Demoni v nas se hranijo z bolečino

Če bi se vse, kar sem rekla ali mislila, zapisovalo na moji koži, bi bila še vedno lepa?

Demoni v nas se hranijo z bolečino (foto: pexels) pexels
16. 3. 2021

Ko sem pred časom naletela na to vprašanje, me ni pustilo ravnodušne. Čeprav so bile nekatere misli v službi ščitenja mojega čustvenega sveta, v danem trenutku nisem bila ponosna nanje. Zdaj se mi tudi v tistih neljubih primerih prestop iz ene na drugo stran dogaja zelo hitro. Seveda je odvisno od tega, za kako nizko vibracijo gre, saj se me tiste res nizke še vedno za hip dotaknejo, a so preobrati vse hitrejši, mirnejši in stabilnejši. Tako spoznavam, da je reprogramiranje oziroma nalaganje zdravega janga v meni uspešno. 

Želim si, da bi živeli na svetu, kjer vlada Ljubezen. Prava. Univerzalna. Tista ena in edina. Tista, ki nam jo pošilja Univerzum v obliki enotnega verza, z namenom, da nas poveže. A nismo še tam. Zato je moja naloga, da v vmesnem času zaščitim sebe in postavim jasne in zdrave meje. Ne na način krvavega, maščevalnega in uničevalnega boja, ki na različnih nivojih vlada že več tisoč let, ampak v obliki pravične, poštene in spoštljive dvignjene zavesti. 

Če tega ne bi počela, ne bi mogla izpolnjevati svojega poslanstva in ko svoje poslanstvo enkrat spoznaš, ni poti nazaj. Če si si prej lahko občasno metal pesek v oči, po tistem velikem spoznanju to ne gre več.

Velika krivica se dela Moškim, ko se zadnje čase s prstom kaže na prevladujočo moško energijo, ki smo jo prevzele tudi ženske in je kriva za nastalo situacijo. Pomembno se mi zdi izpostaviti, da je govora o destruktivni moški energiji, saj s tisto zdravo ni pravzaprav nič narobe. Ne samo, da ni nič narobe, potrebujemo jo, sicer ne moremo vzpostaviti ravnovesja. 

Po spoznavanju, obujanju in dvigovanju esencialne ženske energije, ki povezuje in neguje in nikdar ne zapeljuje z namenom izkoriščanja ali manipulacije, sem se posvetila še raziskovanju svoje jang energije. 

Ko je bila v preteklosti napadena moja jin energija, se je jang v meni odzval s protinapadom, z željo po maščevanju in včasih tudi z žaljivkami – s tistimi izrečenimi in s tistimi v mislih. V resnici ni dobro ščitil mojega čustvenega sveta, ker se je v boju izčrpal, ne glede na to ali je zmagal ali ne. Če je zmagal, je zagotovil hrano demonom, ki so prebivali v meni, če pa je izgubil, ja za seboj v prepad potegnil še čustveno jin energijo.

Želim si, da bi živeli na svetu, kjer bi nam bilo pomembno, kako se počutimo in kaj čutimo, a dokler nismo še tam, je pomembno, da sama zaščitim svoj čustveni svet. 

Kot otrok nisem razumela, zakaj me je nekdo želel prizadeti. Nikdar nisem napadala nazaj. Niti z udarci niti z žaljivkami. Preprosto sem zbežala in se znašla sama v svojem viharju čustev. Če mi je kdaj kdo rekel, naj se branim ali pa udarim nazaj, sem se jokala, ker nisem razumela, zakaj mi daje takšne napotke. Velikokrat sem bila v življenju prizadeta, ker nisem mogla razumeti, zakaj želijo ljudje škoditi drugim. Ni me bolelo samo takrat, ko je nekdo prizadel mene, ampak tudi takrat, ko je nekdo prizadel nekoga drugega.

Danes razumem. To, kar sporočamo ali način, na katerega reagiramo, je najprej v nas in je povezan z našo bolečino. Demoni v nas se hranijo z bolečino in če od lastne obračamo glavo stran, moramo naše demone nahraniti s tujo. Zato poskušamo pritiskati na bolečinska jedra drugih. 

Če spoznavamo in osvetljujemo lastne bolečine in z njimi hranimo demona, ki ga posamezne bolečine sestavljajo, ta pošast v nas kmalu poje samo sebe. Tega torej nimamo več v sebi in zato tega tudi ne moremo stresati na druge.

Ko določena situacija danes zamaje moj čustveni svet, vse hitreje vstane moj zaščitnik, ki me varuje, pa tudi opomni, da ni moje poslanstvo žrtvovati se za druge. Sočutni del mene namreč še vedno doživi stisko ob njihovi bolečini in jim želi pomagati.

Pred dvema tednoma, na dan pred polno Luno, je nekdo odnesel moje smeti, ki sem jih nastavila pred vrati, da jih ne bi pozabila ob odhodu od doma. Pol ure kasneje smeti ni bilo več. Nekdo drug je odnesel moje smeti. 

Dva tedna kasneje, dan pred Mlajem, je nekdo zasmetil moj elektronski nabiralnik. 

Nobena od teh dveh oseb ni želela razkriti svoje identitete. Prvo je dejanje iz Ljubezni, ki ne potrebuje tolčenja po prsih, drugo dejanje iz strahu, ki se skriva pred samim seboj. Eno je akcija ob polni Luni, ki simbolizira zdravo jang energijo, drugo reakcija ob Mlaju kot posledica zamajanega čustvenega sveta in odziv destruktivnega janga.

Zame dejanji, ki sta v meni prebudili hvaležnost. Prvo takoj, drugo pa malenkost kasneje. Prvo je potrdilo, da v to, kar verjamem, zares obstaja. Drugo pa, da sem se s svojimi bolečinami uspešno spopadla in jih večinoma že odpravila. 

Z zdravim jedrom in s kreativnostjo lahko še tako umazane smeti recikliramo v nekaj kar koristi nam samim in tudi drugim.

Vedno bodo okrog nas ljudje. Eni bodo odnašali naše smeti, drugi bodo na nas poskušali trositi svoje. Čeprav ni naša naloga, da smo njihova čistilna naprava, s tem, ko delamo na sebi in sebe spoznavamo, ne bomo dovolili, da nas njihove smeti zadušijo, ampak jih bomo z lahkoto spremenili v kreativno gorivo.

Danes lahko bolj kot kadar koli prej začutim to vprašanje: Če bi se vse, kar sem rekla ali mislila, zapisovalo na moji koži, bi bila še vedno lepa?

Tokrat odgovoru z veseljem pogledam v oči, saj moja duša z veseljem nosi to obleko.

Z Ljubeznijo, 

Irena