Starši so vso dediščino prepustili mojemu bratu, meni pa namenili le staro leseno skrinjo.
Dan branja oporoke je bil siv in hladen – točno takšen kot moje razpoloženje. Sedeli smo v pretesni notarski pisarni: jaz, moj starejši brat Igor in njegova žena Svetlana. Zrak je bil težak od neizrečenih čustev in napetosti, ki je visela med nami.
Vedno sem vedela, da sem "neljubljena hčerka". Nikoli mi tega niso povedali neposredno, a sem čutila. Kupovali so mi obleke, praznovali rojstne dneve, plačali šolanje – vendar je bilo vse izvedeno mehansko, brez topline. Prava, brezpogojna ljubezen je bila rezervirana za Igorja.
Spominjam se, da sva kot otroka oba razbila skodelici iz maminih najljubših kompletov. On po nesreči – jaz, ker mi je spodrsnilo. Njega so tolažili, mene so okarali in kaznovali s tednom pomivanja posode. Igor je bil njihov prvorojenček, njihov ponos. Njegovi padci so bili "otroške napake", moji uspehi pa "samoumevni". Vse, kar sem dosegla, se je štelo kot dolžnost, nikoli kot nekaj vrednega občudovanja.
Ko so starši ostareli in zboleli, je razlika med nama postala še bolj boleča. Dve leti sem živela med službo, družino in bolnišničnimi vonjavami v njihovem stanovanju. Moj mož Andrej me je podpiral po svojih najboljših močeh, dokler ni tudi sam izčrpal moči.
Igor se je občasno pojavil – v dragih oblekah, z nasmehom in eksotičnim sadjem. Po pol ure je spet odhitel "na nujne opravke", starša pa sta po njegovih obiskih sijala od ponosa.
Ko sta oba umrla, so vse formalnosti padle na moja ramena. Igor je imel pretirano čustven govor na pogrebu, obrisal solzo – in izginil. Nekaj tednov pozneje pa je prišel trenutek resnice.
Notar je z monotonim glasom bral:
Stanovanje v centru – Igorju.
Vikend z zemljiščem – Igorju.
Avto, garaža, prihranki – Igorju.
A meni?
"Alini, moji hčerki, zapuščam staro skrinjo svoje matere, ki je shranjena na vikendu. Naj jo spominja na korenine."
Tišina je preplavila prostor. Svetlana je komaj prikrila posmehljiv nasmeh, Igor pa me je pogledal s sočutjem, ki je bilo tako lažno, da me je zabolelo. Podpisala sem papirje in brez besed odšla. Na vetru so mi solze same tekle po obrazu. Ni šlo za izgubo dediščine – šlo je za zadnji dokaz, da starševske ljubezni nikoli nisem imela.
Nekaj dni pozneje me je Igor poklical: "Alina, boš prišla iskat svojo skrinjo? Težka je, napoti stoji, delavci bi jo lahko vrgli proč."
Pristala sem. Ogromna lesena skrinja je napolnila naš hodnik. Možu je bila v napoto, meni pa je postala nemi opomnik moje bolečine. Vsak večer sem sedela ob njej in se spominjala svoje babice Anje – edine osebe, ki me je zares ljubila.
Babica me je učila peči pite, verjeti v dobro in nikomur dovoliti, da mi zatemni srce. Umrla je, ko sem bila stara petnajst let. Skrinja je bila njena. Vedno sem si želela vedeti, kaj je v njej.
Ko sem jo končno odprla, je zadišalo po sivki in času, ki je obstal. V njej so bili klobčiči volne, babičin šal, moje otroške slike in risbe – stvari, ki so jih moji starši nekoč zavrgli. Babi jih je shranila. Ko sem že hotela zapreti skrinjo, sem opazila nekaj nenavadnega: dno je bilo debelejše, kot bi smelo biti. Odgrnila sem tkanino in odkrila skrito dno.
Pod njim je ležala mapa z napisom: "Moji pametni Alini".
V njej – stari dokumenti, certifikati in delnice nekega "Industrijskega investicijskega sklada" ter pismo.
"Draga vnukinja, svet je pogosto nepravičen, a ti imaš pamet in srce. To so delnice, ki jih je tvoj dedek dobil v tovarni, ko ni bilo denarja. Čuvala sem jih zate, ker vem, da jih boš nekoč znala uporabiti. Ne hvali se. Bodi modra... Tvoja babica Anja."
Drhtečih rok sem poiskala podatke o podjetju. Še je obstajalo – in bilo je eno največjih v industriji. Po preračunu je vrednost delnic znašala ogromno denarja. Svet se mi je zavrtel. Skrinja, simbol mojega ponižanja, je postala moja rešitev.
Naslednji dan sem obiskala odvetnika. Po natančnem pregledu je potrdil:
"Vse je pristno, gospa Dmitrijevna. Bogati ste."
Nisem hitela razglašati novic. Naučila sem se upravljati z denarjem, najeti finančne svetovalce in postopoma zgraditi novo življenje. Kupila sem prostorno stanovanje in zagotovila prihodnost sinu. Ko sem resnico razkrila možu, me je objel in rekel: "Tvoja babica je vedela, komu lahko zaupa."
Končna pravica
Seveda se novica ni mogla dolgo skrivati. Kmalu me je poklical Igor. V njegovem glasu je bila sladkobna nežnost: "Sestrica, slišal sem, da ti gre dobro. Mi lahko pomagaš? Sem v dolgovih…"
Rekla sem, da mu bom pomagala – brez obresti, brez vračila, a naj pride osebno po denar.
Naslednji dan sta prišla on in Svetlana. V tišini sta si ogledovala moj razkošni dom. Povabila sem ju v kabinet, kjer je na podstavku, pod nežno lučjo, stala obnovljena babičina skrinja.
"Jo prepoznaš?" sem vprašala.
"Seveda," je mrmral Igor.
"Iz nje se je začelo moje novo življenje," sem rekla mirno. "In veš... zdaj ne boli več."
Babica mi je zapustila veliko več kot bogastvo – zapustila mi je dostojanstvo, vero vase in dokaz, da se pravica prej ali slej pokaže. Včasih je tisto, kar deluje kot najmanjše dedovanje, pravzaprav največje skrito bogastvo.
Vir: stil.kurir.rs
