Tudi prsi jočejo: preberite si zgodbo o deklici in potočnemu raku.
Nekoč pred davnimi časi je za devetimi gorami in devetimi vodami živela majhna deklica. Po lepoti ji ni bilo enake in prvi jutranji žarki so se ji z zavidanjem priklonili vsako jutro in ji podarili topli nasmeh, ki se je lesketal v njenih očeh. Njena barva las je bila prav tako božje delo in ni ga bilo človeka, ki ga ne bi očarala. Deklica je odraščala z vsemi barvami v srcu, spoznala je dobroto in siroto. A sijaja v duši ji ni nihče odvzel. Ko je bila dovolj velika, se je odpravila na potep in prišla k majhnemu potočku, ki je veselo žuborel in prepeval pesem o naravi. Ko se je sklonila, da bi pobrala kamenček, je nanjo planila žival in jo uščipnila za prsi. Bil je potočni rak. Sprva se je ustrašila in prebledela, nato pa pogledala raka in videla, da se jo je oprijel iz strahu. Dobila je solzne oči in v duši jo je zabolelo. »Le kaj sem storila, da si me uščipnil?«, »Nič slabega ti nisem hotela, ti pa si me napadel z vso silo!«, »Zakaj ravno jaz?«. Tudi raku je postalo hudo in dejal ji je: »Ne skrbi ljuba deklica, vse bo dobro, jaz nisem vedel, kaj počnem in sedaj bom to popravil!«. Odgovorila mu je nazaj z vso milino in pogumom: »Prav, jaz popolnoma zaupam vate in vem, da nisi prišel z namenom, da me raniš.«
Ko sta se pogovarjala, je prišla mimo čarobna vila, ki ju je nehote slišala in videla, da sta oba žalostna in prestrašena. Pristopila je k njima in jima dejala, da se lahko ta rana reši le z ljubeznijo, ki jo je povzročil rak. In ne le z ljubeznijo do drugih, temveč z ljubeznijo do negovanja sebe. Posebej takrat, kadar menimo, da si nismo zaslužili podpore, ko smo preveč dajali, a nikoli upali sprejeti, ker se nismo čutili vredne.
Na desni dojki so rane odraz pretirano delovnih žensk, takih, ki hočejo ugajati vsem. Žensk, ki rabijo vse pod nadzorom, ker drugače bo vse splavalo po vodi. Desna stran prsi se oglasi tudi, kadar v odnosih nismo zadovoljni ali pa ne moremo pozabiti starih ran iz prejšnjih odnosov.
Leva polovica pa nam pokaže, da se moramo bolje povezati s svojo žensko platjo, sprejemati ljubezen, nežnost in pozornost. Kadar nas je sram ali se krivimo, občutimo strah in nenehno potrebo po potrditvi in odobravanju drugih. Takrat prsi jočejo.
Da, tudi prsi jočejo, ker smo pozabili nanje, ker smo pozabili nase.
Čarobna vila je pogledala vstran in tudi ona zajokala. Punca se je nežno prislonila ob njo in ji povedala, da je razumela sporočilo bolečine in da ni bilo nič drugega kot le krik telesa in duše po pozornosti. Pozornosti do sebe in svoje Biti.
Telo je moralo zakričati s polnimi pljuči na ves glas, da ga je končno slišala in mu prisluhnila. Spoznala je, da je močnejša, kot je mislila in da je največji privilegij, da te življenje še pravi čas opozori na vse, kar si pozabil. In takrat lahko popraviš spozabe (ne napake) in veš, da bo jutri bolje.
Rak je spustil prsi, deklica se mu je zahvalila, čarobna vila pa se je vrnila nazaj od koder je prišla. Iz njenega srca. Da, živela je že ves čas v tem magičnem kraju, le spomniti jo je morala, da je bila vseskozi tam in da je ne bo nikoli zapustila. Tudi, ko bodo prišli najtežji trenutki, bo tam z njo in jokala, če bo potrebno. Vsekakor pa jo vedno, dan za dnem, do pozne starosti, opominjala, kako dragocena in vredna je.
Ljudje, ki se upajo na ves glas smejati in tudi jokati – to je zgodba o uspehu.
- Poglejte si še: Zgodba o odpuščanju z močnim sporočilom
Novo na Metroplay: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije | Zmago Švajncer Vrečko
