»Prvi znak človeške neumnosti je popolna odsotnost sramu,« je zapisal Sigmund Freud, oče psihoanalize. Izjava, ki na prvi pogled zveni provokativno, je v resnici globoko pronicljiva.
Vsi smo se že kdaj znašli v situaciji, ko nas je bilo sram zaradi nekoga drugega – zaradi njegovih izjav, dejanj, neprijetnih opazk, popolne neobčutljivosti za dogajanje okoli sebe. In čeprav se morda skušamo prepričati, da ne sodimo, je včasih edini zaključek neizbežen: to je bilo – milo rečeno – neumno.
In prav takrat lahko, kot pravi Freud, vklopimo notranji alarm: kjer ni sramu, tam prebiva neumnost.
Kaj pravzaprav pomeni »človeška neumnost«?
Ne gre za pomanjkanje izobrazbe ali inteligence v klasičnem smislu. Človeška neumnost se kaže kot odsotnost samorefleksije, empatije, zmožnosti učenja in presoje. Neumnost je stanje, v katerem človek nima uvida v posledice svojih dejanj in ne občuti notranjega nemira ali zadrege ob svojih napakah.
Ne gre za enkraten spodrsljaj – gre za vzorec vedenja, kjer človek:
- ignorira dejstva,
- vztraja pri napačnih prepričanjih,
- zavrača vsako odgovornost,
- ponavlja iste napake, ne glede na opozorila,
- in kar je najpomembnejše – se pri vsem tem ne počuti niti malo nelagodno.
Preberite tudi:
Oblike človeške neumnosti
Neumnost ni vedno očitna – včasih se kaže prikrito, celo simpatično. Drugič je škodljiva, agresivna in uničujoča. Pogosti obrazi neumnosti vključujejo:
- Slaba presoja
Odločanje brez razumevanja posledic. Primer: nekdo na ljudi kriči žaljivke in se čudi, da dobi odpor okolice. Ali pa nekdo, ki misli, da je brutalna iskrenost vedno krepost – ne glede na čustva drugih.
- Nepremišljeno vedenje
Ko posameznik ravna impulzivno, neodgovorno ali celo destruktivno – ne zato, ker bi bil zloben, temveč zato, ker ne vidi dlje od svojih trenutnih impulzov.
- Nerazumevanje preprostih konceptov
Težave pri zaznavanju osnovnih socialnih, čustvenih ali logičnih povezav. Ljudje, ki ne razumejo, zakaj je empatija pomembna. Ki ne ločijo med mnenjem in dejstvom. Ki verjamejo, da je vsaka kritika osebni napad.
Zakaj nas neumnost tako moti?
Ker v nas zbudi nemoč. Pogosto nimamo orodij, kako se soočiti z nekom, ki ne razume ali noče razumeti. Neumnost nas lahko nasmeje – a ko je povezana z močjo, vplivom ali trdovratnostjo, ni več smešna. Postane nevarna.
In ravno odsotnost sramu je pri tem ključna. Sram je naravni korektiv, socialni kompas, ki nas opozori, kadar prestopimo mejo. Ko sram odpove – ostane praznina, v kateri lahko zraste karkoli. Tudi brezsramna škoda.
Neumnost skozi zgodovino in filozofijo
Človeška neumnost je že stoletja predmet satire, literature in filozofije. Od Cervantesovega Don Kihota do Ionescovih absurdnih likov, od Sofoklovih tragedij do sodobnih internetnih fenomenov – neumnost ostaja večni spremljevalec človeštva.
Filozofi so jo povezovali z omejevanjem duha, zvračanjem odgovornosti in notranjo lenobo, ki se skriva za frazami, kot so »tako pač je«, »ne da se«, »mene to ne zanima«. Neumnost je v tem smislu zanikanje človeškega potenciala za rast.
Kaj pa mi? Smo tudi sami kdaj neumni?
Seveda. Vsi smo kdaj rekli kaj nepremišljenega. Vsi smo kdaj vztrajali pri nečem, česar nismo razumeli. Vsi smo kdaj govorili preden smo razmislili. Toda razlika med nepremišljenostjo in neumnostjo je v zmožnosti priznanja, obžalovanja, popravka. Tisti, ki se zna ustaviti, premisliti, vprašati, poslušati in se tudi kdaj sramovati lastnega vedenja, ni neumen. Je človek, ki se uči.
Freudova izjava je povabilo k razmisleku: kaj nas dela človeške? Zmožnost uvida, občutljivosti, sramu, razmisleka?
In kdaj to izgubljamo – ko si prenehamo postavljati vprašanja, ko nehamo poslušati druge, ko nas ne zanima posledica, ko se ob lastnih dejanjih ne vprašamo več: sem ravnal prav?
Morda je sram – četudi neprijeten – v resnici znak notranje zrelosti. In tisti, ki ga ni nikoli sposoben občutiti, je izgubil nekaj temeljno človeškega.
