V najtemnejših trenutkih našega življenja ne potrebujemo rešitev ali modrih nasvetov.
Takrat v resnici hrepenimo po preprosti človeški povezanosti – po tihi prisotnosti ali nežnem dotiku, ki nas sidra v miru. Vse drugo je odveč.
Ne popravljaj me, samo bodi tu.
Ko se borim s svojimi notranjimi nevihtami, ne potrebujem, da odpraviš moje bolečine ali odmakneš moje sence. Dovolj je, da si tu – da sediš ob meni.
Bodi mirna roka, ki ji lahko zaupam in po kateri lahko sežem, medtem ko iščem pot nazaj k sebi. Moje bitke so moje, in le jaz jih lahko premagam. Toda tvoja prisotnost, tvoja tiha podpora, je nežni opomnik, da nisem sam/a – niti v najtemnejših in najbolj strašljivih trenutkih.
- Preberite si še: Karel Gržan: "Poveži se z drugimi, ne zapri se v svojo prizadetost"
Tvoja prisotnost je opomnik ljubezni, ki me spomni, da sem vreden/a ljubezni – tudi takrat, ko se počutim najšibkejšega.
V najtemnejših urah, ko se izgubim, ne potrebujem reševalca, ampak spremljevalca - ne pričakujem, da me rešiš ali mi ponudiš rešitve. Potrebujem nekoga, ki me bo držal za roko in me spomnil na svoje notranje moči, dokler ne pride zora.
Včasih je največ, kar lahko naredimo drug za drugega, to, da smo preprosto prisotni. Kajti ta tiha prisotnost ni le opora; je most do upanja, miru in ljubezni, ki presega vse, kar je mogoče ubesediti.
