaš sin pa nima sreče. Podarijo mu žrebička, pazi nanj, potem pa ta zraste in mu pobegne." "To je lahko sreča ali pa nesreča," je ponovil oče.
Čas je mineval, nato pa se konj nekega dne vrne z divjo čredo konj. Deček, ki je bil zdaj že velik, jih je vse uspel uloviti in udomačiti. Sosed je rekel: "Vaš sin pa ima srečo. Dobi žrebička, ga vzredi, ta mu pobegne, potem pa se vrne s čredo divjih konj." "Lahko je sreča ali pa nesreča," je ponovno rekel oče.
Kasneje si je mladenič zlomil nogo, medtem ko je dresiral enega izmed konj. Takrat je sosed spet rekel: "Vaš sin nima sreče. Žrebiček uide, se vrne s čredo divjih konj in pri dresiranju enega izmed njih si vaš sin zlomi nogo." "To je lahko sreča ali nesreča," je še vedno vztrajal oče.
Nekaj dni za tem je kraljestvo, kjer so živeli, razglasilo vojno proti sosednjemu kraljestvu. Rekrutirali so vse mladeniče, razen mladeniča z zlomljeno nogo. In sosed je spet začel: "Vaš sin pa ima res srečo …"
Takšno je življenje. Vse, kar se zgodi, je lahko sreča ali nesreča. To, kar se na začetku zdi nesreča, lahko v prihodnosti postane sreča. (Iz Lair Ribeiro, Uspeh ne pride po naključju)
Nauk zgodbe
Zgodba lepo pokaže na dve bistveni stvari našega (tuzemeljskega) življenja. Ena je ta, da je življenje neminljiv živ tok – nenehna preobrazba prejšnjega trenutka, ki se nikoli ne konča, niti se ne more fiksirati. Lahko se v nekem trenutku upočasni, navidez zastane – kot na primer sadež na drevesu, vendar se nikoli ne ustavi. Iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan, iz leta v leto … Živ duh življenja je neprestano delujoč in deluje v ritmih – enkrat počasneje, drugič hitreje, enkrat gor, drugič dol – vedno pa naprej, čeprav tudi z obrati nazaj (podoba tega so retrogradna gibanja planetov), toda vedno je v gibanju naprej. To je Življenje. In ta moč življenja je neustavljiva, ne da se je zadržati, ne da se je ujeti.
Toda kaj vse poskuša sodobni človek, da bi s tehniko bodisi umetno posnemal življenje – denimo z genskim manipuliranjem rastlin – bodisi ga fiksiral z raznoraznimi napravami in programi. Ampak vsako programiranje živih snovi (npr. vode) je dolgoročno obsojeno na neuspeh. Zakaj? Ker bi se po naravi stvari program moral spreminjati skupaj z živo snovjo, ki jo želi programirati. Življenje, ki deluje v snoveh in v živih bitjih, se neprestano preobraža, pa vendar je hkrati vedno isto. Hrastov želod je oblika hrasta, ki se bo preobrazila najprej v majhen poganjek hrasta, potem v manjšo rastlino in nato v mogočno drevo. Hrast bo vedno drugačen, a hkrati isti. To je čudež življenja. Tehnologija tega ne zmore. In tudi nikoli ne bo zmogla, ker lahko deluje le v mrtvem, fiksiranem, sestavljenem, dokončnem. Navidez neverjetni tehnološki dosežki so malodane nič v primerjavi s silno, čudežno močjo življenja, ki lahko vsako živo stvar preobraža tako, da se njena oblika spreminja, medtem ko bistvo ostaja isto.
Življenje je mogoče uničiti zgolj v enem samem primeru – ko človeško bitje, ki pride na zemljo, ne uspe prepoznati silne moči življenja, ko ne prepozna svoje vloge in se prepusti, da ga vodijo sile mrtvega materializma, ko torej na piedestal svojih želja in upov postavi hladno tehniko.
Človek je bitje, ki lahko življenje uniči ali ga preobrazi v višje oblike. Toda najprej mora sploh prepoznati to neustavljivo silo življenja, da bi lahko kasneje spoznal, kako žive sile v resnici uporabljati. Zgolj in samo od človeka samega je torej odvisno, ali bo v življenju deloval za Življenje ali pa bo življenje uničeval. Človek edini premore nemogoče; on razlikuje, voli in sodi; on lahko daje večnost trenutku, pravi Goethe.
In tako smo zdaj prišli še do drugega bistva, ki ga razkriva uvodna zgodba.
Vprašajmo se, kakšna je razlika med dečkovim očetom in sosedom?
Kaj oče premore, njegov sosed pa ne? Odgovor je jasen: medtem ko soseda življenje nenehno premetava gor in dol in mu povzroča vzhičenje ali žalost, ima oče izrazito drugačno notranjo držo do življenja. Uspe biti izven valov in jih opazovati s pozicije, ki je na nek način zunaj tega toka dogajanja. Ne pusti se prevzeti niti trenutkom sreče niti ne popusti pod težo trenutkov nesreče. Lucidno opazuje, kaj se dogaja, in z veliko mero mirnosti lahko poseže v to ali ono situacijo. Ne dopušča, da bi njegovo življenje vodili občutki, temveč je on, natančneje njegov Jaz, tisti, ki vodi občutke. Ker se uspe distancirati od občutkov, ki se nam običajno vsiljujejo, kadar doživljamo nekaj, kar je za nas ugodno, ali pa ob neprijetnih dogodkih, lahko rečemo, da deluje s pozicije jasnosti, budnosti – iz zlate sredine.
Pomislimo – kadar dovolimo, da nas prevzamejo občutki, so ti tisti, ki vodijo naše mišljenje in naše odločitve. Če nam je v nekem trenutku nekaj všeč, se bomo odločili v skladu s tem, če nam nekaj ni všeč, se bomo odločili drugače. In kolikokrat nato čez čas, ko se val dogajanja obrne, obžalujemo, da smo se odločili tako in ne drugače.
Kadar naše življenje vodi čustvena, duševna sfera, ki ji dirigirata občutka simpatije in antipatije, se odločamo na podlagi tega, kaj nam je všeč in kaj ne. Takrat nas valovi življenja premetavajo gor in dol.
Vendar pa v življenju lahko delujemo tudi drugače! Tako kot oče v zgodbi se lahko v vsakem trenutku odmaknemo od neposredne vpetosti v dogajanje in si situacijo ogledamo s širšega zornega kota. Lahko vidimo, od kod nek dogodek izvira in kakšne posledice bodo prinesle naše odločitve. Naša dejanja v tem primeru niso zgolj reakcija na to, kar nam prihaja v življenju naproti, temveč postanejo premišljeno delovanje. Mi sami začnemo voditi življenje.
Kako začeti voditi svoje življenje?
S svojim mišljenjem, s svojim duhom, s svojim jazom se odmaknemo od poteka stvari v danem času in prostoru in si potek stvari ogledamo. V trenutku, ko se uspemo v mislih distancirati od neposrednega delovanja, smo izven časa in prostora. Razumete? Če te distance ne bi zmogli, bi delovali in se odzivali na stvari brez zavedanja. Vendar pa smo ljudje božanska bitja, ki jim je dan dostop do večnega, neminljivega – lahko dajemo večnost trenutku. Kako? S svojim duhom, s svojim mišljenjem. Naše mišljenje je najbolj intenzivna duhovna aktivnost. Pravo, živo mišljenje, ki ni zgolj kombinatorno in reaktivno, je bolj duhovno od molitve. Je najbolj realna in neposredna povezava z duhom. Živo mišljenje je živi duh, je duh, ki preobraža, je duh, ki vodi razvoj kozmosa skozi najglobljo temo – skozi materializem.
Resnično je zdaj bistvenega pomena, da se pripravimo na čase, ki prihajajo. To pa se lahko zgolj in samo z razvijanjem živega mišljenja. Opazujte rastlino in odkrivajte rdečo nit v njej, ki jo preobraža iz dneva v dan. Obvladajte svoja čustva, primite jih v svoje roke, postavite se v zlato sredino in si jih od tam oglejte z vseh strani. Nato se odločite tako, da bo prav za vse – da boste delovali za Življenje, ne proti njemu.
Če bomo v sebi uspeli razviti božansko zlato sredino, potem bomo močnejši od vsega uničujočega in mrtvega, ki nam prihaja naproti.
Slej ko prej se naše telesno življenje na tej zemlji konča. Toda zlata sredina gre z nami – v večnost in nazaj na Zemljo in nato ponovno v večnost in spet nazaj na Zemljo … Večna rdeča nit …
Trajnost v menjavah
Eno uro naj ostane
mi ta rani blagoslov!
Toda mlačen veter vstane
in osiplje dež cvetov.
Naj vesel bom zelenine,
ki mi senco daje v dar?
Vela bo, ko leto mine,
in razvel jo bo vihar.
Če želiš sadov si vzeti,
hitro stegni k njim rokó!
Komaj ti prično zoreti,
ko že drugi spet klijó.
Spremenjeno zreš dolino,
ko nevihte mine piš,
v iste reke globočino
dvakrat se ne potopiš.
Tudi s tabo ni drugače!
Vse, kar pod nebo kipi,
gledaš, stene in palače,
vedno z drugimi očmi.
Ustna se je spremenila,
ki jo prej poljub je žgal,
noga, ki me je nosila
divje drzna v svet višav.
Mehka roka, ki se rada
stegovala je v pomoč,
in postava tvoja mlada,
vse je drugo kot nekoč.
In vse to, kar imenuje
s tvojim se imenom zdaj,
se kot val že oddaljuje,
v prasnov spet hiti nazaj.
To, da se začetek sklene
s koncem, naj te ne boli!
Med stvarmi sred večne méne
najhitreje mineš ti!
Vedi: milost muz edina
neminljiv ti delež dá:
v prsih raste ti vsebina
in oblika iz duha.
(J. W. Goethe; prevedel Jože Udovič)
Preberite še: