"Delavnica v Muzeju norosti me je soočila z lastnimi predsodki in stereotipi."

Ena delavnica je potekala s profesionalnimi igralci: Markom Mandićem, Minco Lorenci, Lizo Marijino in Žanom Koprivnikom, druga pa z osebami z izkušnjo zasvojenosti, marginalizacije in pridruženih duševnih stisk iz Društva Projekt Človek.

Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS v okviru razpisa za izbor projektov medresorskega povezovanja kulture in zdravja v letih 2025 in 2026 in je del doktorske raziskave Jasmine Godec na UL AGRFT pod mentorstvom prof. Tomaža Gubenška in somentorstvom režiserja, dramaturga (urednikom igranega programa na Radiu Slovenija) Alena Jelena.

Projekt raziskuje zvočno umetnost kot prostor, kjer lahko glasovi, ki so bili v zgodovini pogosto preslišani ali utišani, ponovno pridobijo prostor slišnosti. Muzej norosti, ki deluje v nekdanjih prostorih institucije in je nekoč pomenila izolacijo in molk – je danes prostor dialoga, ustvarjanja in sodobnega razmisleka o duševnem zdravju.

O poteku prvih delavnic

Delavnica z igralci in delavnica z uporabniki sta potekali ločeno, vsaka v svojem varnem, zaupnem in podporno vodenem prostoru.

● Igralci so raziskovali načine, kako zvok, prostor in atmosfere nekdanje institucije oblikujejo igralsko prisotnost – brez klasičnega besedila in brez vizualnih opor.

● Uporabniki iz Društva Projekt Človek so skozi zvok, telesne občutke, asociacije, spomin in risbo odkrivali, kako vsakdanji zvoki prebudijo zgodbe, čustva in notranje podobe, ki jih pogosto nosimo s seboj.

Obe skupini sta razvijali materiale, ki bodo v nadaljevanju del projekta – ko se bodo srečale in pričele soustvarjati prizore prve radijske igre.

Izjave udeležencev – skupina uporabnikov (Društvo Projekt Človek)

Udeleženci so delili zelo osebne izkušnje, ki so pokazale, kako pomemben je varen prostor za glas, pripoved in čustveno izkušnjo:

»Meni je bila to res zanimiva in nova izkušnja. Na začetku me je bilo strah, kot se mi pogosto zgodi, a danes sem začutila, da se lahko tudi v takih situacijah sprostim. Znova sem se spomnila, kako močno me lahko zvok poveže z določenim čustvom, spominom ali osebo.«

»Danes sem spoznal, kako močno lahko zvok sam po sebi prikaže doživljanje odvisnosti. Brez slike, samo z zvočnimi detajli, se odpre čisto druga raven razumevanja. To me je res presenetilo. Sodelovanje na delavnici mi je bilo prijetno.«

Strokovni pogled

Da bi se izkušnje uporabnikov umestile tudi v širši strokovni okvir, je svoj pogled dodala univ. dipl. psih., spec. ZDT, samostojna svetovalka in strokovna vodja programa, Društvo Projekt Človek, Polona Kersnik Jaramaz:

»V Društvu Projekt Človek že 30 let delujemo na področju rehabilitacije zasvojenosti in s tem pri posameznikih ter v družbi skušamo zmanjševati marginalizacijo in stigmatizacijo na področju duševnega zdravja.

Zvočna delavnica je obogatila naš program in uporabnikom skozi izkušnjo slišanosti in sprejetosti poglobila sprejemanje samega sebe in svojih duševnih težav in jim predstavila ustvarjalen način, kako aktivno razbijati mite o ‘norosti’, ki še vedno prevladujejo v današnji, na drugih področjih moderni družbi.«

Umetniška perspektiva

Umetniško in družbeno dimenzijo projekta je osvetlil somentor doktorske naloge, režiser in dramaturg, Alen Jelen, ki je na delavnici sledil prepletanju osebnih in prostorskih svetov:

»Delavnica v Muzeju norosti mi je odstrla pogled v svet, ki ga prej nisem dobro poznal, in me je soočila z lastnimi predsodki in stereotipi. Začutil sem, da se material, prostor in osebne zgodbe udeležencev organsko prepletajo ter odpirajo vprašanja, ki jih v vsakdanjem ustvarjalnem procesu redko zares slišimo.

Ta projekt nas bo prisili v preizpraševanje načinov, kako govorimo o marginaliziranih, utišanih ali pozabljenih zgodbah, ljudeh in nas samih. Projekt zna odpreti nujno razpravo o empatiji, o tem, kako poslušamo druge in kako umetniki predstavljamo tiste, ki običajno nimajo možnosti govoriti. Radio in radiofonska umetnost pa sta izvrsten prostor za intimni dialog.«

Vtisi igralcev in igralk

Po strokovni in mentorski perspektivi svojo izkušnjo dodajajo še igralci, ki razmišljajo o povezanosti umetnosti, preteklosti institucij in lastni ranljivosti.

Žan Koprivnik, igralec

"Pred obiskom Muzeja norosti nisem vedel, v kako slabih razmerah so bivali in še danes pogosto bivajo ljudje, ki so na neki točki svojega življenja soočeni z duševnimi težavami. Menim, da so tovrstni projekti družbenega pomena, saj lahko le s poznavanjem naše preteklosti, z dajanjem imen in zgodb prezrtim ljudem v ustanovah in soočanjem s to preteklostjo ustvarjamo boljše pogoje za vsakega izmed nas, ki se lahko znajde v podobni težki situaciji.

Sodelovanje pri projektu je zame privilegij in izziv, saj je ukvarjanje z norostjo zmeraj povezano tudi z lastnim notranjim svetom in občutljivostjo, ki izhaja iz njega. Na koncu smo si enaki – četudi izhajamo iz različnih okoliščin, si vsi zaslužimo podporni sistem v družbi, ki nas ne razosebi, temveč nam pomaga, ko to potrebujemo.“

Liza Marijina, igralka

„Šokantno je, kaj vse se je dogajalo sploh ne tako daleč nazaj. A obstajajo posamezniki, ki so se tej temi srčno predali in veseli me, da sem tudi sama del tega projekta, ki združuje meni pomembni področji umetnost in duševno zdravje.“

Minca Lorenci, igralka

“Muzej norosti (in vse, kar pomeni) je fascinanten. Odkrivanje glasu znotraj tega prostora je izjemno vznemirljivo. Verjetno smo vsi na tanki meji med t.i. norostjo in t.i. normalnostjo.

Vpogled v delček sveta, ki ga predstavlja ta projekt, se mi zdi zelo pomemben, tako za lastno kreativo kot tudi širše, kot opomnik za strahote, ki so se in se še dogajajo v naši neposredni bližini na področju psihičnega zdravja."

Marko Mandić, igralec

“Naše nedeljsko srečanje v Muzeju norosti me je s tam pridobljenimi informacijami in skupnim delom vzpodbudilo k razmišljanju o sledeh, ki jih zavodi, kakršen je bil na Tratah, pustijo v uporabnikih, zaposlenih in bivajočih v bližini. Gre za sožitje, pa preplet stisk, hrepenenj, iskanj rešitev, pa za vztrajanje, potrpežljivost in klic po spremembah.

Zelo me veseli, da smo povabljeni k projektu, ki nam ponuja široko polje raziskovanja in učenja. Z utelešenjem in zvočenjem zgodb in z njimi posebnih, ekstremnih stanj pa tudi širjenje in poglabljanje igralskih veščin. Pa človeških vrlin.”

Muzeja norosti kot prostor dialoga in sprememb

O pomenu prostora in aktualnih procesov dezinstitucionalizacije je spregovorila vodja Muzeja norosti dr. Sonja Bezjak:

“Muzej norosti je nastal na “ruševinah” prve in doslej edine razustanovljenje institucije v Sloveniji, in sicer devet let po tem, ko je država zaprla enoto Zavoda za duševno in živčno bolne na Tratah. Poslanstvo muzeja je podpirati dezinstitucionalizacijo in preselitev ljudi iz zavodov nazaj v skupnost, še vedno je v zavodih okoli 4500 ljudi.

S predstavljanjem zgodovine življenja in dela v prostorih nekdanje norišnice spodbujamo javno razpravo, krepimo občutljivost in zavedanje o tem, da je nesprejemljivo, da v demokratični Sloveniji ljudi z ovirami zapiramo v take ustanove. Umetnost in njene različne zvrsti pomembno prispevajo pri odpiranju vprašanj in posredovanju odgovorov.

Umetniki in umetnice se ne bojijo pogledati na družbeni rob, spregovoriti o tabujih, zato so pomemben del podpore pri kulturnih in civilizacijskih spremembah. Zelo smo veseli projekta, ki bo glas zatiranih še bolj okrepil in nam ga približal skozi radijske valove.”

Zaključna izjava vodje projekta

Po glasovih uporabnikov, strokovnjakov, mentorja in igralcev svoje videnje procesa povzame vodja projekta, mednarodno certificirana integrativna psihoterapevtka, doktorandka UL

AGRFT, Jasmina Godec:

»Kot raziskovalka, terapevtka in ustvarjalka bi si težko želela bolj iskrenega začetka. Delavnice so pokazale, kako lahko zvok in skupno ustvarjanje povežeta ljudi z zelo različnimi izkušnjami. Hvaležna sem igralcem, uporabnikom in celotni ekipi, da so v proces vstopili z ranljivostjo in spoštovanjem. Ta projekt tlakuje prostor poslušanja – tudi tistih glasov, ki so bili nekoč utišani.«

Nadaljevanje projekta v 2026

Po dveh uvodnih delavnicah se projekt v letu 2026 nadaljuje z evalvacijo prvih srečanj in spomladi z novimi srečanji obeh skupin. Sledila bo prva zasnova in vzpostavitev etično, trajnostnega in vključujočega spletnega sistema, javno poslušanje prvih posnetih prizorov radijske igre ter pogovor z ustvarjalci in udeleženci.  Nastali zvočni material bo oblikoval temelj nastajajoče radijske igre in pomembno prispeval k doktorski raziskavi Jasmine Godec na UL AGRFT.