Visoko senzitivne osebe pogosto težje prenašajo gnečo in zelo stimulativna okolja. Ne le množice ljudi – včasih je že prostor z več ljudmi lahko naporen. Telovadnice, prometni parki, glasni prostori ali prenatrpani dogodki lahko hitro povzročijo občutek preobremenjenosti.
Tudi nekatere vsakdanje stvari, kot so nenaden telefonski klic, glasni zvoki, prenapolnjen elektronski nabiralnik, zabave ali dolgi službeni sestanki, lahko delujejo zelo izčrpavajoče.
Zakaj je tako?
Veliko visoko senzitivnih ljudi se kdaj vpraša, zakaj doživljajo svet drugače kot večina. Pogosto se pojavi želja, da bi bili nekoliko manj občutljivi, saj stalno zaznavanje in procesiranje informacij lahko hitro postane preplavljajoče.
V svetu družbenih omrežij je ta občutljivost še bolj izpostavljena. Psihološke raziskave kažejo, da visoko senzitivne osebe čustva pogosto doživljajo intenzivneje in jih vsrkavajo kot goba. Njihov živčni sistem zaznava več podrobnosti in reagira močneje kot pri večini ljudi.
To pomeni, da lahko močno občutijo tudi vse, kar spremljajo na spletu. Ni pomembno, ali gre za ljubke videe živali, politične razprave ali novice o vojnah – vse to vpliva na notranje stanje. Na površini se morda zdi, da gre le za nedolžno brskanje po telefonu, vendar na nezavedni ravni takšne vsebine porabljajo energijo.
Podzavest namreč ne razlikuje jasno med dogodki v resničnem svetu in tistimi na zaslonu. Njena naloga je zaznavati in reagirati: uravnavati srčni utrip, dihanje, čustva in telesne odzive glede na to, kar človek v danem trenutku doživlja.
Več ko človek čuti, več energije porabi. In več ko se energija porablja, bolj se pojavljajo utrujenost, preobremenjenost, tesnoba in občutek notranjega nemira.
Ali je mogoče to popolnoma ustaviti? Ne. Ali bi se bilo treba popolnoma umakniti iz sveta? Tudi to ni realno. Ali bi bilo treba opustiti internet kot vir informacij ali zabave? Prav tako ne. Obstaja pa preprost način, kako živčni sistem razbremeniti.
"Delati nič"
»Večina težav človeštva izhaja iz nezmožnosti človeka, da bi v miru sedel sam v sobi.«
— Blaise Pascal
Ta misel odpira zanimivo vprašanje: ali ljudje sploh še znajo preprosto sedeti in delati nič?
Kdaj ste nazadnje stali v vrsti in samo čakali, brez telefona v roki? Kdaj ste samo ležali v postelji in preprosto počivali brez potrebe po dodatni stimulaciji?
Za visoko senzitivne osebe je to lahko še posebej zahtevno. Njihov um je zelo občutljiv in zaznava številne dražljaje – prizore, zvoke, vonje, dotike in okuse – ki sprožajo različna čustva.
Da bi ta čustva predelali, ljudje pogosto posežejo po različnih dejavnostih: telefonu, cigareti ali kakšnem drugem predmetu, ki pomaga čustvo predelati ali od njega pobegniti.
V preteklosti tega ni bilo v takšni meri. Visoko senzitivni ljudje so obstajali od nekdaj. V zgodovini so bili pogosto prav oni tisti, ki so več časa preživeli sami v opazovanju sveta. Iz takšnih trenutkov tišine so se pogosto rodile nove ideje.
Samotarji. Uporniki. Ekscentriki. Izumitelji.
Njihova posebnost je sposobnost globokega razmišljanja, prepoznavanja vzorcev in zaznavanja tudi zelo subtilnih sprememb v razpoloženju ali okolju, ki jih večina ljudi spregleda. Da bi se ta sposobnost razvijala, pa je potrebna ena preprosta stvar: čas brez dejavnosti.
Za visoko senzitivne osebe je lahko nedelovanje prava oblika terapije – za um, telo in dušo. Takšni trenutki umirijo živčni sistem, čute in srčni utrip ter upočasnijo stalno aktivnost možganov.
To ni meditacija in ni posebna tehnika. Če dejavnost postane zavestna vaja, že postane nekaj drugega. Nedelovanje je spontano – preprosto se zgodi.
Včasih je to lahko zelo preprost trenutek: sedenje ob oknu s skodelico kave, opazovanje sveta in nekaj minut mirnega dihanja. Ali sedenje na balkonu po dežju, ko je zrak svež, listje šumi v vetru in čas počasi mineva.
V takšnih trenutkih se človek umakne iz stalnega toka misli. Postane opazovalec. Zaveda se zvokov okolice – ptičjega petja, vetra ali oddaljenih pogovorov – vendar se vanje ne vpleta.
Takšni trenutki lahko delujejo zdravilno. Umirijo um, nahranijo notranji občutek miru in ponovno napolnijo ustvarjalno energijo.
Občutljiv živčni sistem namreč potrebuje odmor od nenehne stimulacije. Če tega odmora ni, se lahko pojavijo znaki izčrpanosti: tesnoba, preobremenjenost, pretirano razmišljanje, mentalna megla, utrujenost ali padec razpoloženja.
Zato je pomembno, da si človek vzame čas zase, tudi če je življenje polno obveznosti – družine, dela in vsakodnevnih skrbi. Skrb zase namreč omogoča tudi boljšo skrb za druge.
Namesto da bi vedno posegli po telefonu, je včasih dovolj, da za trenutek obstanemo. Telefon se lahko odloži, človek globoko vdihne in se za nekaj trenutkov potopi v sedanjost. Preprosto sedi in diha.
To je mogoče skoraj kjerkoli:
- na počasnem sprehodu v naravi brez cilja
- ob vodi
- ob oknu, med opazovanjem sveta zunaj
- na terasi ponoči, pod zvezdami
- ob pogledu na luno ali sliko na steni
- med pomivanjem posode
- po prvem požirku jutranje kave
- ali zjutraj, ko človek nekaj minut mirno sedi na robu postelje
Včasih zadostuje tudi tih objem z nekom, ki ga imamo radi, in nekaj mirnih vdihov. Ni treba govoriti. Ni treba delovati. Dovolj je kratek premor.
Nedelovanje ni le potreba – za mnoge visoko senzitivne ljudi je lahko prava terapija za dušo.
Vir: karunpal.com
