"Današnja razprava je potekala v bolj kulturnem tonu, vendar vsebinsko ni prinesla nič novega. Še vedno spremljamo enako kot zadnjih 10, 20 ali več let: vztrajanje pri trdnih in neomajnih stališčih ter pavšalno nasprotovanje brez konkretnih in vsebinsko utemeljenih predlogov", je povedal mag. Denis Kordež, državni sekretar na Ministrstvu za zdravje, v teh dneh na odboru za zdravstvo v Državnem zboru.
"In to je tisto, kar je bilo opaziti tudi v večkratnih poskusih urejanja psihoterapevtske dejavnosti. In še enkrat bom poudaril to, kar sem poudaril že v Državnem svetu: danes govoriti in ponujati sodelovanje je pravzaprav narobe. Časa za sodelovanje – za konstruktivno, iskreno sodelovanje brez fige v žepu, za skupno iskanje rešitev – je bilo zelo veliko.
Kdorkoli je bil danes tukaj prisoten – in žal marsikoga ni več med nami – in si upa trditi, da potreb po psihoterapevtskih dejavnostih in psihoterapevtskih storitvah danes v tej državi ni, laže sam sebi in s svojim prepričanjem zanemarja pomen vsega tega, kar delamo na področju duševnega zdravja.
Se pa zahvaljujem vsem tistim, ki so izpostavili dobre rešitve in pozitivne stvari, ki jih skupaj s stroko in ostalimi deležniki na področju duševnega zdravja razvijamo na Ministrstvu za zdravje. Veliko truda je bilo potrebno vložiti tudi v to, da imamo trenutno v teku toliko specializacij klinične psihologije, ki jih financiramo iz proračuna, pa vse do Centrov za duševno zdravje odraslih in otrok – vrhunskih programov in storitev, ki že kažejo pozitivne rezultate.
A vendar prihajamo do točke, kjer so vplivi sodobne družbe takšni – in to je neizogibno –, da povečujejo povpraševanje po storitvah psihoterapije. In to je dejstvo, to je neobhodno. Že večkrat je bilo danes izpostavljeno – tudi poročila Svetovne zdravstvene organizacije so jasna in svetujejo državi Republiki Sloveniji, da naj uredi področje psihoterapije tudi z uporabo profilov, ki nimajo medicinske ali klinične predizobrazbe. To so dejstva strokovnjakov, to niso politične floskule niti politične odločitve, ampak mnenja ekspertov – in temu sledimo.
- Preberite si tudi: Dr. Christian Gostečnik: "Ljudje kričijo po psihoterapiji, ker želijo razumeti, kaj se jim dogaja."
Sledimo pa tudi mnenjem, pozivom in zahtevam predstavnikov šolstva, torej vzgoje in izobraževanja. Danes mi je zelo žal, da je ena stran vabljenih zapustila ta odbor. Namreč, prejeli smo ne le enega, ampak dve odprti pismi predstavnikov vzgoje in izobraževanja – torej šolnikov različnih profilov: od ravnateljev, učiteljev, socialnih in drugih delavcev, ki so vključeni v šolski sistem. Eno od teh odprtih pisem je podpisalo več sto zaposlenih v slovenskih šolah.
Pozivali so k temu, da situacije, s katerimi se soočajo šolniki, presegajo njihove sposobnosti, kompetence, znanja in strokovno usposobljenost – zato si želijo tako supervizije zase kot tudi dostopnosti do psihoterapije zase in za svoje varovance, za katere so v šolah odgovorni.
In kontradiktornost nekaterih izjav strokovnjakov iz zdravstvenega sistema, ki so danes razpravljali, je pač samo smešna. Mi namreč v zdravstvenem sistemu ne le da zdravimo ali zgolj zdravimo, ampak imamo tudi preventivne storitve, ki se ne klasificirajo kot zdravljenje, ampak kot storitve, ki se izvajajo za preventivo – za preprečevanje nastanka stanj, pri katerih potem nastane potreba po zdravljenju.
Pri psihoterapiji se ne pogovarjamo o zdravljenju in pri zakonu o psihoterapevtski dejavnosti se ne pogovarjamo o zdravljenju, niti o tem, da brišemo ali degradiramo obstoječo stroko. Načrtno, namensko in zavajajoče se želi prikazati, da bo Zakon o psihoterapevtski dejavnosti nadomestil ali zamenjal obstoječe strokovnjake, kar nikakor ne drži.
Mi se trudimo na vse možne načine voditi odprt dialog z vsemi deležniki. In med njimi ne razlikujemo – poslušamo vse, ki imajo na to tematiko kaj za povedati. Zato smo se tudi večkrat zaporedoma pogovarjali in poslušali vse te komentarje. Kar se je le dalo, smo v največji možni meri upoštevali – seveda pa se jih bo dalo upoštevati še v nadaljevanju.
- Preberite si še: Katja Knez Steinbuch: "Otrok ne smemo puščati v stiski – zavarovati jih moramo na vse načine in preprečiti tragedije."
Zakon ne posega v delo zdravnikov, specialistov psihiatrov in kliničnih psihologov.
In mislim, da določbe zakona to jasno opredeljujejo. Psihoterapevt nikoli ne bo zamenjal ali nadomestil niti psihiatra niti kliničnega psihologa. Regulira se področje, ki je popolnoma neregulirano, popolnoma nenadzorovano, nima nobenih standardov izobraževanja, nima predpisanih kriterijev – to je področje, ki je katastrofalno, to je dejstvo.
Nadzora ni, sankcij ni. Ne moremo prepovedati dela posameznikom, ki delajo nestrokovno, nekvalitetno in so neustrezno izobraženi. To je glavni odgovor na to, zakaj vsi v zdravstvo. Ker bodo vsi ti delavci zapadli pod temeljno zdravstveno zakonodajo in zakonodajo o varstvu pacientovih pravic, kar prinaša uporabnikom najvišjo možno mero varnosti.
Je pa treba biti zelo jasen in poudariti to, da to ne pomeni, da obstoječi neurejeni sistem zgolj prenašamo v zdravstveni sistem, ker zakon bo pred tem zelo jasno presejal vse tiste, ki se danes kličejo psihoterapevti. In to je tista ključna razmejitev – od današnjega obstoječega neurejenega stanja do urejene faze, do katere želimo s tem zakonom priti.
Pri urah, ki so bile napačno interpretirane – ne vem, ali namensko ali zaradi tega, ker nekateri niso prebrali zakona ali amandmajev k temu zakonu – skupno število ur, ki jih bo moral posameznik najmanj opraviti, je z današnjimi predlogi, ki so na odboru za zdravstvo, 2830 ur, in to je popolnoma primerljivo z ostalimi praksami, v Avstriji ali ostalih državah.
Ključno je, da se pogovarjamo o tem, ali potrebujemo ureditev psihoterapevtske dejavnosti. Mislim, da ste na to vprašanje razpravljalci odgovorili že večkrat, in dejstvo je, da to ureditev potrebujemo.
Kje in na kakšen način – pa mislim, da sem pravkar argumentiral. Zakaj pa tako? Ker mislim, da moramo to urediti na način, da povečamo dostopnost – vsem. Ta dostopnost mora biti brezplačna!
Urejanje zgolj in samo trga, da bodo na trgu tisti, ki služijo oziroma zaračunavajo svoje storitve – s tem dostopnosti nikakor ne uredimo! Dejstvo je, da brez sodelovanja stroke uspeha nikakor ne bo. Ker ko se po sprejemu zakona psihoterapevt pridruži multidisciplinarnemu timu z drugačnimi kompetencami in pristojnostmi, ki so bistveno nižje od kompetenc zdravnikov, psihiatrov in kliničnih psihologov, bo del tima.
In tudi to, kar je bilo danes izpostavljeno s strani Centrov za duševno zdravje, drži – najprej se opravi triaža in potem se bo opredelilo, kdo je najprimernejši za vodenje posameznega primera posameznega pacienta.
Zakon določa – tudi s kazenskimi sankcijami – da, v kolikor na primer primer presega njihova znanja, sposobnosti in kompetence, je dolžan napotiti naprej. In še enkrat poudarjam: danes psihoterapevt ni podvržen nobenim sankcijam in nihče mu ne more preprečiti, da se kliče psihoterapevt ali da to dejansko tudi izvaja, ne glede na to, kako je izobražen. Brez sprejetja tega zakona ne bo niti začetka, kaj šele uveljavitve nadzora tega področja.
Ključ do uspeha je sodelovanje, zato še enkrat apeliram na vse – tudi tiste, ki jih več ni –, da tokrat brez fige v žepu strnejo vrste z enim jasnim namenom: za kvalitetne storitve, za uporabnike, ki jih več kot očitno potrebujejo.
