Danes sem se zbudila s prazno glavo. Kaj bom danes napisala? Kakšen je danes dan? Nič. Tako ali tako nikoli vnaprej ne vem natančno, o čem bom pisala, ko položim prste na tipkovnico, pa besede in stavki tečejo sami in se povezujejo v smiselno celoto. Ampak danes prav nič, nobene teme, nobene zgodbe. Mogoče sem se *spraznila* včeraj, skoraj ves dan sem preživela za računalnikom, ker (je še skrivnost) ustvarjam knjigo.
Tema se že nekaj let premetava v meni, v zadnjih dneh sem dobila nekaj spodbud in zgodba se piše … Zgodba vseh zgodb. In hkrati zgodba brez zgodbe. Zgodbe moje duše. Spomini na moje reinkarnacije in vse tisto, kar se je dogajalo vmes, ko so se mi v nekaj letih včasih namerno v regresiji in največkrat spontano rojevali spomini. Na druge čase, na drug prostor. Celi filmi, vredni Hollywooda, z vso scenografijo, kostumografijo, dramaturgijo. Vedno nove lokacije, vedno novi časi, novi igralci, novi dramaturški zapleti. Sladke zgodbe, strastne zgodbe, zgodbe, polne bolečine, misticizma. Morda na videz nepovezane, a vse z rdečo nitjo … V vsaki od njih sem se našla, pa še kako … V vsaki od njih živi Tara taka, kot je danes … Prav v vsaki od zgodb se res lahko globoko prepoznam …
Moje zanimanje za prejšnja življenja je trajalo nekaj let. Kot rečeno, po dveh zavestnih regresijah so se spomini odpirali sami, sprožilo jih je srečanje s kakšno osebo, dogodek … in vedno znova sem vedela, da je stvar resnična. Zavedanje in spomin na mene samo v drugih časih in prostorih mi je dalo globoko ponotranjeno vedenje, razumevanje in zavedanje, da sem večna … da se en del mene seli iz življenja v življenje, iz časa v čas, iz zgodbe v zgodbo, iz prostora v prostor. In ko je moje prvo navdušenje nad dramskimi zapleti in štorijami minilo, me je bolj začel zanimati tisti večni del mene, del, ki se seli, za sabo kot obrabljene obleke pušča telesa, vloge, zgodbe. Večna jaz. Neumrljiva, nesmrtna. Sem vedno bila in vedno bom? Ne vem, ali sem bila vedno, to je zame še vedno preveč abstraktno, vem pa, da sem že zelo dolgo. Prav gotovo dlje od tistega leta 1971, ko sem v Kranju pokukala v tole zgodbo, ki jo živim zdaj.
In zdaj … kaj z zgodbami? S tistimi iz preteklosti in tistimi, ki se dogajajo zdaj? Zgodbe so super, jaz jih imam pač rada. Zgodbe so in zgodbe bodo, dokler bomo živeli v tej fizični pojavnosti. A po mojem mnenju je čas, da se spomnimo, da se zavemo, da mi nismo te zgodbe. Da smo mi tisto, kar te zgodbe doživlja in ustvarja … Tisto nekaj zadaj, tisto nekaj večnega, ki je. Vedno znova pridem do istega … Neskončen mir, prostor in tišina. In znotraj tega prostora se ustvarjajo zgodbe. In morda je čas, da se v teh zgodbah nehamo izgubljati, da se nehamo popolnoma istovetiti in se vedno znova spomnimo, kdo smo v resnici. Kaj je tisto, kar se seli iz zgodbe v zgodbo. In pod zavedanje ne mislim samo intelektualno vedenje, informacijo, ki smo jo nekje od nekoga dobili … Mislim na globoko osebno izkušnjo, globoko ponotranjeno vedenje …
Kje sem že začela … Pri dnevu za dihanje … Ja, dihanje je tisto, ki je z nami skozi vsa življenja, skozi vse zgodbe. Od prvega do zadnjega trenutka … Dihanje je rdeča nit … Torej, če ni zgodbe in je dolgčas ali pa je zgodba ta trenutek zelo intenzivna, boleča, vznemirjajoča, polna različnih čustev … Vedno nam ostane dihanje, da nas spomni, kdo v resnici smo …
