Jung: "Demonska obsedenost se najjasneje kaže pri ljudeh na vrhu politične hierarhije."

Šele v sodobnem času znanosti in tehnologije se je razširila ideja, da gre zgolj za vraževerje in da je demonska obsedenost le ostanek mračnega srednjega veka.

Carl Jung pa se s tem ni strinjal. Po njegovem mnenju je demonsko še vedno prisotno, le da danes o njem ne govorimo več z istim jezikom. Še vedno smo izpostavljeni sovražnim vplivom in napadom temnih sil, vendar jih danes imenujemo drugače. 

Kako je prvobitni človek doživljal svet? 

Gre za način doživljanja, pri katerem ni jasne meje med notranjim in zunanjim svetom. Prvobitni človek ni imel razvitega občutka ločenosti med »jazom« in okolico. Zaradi močne povezanosti z nezavednim je živel predvsem skozi instinkt in intuicijo. Ko so se vsebine nezavednega približale zavesti, njegov ego še ni bil dovolj močan, da bi jih razumel in integriral. Zato jih je projiciral v naravo okoli sebe.

Tako so se notranji impulzi, strahovi, želje in temni nagoni »preselili« v zunanji svet. Reke, gozdovi, gore, živali, ogenj, veter in strela so postali živi, prežeti z voljo, pomenom in namero. Po Jungu v takšnem stanju zavesti subjekt in objekt še nista jasno ločena, nezavedno se projicira v predmet, zunanji svet pa se hkrati vtiskuje v psiho.

Mistika sodelovanja ustvarja psihološko podobo vesolja, v katerem je vse prežeto z duhovi, bogovi in nevidnimi silami. Ni mrtve materije: vsak pojav je lahko izraz neke volje ali namere. 

Dobri in zli duhovi: projekcije psihe v naravo

Jung izhaja iz prepričanja, da je človeška psiha stkana iz nasprotij: dobro in zlo, svetloba in tema, ustvarjalno in destruktivno. Ko takšna psiha projicira svoje notranje vsebine v naravo, jo oživlja s silami, ki odražajo te nasprotne polarnosti.

Dobronamerni vidiki psihe ustvarjajo podobo zaščitniških in prijateljskih sil: bogov narave, pomočnikov, dobrih duhov, angelov, vil in nimf. Temni, destruktivni vidiki, potlačeni nagoni in agresija pa se projicirajo kot zli duhovi, jezni bogovi, demoni in temne sile, ki želijo človeku škodovati.

Za prvobitni um je svet oder, na katerem se neprestano odvija drama med dobrimi in zlimi silami. Jung piše, da je bilo nekoč povsem naravno živeti v resničnosti, kjer je bilo vse »zgoraj« ovito v božansko skrivnost, vse »spodaj« pa ogroženo z delovanjem demonov in greha.  

Ločevanje subjekta in objekta: umik projekcij

Ko se je človeška zavest razvijala, ego krepil in samorefleksija poglabljala, se je začela vzpostavljati vse jasnejša meja med »notranjim« in »zunanjim«. Človek je začel razlikovati svoje misli, občutke in fantazije od zunanjih dogodkov. Jung ta proces opisuje kot ločevanje subjekta in objekta.

Na začetku je človek deloval pod močnim vplivom nezavednega in ni jasno razumel, kaj ga žene. Šele pozneje začne razmišljati o lastnih motivih, še kasneje pa se pojavi ideja, da je sam tisti, ki usmerja svoja dejanja. Prav ta razvoj pa vodi v umik projekcij: svojih notranjih vsebin ne projiciramo več v naravo.

Ko narave ne doživljamo več kot prostora, kjer prebivajo bogovi in demoni, ta v naši zavesti izgubi svoj mitski, simbolni in duševni pomen. Začnemo jo dojemati kot nekaj »čistega«, reduciranega na fizične zakonitosti in nevtralne pojave. Toda vse, kar je človek nekoč projiciral v zunanji svet, se mora vrniti v psiho.

Z drugimi besedami: »množica duhov«, ki je nekoč prebivala v rekah, gozdovih, skalah in zvezdah, se preseli v človekov notranji svet. Tudi ko občudujemo depersonalizirano, »čisto« naravo, postanemo – hočemo ali ne – gostitelji njenih demonov. 

Demoni kot nezavedne psihične sile

Po Jungu demoni nikoli niso zares izginili; spremenil se je le jezik, s katerim jih opisujemo. Stanja zavesti in nezavedni procesi, ki so nekoč ustvarjali podobo demonov, so še vedno dejavni. Danes jih imenujemo »kompleksi«, »nevroze«, »psihične motnje«, »destruktivni impulzi«, »samouničevalni vzorci« ali preprosto – temna stran psihe.

Jung poudarja, da umik projekcij nevarnosti ne odstrani, temveč jo poveča. Dokler so bili demoni umeščeni v naravo, so se ljudje zavedali, da obstajajo sile, ki jih je treba spoštovati in se z njimi soočati. Zato so nastali religiozni, magični in šamanski sistemi, ki so služili kot obramba oziroma način vzpostavljanja odnosa s temi močnimi energijami.

Ko so bile te energije razglašene za vraževerje in je človek začel verjeti, da je nad njimi, so bile potisnjene globlje v nezavedno. Jung znova poudarja, da tisto, kar je močno potlačeno, postane nevarnejše. Potlačeno ne izgine, ampak dobi več energije in išče pot na površje.

Jung opozarja, da odkar demoni »ne smejo« več prebivati v skalah, rekah in gozdovih, iščejo novo bivališče v ljudeh. V naravnih pojavih je bila njihova moč omejena – skala redko pade na hišo, reka le občasno poplavi polja. Ko pa se te sile naselijo v človeku, dobijo najučinkovitejše orodje: človeško inteligenco, voljo in sposobnosti. Človek v takem stanju služi demonskemu nezavednemu in večkratno poveča njegovo moč. 

Moč in »kompleks boga«

Po Jungu se demonska obsedenost najjasneje kaže pri ljudeh na vrhu politične in družbene hierarhije. Tisti, ki imajo veliko moč, a je niso dosegli z notranjo zrelostjo, temveč z manipulacijo, spletkami in korupcijo, so izpostavljeni posebni psihološki nevarnosti.

Jung ta pojav imenuje psihološka inflacija. Gre za stanje, v katerem se posameznik poistoveti z nečim večjim od sebe – z državo, idejo, nacijo ali religijo – in se začne doživljati kot skoraj vsemogočen. Govori o »Božji vsemogočnosti« kot psihičnem kompleksu. Tak človek izgubi občutek za mero, verjame, da je nad drugimi in nad običajnimi moralnimi pravili.

Inflacija po Jungovem mnenju vodi v pretiravanje, napihnjenost, izgubo svobodne volje, blodnje in fanatično zanesenost. Ker psiho razume kot samouravnavajoč sistem, opozarja, da vsak enostranski zavestni odnos izzove odziv nezavednega. Ko ego preveč zraste in se začne obnašati kot bog, nezavedno odgovori z nasprotno silo.

Ta »protiudarec« se pokaže kot aktivacija temnih, destruktivnih psihičnih vsebin. Sile uničenja lahko človeka popolnoma preplavijo. Jung to opisuje kot obliko demonske obsedenosti: človek ne deluje več iz svobodne volje, ampak kot orodje nečesa, česar ne razume in ne nadzoruje.

Opozarja, da smo izgubili vraževerni strah pred »zlimi duhovi«, ki prežijo v temi, a nas zato strašijo ljudje, ki pod vplivom svojih demonov izvajajo grozljiva dejanja. Dejstvo, da jih družba vidi kot »nadljudi« ali »izbrane«, po Jungovem mnenju ne spremeni bistva – še vedno gre za obliko obsedenosti. 

Projiciranje demonov na druge ljudi

Temne sile nezavednega ne delujejo le skozi ljudi na oblasti. Jung poudarja, da nihče ni izvzet. Vsak človek nosi v sebi potencial za dobro in zlo, za ustvarjanje in uničenje. Ko začnejo temne vsebine pritiskati na površje, večina ljudi težko sprejme misel, da takšna tema obstaja tudi v njih samih.

Namesto da bi priznali lastne destruktivne impulze in prevzeli odgovornost zanje, jih – podobno kot naši predniki – projiciramo. Toda danes jih ne projiciramo več v naravo. Znanost nas je naučila, da skale, nevihte in živali nimajo človeške zavesti in moralne odgovornosti. Zato danes demone »najdemo« v drugih ljudeh.

Tarča projekcij postanejo sosedi, sodelavci, politični nasprotniki, pripadniki drugih narodov, kultur, religij ali etničnih skupin. V njih vidimo zlo, ki ga nočemo prepoznati v sebi.

Ko enkrat »prepoznamo« demona v drugem, se hitro prepričamo, da smo se proti njemu dolžni boriti. Verjamemo, da delamo dobro in čistimo svet zla, v resnici pa postajamo orodje nezavednih sil, ki se hranijo s sovraštvom, konfliktom in uničenjem. Namesto da bi zmanjševali količino zla v svetu, ga krepimo.

Jung opozarja, da takšno projiciranje ustvarja izjemno nevarne situacije. Vznemirljive notranje vsebine pripisujemo domnevni zli volji zunaj sebe. Najlažje jo »najdemo« pri tistih na drugi strani meje, druge vere, rase ali političnega prepričanja. To vodi v kolektivne blodnje, propagando, revolucije in množične psihoze, ki uničujejo cele narode. 

So demoni resnični?

Če pod demoni razumemo bitja z rogovi in vilami, popolnoma ločena od človeške psihe, bi verjetno dejali, da gre za simbolni jezik, s katerim so naši predniki opisovali notranje psihične resničnosti, ki jih niso razumeli.

Če pa demona razumemo kot podobo močne nezavedne sile, ki lahko prevzame nadzor nad človekom, potem so demoni zelo resnični. Živijo v načinu, kako destruktivne ideje, fanatizem, sovraštvo in obsesije zavladajo posamezniku ali množici.

Kažejo se v trenutkih, ko človek deluje proti lastnemu razumu in vesti, kot da ga nekaj vleče v pogubo. Pojavljajo se v političnih projektih, ki se končajo z množičnim nasiljem, v ideologijah, ki opravičujejo razčlovečenje drugih, in v obsesivnih vzgibih, ki uničujejo posameznikovo življenje.

Jung nas poziva, naj prenehamo živeti v iluziji, da smo nad demonskim. Dokler zanikamo lastno senco, bo ta iskala načine, kako se izraziti – bodisi skozi psihične motnje bodisi skozi kolektivne krize, vojne in uničenje. Sprejeti obstoj notranjih demonov ne pomeni, da se jim predamo, ampak da priznamo obstoj nezavednega in z njim vzpostavimo odnos.

Demoni v jungovskem smislu niso zgodba iz tujih mitov. So opis sodobne psihe, ki je izgubila neposreden stik z arhetipskimi podobami, a še vedno nosi iste energije. V trenutku, ko nehamo projicirati in začnemo prepoznavati lastno senco, nehamo biti pasivni medij za nezavedne sile.

Vir: atma.hr