Da bi lažje prebrodila te čase, sem se zatekla k DREVESOM

1. 4. 2020
Deli
Da bi lažje prebrodila te čase, sem se zatekla k DREVESOM (foto: Unsplash.com)
Unsplash.com

Danes sem šla na sprehod. Po sneženi pokrajini, saj kot pravijo, zima še z repom opleta po naših krajih. In ves čas, ko sem hodila, sem iskala BOLJŠO pot, BOLJŠO stopinjo, da mi ne bi zdrsnilo.

Kar naenkrat pa me je prešinilo – ljudje vedno iščemo neko boljšo možnost – boljšo pot, boljši avto, boljši računalnik, boljšega partnerja, boljše prijatelje, boljše sorodnike, boljšo hišo, boljšo garderobo – skratka, vedno si želimo nekaj več in nekaj boljšega. In zato se premikamo, spreminjamo, se udinjamo in kdo ve kaj vse še počnemo, da pridemo do tistega boljšega.

Kaj pa drevesa in rastline? Na svojem sprehodu grem mimo neštetih dreves in rastlin. In postalo mi je jasno - drevesa in rastline so na enem mestu, se ne premikajo. Tiho sprejemajo, kar jim življenje ponudi in prinese nasproti. Drevo se ne umakne, ko zapiha močan veter, drevo se samo upogne, do koder se lahko. Če ne zmore več, se prelomi ali pa ga veter podre s korenino vred. Drevo, ki raste ob cesti, tudi ne pobegne, ko mimo pripeljemo mi z avtom ali tovornjakom in ga zasujemo s prahom in izpušnimi plini. Ali ko pride drvar z motorno žago in mu odžaga kakšno vejo, ali ga celo podre. Kaj naredi drevo? Stoji in se ne premakne. Preprosto se prepusti življenju in vsemu, kar mu le-to nameni.

A to ne pomeni, da drevo ničesar ne počne. Drevo je še kako dejavno. Ko mu poškodujemo deblo ali odrežemo vejo, drevo zbere svoje notranje moči, svoje notranje sokove in zaceli rano, ki mu jo mi, ali kakšna žival, zadamo. Smreka scedi smolo, listavci druge sokove. In tako sem opazovala drevesa mimo katerih grem vsak dan. Mnoga izmed njih so poškodovana, imajo rane, a stojijo tam, ponosno, veličastno, z zaceljenimi ali svežimi ranami, kakšno polomljeno in suho vejo…

Kaj pa ljudje? Ali znamo zbrati to notranjo moč, ali znamo sprejemati kot drevesa in se odzvati na življenjske preizkušnje modro kot drevo – ali znamo poiskati moč v sebi, v svoji notranjosti? Ali znamo tako kot breza na moji poti, ki sem jo šele danes opazila – rase na robu prepada in se bori za preživetje tako, da je svoje korenine speljala po površju zemlje in ne v zemlji, kot je navajena vsaka druga običajna breza. Prilagodila se je na mestu – tu in zdaj, tam, kjer jo je narava postavila in iz notranje moči razvila močne korenine na površju, ki jo rešujejo pred tem, da bi zgrmela v prepad. Kakšna moč volje, kakšna volja do življenja.

Zato mislim, da se lahko mnogo naučimo od dreves. Pravzaprav od narave kot celote, a danes sem se osredotočila na drevesa. In potem se vprašam – hodim, se premikam, iščem boljše počutje, iščem nekaj boljšega – pa znam izkoristiti svojo notranjo moč, svoje notranje danosti, za to, da mi je bolje? Saj ni samoumevno, da lahko hodim in se premikam – vem, da moram biti hvaležna za to. Mnogi ljudje se ne morejo premikati, ležijo v bolniških posteljah in po domovih za ostarele.

Zavedam se, da sem lahko čez pet minut na njihovem mestu in kaj potem? Ali se bom spomnila na moč dreves, ki vsako pomlad zacvetijo, poleti obrodijo in v jeseni odvržejo listje in prestanejo zimo – in vse to na enem in istem mestu. Letni časi pridejo in gredo, živali si v njihovih krošnjah najdejo zatočišče, se odpočijejo in gredo, ona – drevesa, pa ostajajo. In se ne smilijo sama sebi, ker niso videla, kaj je na drugi strani hriba, na drugi celini, na drugi strani sveta. Ne, drevesa živijo do zadnjega diha in tudi, ko pride drvar, da jih poseka, se njihovo življenje ne konča. Spremenijo jih v deske, iz teh izdelajo pohištvo in les živi in diha naprej.

Navdušena sem nad spoznanjem, kaj vse zmorejo drevesa in upam ter želim si, da sem se vsaj nekaj malega naučila od dreves. Morda pa bom malo manjkrat strmela za BOLJŠIMI situacijami v življenju in morda bom enkrat samkrat zadovoljna s tem, kar mi življenje nudi – tu in zdaj. Pa če tudi to pomeni, da mi ni omogočeno gibanje, ki ga nadvse ljubim. Tudi v tem primeru mi ostane notranja moč, notranje zavedanje, da lahko tudi tu in zdaj na tem mestu odločam, ali bom gojila moč in upanje, ali pa se bom predala malodušju. Vedno se lahko odločimo, ali bom hranili temnega volka temnih misli, ali pa se odločimo za svetlega volka, ki ga hranimo s svetlimi mislimi. Tistega volka, ki ga bomo hranili, tisti bo preživel in takšna bo naša notranjost. V svetli notranjosti pa se nahaja moč – notranja moč za sprejemanje življenjskih izzivov.

Želim nam vsem, da raziskujemo in krepimo svojo notranjo moč.

Maja A. Henke

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja