Desa Muck in Igor Blažina o zreli ljubezni: "Že pred poroko sva šla na terapijo, da se to ne bi več ponovilo..."

Kje sta se spoznala?

Igor: Že prej sem jo videval na odrih. Osebno pa sva se spoznala julija 2011, na postu pri Marjanu Videmšku. Deso je pripeljala Manca Košir. Jaz sem bil tam že tretjič. Ker sem bil že vajen okolja, sem se počutil domače. Ko sem jo zagledal, sem bil presenečen, kako je bila gibčna, pogumna in kako dobro ji je šel proces posta. To sem ji tudi povedal, a ona se je počutila precej drugače. Vsak dan smo se tudi tehtali in enkrat sem nič hudega sluteč šel mimo nje, ko je ravno stala na tehtnici, in zabrusila mi je: "Zgin!" (smeh)

Desa: Še zdaj ni izginil.

Igor: Nekaj dni pozneje je Desa imela z Manco literarni večer. Opazil sem, da ima prazen kozarec in sem ji prinesel vodo. Ko sem v petek odhajal (po navadi se ostane do nedelje), sem jo srečal in videl, da je imela odvezane čevlje. Pokleknil sem in ji jih zavezal. Takrat sem delal v Postojnski jami. Vsi udeleženci posta so prejeli vstopnice. Desa je imela čez mesec dni rojstni dan, pa je uporabila te vstopnice in prišla z družino k nam. Bil sem ravno tam in peljal sem jih tudi po rovih jame, ki so običajno zaprti za javnost. Potem sva šla jeseni na izlet v Istro. Iskrica pa je preskočila šele čez leto dni.

Desa: Ni res. Preskočila je že prej, a sva se delala, da je ni bilo. Takrat sem bila v obdobju, ko me partnerski odnosi niso zanimali. Bila sem samozadostna, zadovoljna sama s sabo in nisem si hotela spet nekoga nakopati na glavo. Ampak on je bil pozoren, skromen in skrben. To me je ganilo. Še nikoli v življenju mi ni nihče zavezal čevljev. Še zdaj mi jih zavezuje. Ni me osvojil takoj, ampak postopoma, z dejanji. Moral se je kar potruditi zame.

Kako vam je uspelo osvojiti njeno srce?

Igor: Večkrat sva se slišala po telefonu, pisala sva si pisma po elektronski pošti. Leta 2012 sva začela zares, leta 2016 sem se preselil k njej v Mokronog, 2018 pa sva se poročila. Pustil sem službo v Postojnski jami in šel med samostojne podjetnike. Ona je ustvarjalka, pisateljica in igralka, jaz sem bolj operativen tip. Zdaj imam podjetje, ki deluje kot založba, skrbim za izdajo njenih knjig, prodajo, pogodbe … Sem njen menedžer, vozim jo naokoli.

To je zlata vredno!

Desa: Saj pravim, da sem dobro 'ubodla'.

Ste si kdaj rekli, da si želite zrele in iskrene ljubezni?

Desa: Vsekakor. Zrela ljubezen da življenju globino. Tudi če pride pozneje. Seveda pa se tudi midva skregava. Sem precej problematična.

Je težko biti v odnosu z Deso?

Igor: Na trenutke je zelo težko, so pa daljša obdobja, ko je zelo fajn biti z njo. Izjemno je razgledana, radovedna in ima domišljijo. Veliko se smejiva, z njo ni nikoli dolgčas. Lahko se pogovarjaš o vsem in vedno dobiš iskren odgovor. Vsakič jo z lahkoto vržem na finto, saj je tako iskrena, da mi vse verjame. (smeh)

Moram reči, da jo povsem razumem, saj sem tudi sama takšne sorte. (smeh)

Desa: Če Igor ne bi bil širok in občutljiv človek, ga jaz sploh ne bi zanimala. Najbrž bi mu bila čudna.

Pa tudi on potem najbrž ne bi zanimal vas.

Desa: Saj najprej me ni. Zdel se mi je dolgočasen. Bil je vase zaprt, zdel se mi je ves pravilen, in šele pozneje sem spoznala, da ima izreden smisel za humor in domišljijo, je razmišljujoč in zelo ga zanima umetnost. Ker se skriva, je neviden in tako se ob prvem vtisu ne začuti njegova širina. Meni je ta njegova neopaznost všeč, ob njem se počutim zelo varno. Sama sem žal vse prej kot nevidna.

Kako je biti z osebo, ki je tako javno izpostavljena?

Igor: Težko je, ko greva kam, recimo v toplice, in medtem ko jeva, se ob njej ustavi veliko ljudi, želijo jo pozdraviti, se slikati z njo, dobiti njen avtogram … Zato greva raje kdaj na Hrvaško, da imava več miru. Sam sem rad neprepoznaven in neviden, da grem lahko mirno po cesti. Ona pa žal ne more iti. Če sem želel biti z njo, sem se moral navaditi na to.

Desa: Na začetku mu je bilo zoprno, potem pa se je navadil. Ljudje so večinoma prijazni do naju, pristopijo z naklonjenostjo in s spoštovanjem, tako da mi je stik z njimi v redu. Če pa sem utrujena ali je množica prevelika, se ob tem počutim slabo. Poleg tega ne prenašam otesanosti ali pretirane domačnosti. Igor vse skupaj dosti bolje prenaša, ker je zelo družaben.

Kaj je največja dragocenost v vajinem odnosu?

Desa: Smeh. Zjutraj, recimo, ko so drugi ljudje tečni, se midva ogromno šaliva in smejiva. Če pride do kakšnega konflikta, ga pogosto s tem rešiva: začneva še potencirati zadevo, da je že prav smešna, planeva v smeh in hitro je spet vse v redu.

Kaj pa izzivi? So kakšne lastnosti, ki vam gredo na živce?

Desa: Moti me, da zbira stvari in tako je v hiši vedno manj prostora. Ampak nekako sem se naučila to sprejeti, dokler ne gre čez mejo. Pa preveč je skrben. Morda je nekomu to všeč, ampak jaz se včasih ob njem počutim kot otrok. "Pazi, da se ne boš prehladila, daj si kapo na glavo …" Pa mu zabrusim nazaj: "Jaz se hočem prehladiti."

Prej ste omenili, da je na trenutke zelo težko biti z Deso. Kaj vam ob tem najprej pride na misel?

Igor: Ima neko lastnost, ki jo občudujem, a si ne morem priznati, da je super. Predana je trenutku. Jaz pa sem kontrolor. Želim imeti red. Kadar ga ni, me to zelo moti in mi je težko. Ampak potem, ko stopim korak nazaj, sem ji kar malo nevoščljiv, ker ona to zmore, jaz pa ne.

Ste se v zvezi s tem česa naučili od nje?

Igor: Ja, gotovo sem se. Zdaj si znam vzeti tistih nekaj sekund, preden me kaj vrže iz tira. Vsaj malo bolj sem prisoten.

Desa: Predvsem mi dovoli biti v trenutku. Manj se ustraši. Ni več tako zadrt, kot je bil. Ugotovil je, da marsikaj preživim in da nisem tako krhka, kot je mislil. Pusti me, da padem, da se prehladim, da rečem kdaj kaj, česar ne bi smela. In to zelo cenim.

Igor: Prej sem bil res "tak, tak, tak" – natančen do sekunde. V Postojnski jami vlakec vozi na sekunde!

Desa: Bil je namreč direktor Postojnske jame. Zdaj pa prodaja moje knjige ... To je bilo zelo pogumno od njega, to res zelo spoštujem. V življenju je imel zelo visoke direktorske funkcije, zdaj pa daje drobiž v škatlice, ko prodaja moje knjige na dogodkih. To mi je tako ganljivo, zame je to največji znak ljubezni. A tudi jaz sem se ob njem spremenila in kdaj premislim, preden kaj naredim. Sicer pa sem zelo proti temu, da se človeka poskuša spremeniti v temelju, da poskušaš spremeniti njegovo bistvo. Temu bi se zelo uprla. Je pa prav, da spremeniš tiste stvari, ki so v odnosu moteče, še vedno pa ostaneš ti. A to mora priti iz tebe. Na silo ne gre.

Vsi nosimo rane iz preteklosti. Kako jih prepoznavata in zdravita skupaj kot par? Kakšno vlogo imata ranljivost in odprtost v vajinem odnosu?

Desa: Že pred poroko sva skupaj šla na terapijo, k družinskemu terapevtu, ker sva se oba v prejšnjih odnosih spopadala ravno s temi ranami. Zaradi njih sva si izbirala napačne partnerje ali ponavljala škodljive vzorce v odnosih. Šla sva tja, da se to ne bi več ponovilo.

Res dober začetek.

Desa: Ja, res nama je pomagalo. Tam sem začela razumeti njegovo pretirano skrbnost in strah, da bi se mi kaj zgodilo. To izhaja iz njegovega otroštva. On pa je takrat prepoznal, zakaj imam tako nizko samopodobo, zakaj takoj "pakiram kovčke", ko se mi zazdi, da nisem razumljena in sprejeta. Ogromno sva razčistila in vse to je imelo korenine v otroštvu. Danes se ob njem prvič v življenju počutim varno. Prej sem vedno morala paziti, da sem bila v redu, ustrezna. Ne bom rekla, da ob njem tega nič več ne počnem, a bistveno manj.

Igor: Meni pa je bil pravi izziv ravno ta njen občutek, da je nihče ne more imeti rad. Trudil sem se ji dokazovati, da to ni res. Včasih mi uspe, včasih ne. Spomnim se, da sem ji za rojstni dan napisal pesem v obliki pisma. Pisal sem jo dolgo, naslov pa je bil "Ker lažje ti napišem pismo kakor pesem".

Desa: In je bila res lepa pesem.

Igor: Kar dolgo sem jo pisal. Zdi se mi, da sem ji tudi na ta način pokazal, da jo imam rad.

Desa: Pa kako me je zasnubil, a lahko to povem?

Seveda, sama ušesa so me.

Desa: Zelo hitro mi je bilo jasno, da je treba ta odnos poštempljati. Da se bom počutila bolj varno, če se bova poročila. Ampak on je bil takrat proti. Rekel je, da se ljudje, ki so poročeni, nimajo nič bolj radi kot tisti, ki niso. To sem potem nekako sprejela, čeprav sem si še vedno želela poroke. Potem pa se je vmes premislil. Ko me je zasnubil, je rekel nekaj prelepega: "Želim biti tvoj mož, ker vse, kar je manj kot to, zame ni več dovolj."

Igor: Potreboval sem svoj čas. Samo šest let. (smeh)

Kako pa negujeta iskrenost in ranljivost v svojem odnosu, posebej takrat, kadar pride do bolečine ali nesoglasij?

Igor: Jaz sem bolj štorast in ne znam povedati tako lepo kot ona. Težko govorim o čustvih. Če gledamo količinsko, sam precej manj govorim. Ampak kadar pride do konflikta, se pogovarjava vsaj pol ure, da se umiriva in poveva, kar si res želiva povedati.

Desa: No, jaz se ne morem zadržati. Takoj povem, kar čutim in mislim, kar me žre in boli. Tudi če kdaj rečem "Ne bom rekla nič", v naslednji sekundi že govorim. (smeh) Večinoma po takšnih pogovorih ugotoviva, da je šlo le za nesporazum. Da nisva prav razumela drug drugega oz. da se nisva slišala. Pari, ki niso srečni, se večinoma pogovarjajo dvotirno, drug mimo drugega, in se ne slišijo. Sama se zelo trudim, da me Igor sliši. Včasih pa tudi sosedje. (smeh) On pa za vsako stvar potrebuje čas, da premisli, prebrska po internetu …

Igor: Najprej potrebujem tri četrt ure, da ugotovim, da sem ga polomil.

Kaj sta se skupaj naučila o ljubezni? Kaj vama je razblinilo stare predstave, ki sta jih prinesla iz prejšnjih odnosov?

Desa: Mislim, da sta ključna varnost in mir. Da si lahko takšen, kot si. Jaz sem recimo lenuhar. In na začetku sem imela zaradi tega slabo vest. On je zelo priden, vedno nekaj dela – tudi če ni nujno, nekaj počne. Jaz pa ne. Rada poležavam, gledam filme. Včasih sem si celo izmišljala, da me kaj boli, da ne bi bila videti lena. Ampak zdaj, pri svojih sedemdesetih, si pač dovolim počitek, in to brez slabe vesti.

Igor: Jaz sem res deloholik. Če ves čas ne delam nečesa, se počutim nevrednega. In ta razlika med nama je bila velik izziv. Hkrati ima ona za sabo ogromno ustvarjalnega dela, jaz pa se počutim, kot da nimam veliko za pokazati.

To pa sploh ni res. Le na drugem področju ste delovali.

Igor: Moja največja referenca je, da sem mož Dese Muck. Na terapiji sem spoznal, kako pomembno je ločiti poslovno od zasebnega. Živiva v isti hiši, imava skupno podjetje … Ne morem je neprestano nadlegovati s službenimi stvarmi. To sva morala res jasno postaviti.

Desa: Meni je to, kar on počne, tuje. Ne spoznam se na posel. S tem, ko poskrbi za finance, me je zelo razbremenil. Meni so bile prej že samo položnice nočna mora. Zdaj jih sploh ne vidim več, vse on uredi. Pozabila sem že, kako so videti. So še takšne kot včasih? (smeh)

Igor: Tudi njeno podjetje PISATELJSTVO MUCK je zaprla takoj, ko je dopolnila 65 let, v prvi minuti. (smeh) Ampak ustvarja še naprej. Gledališka predstava Ženske brez filtra, s katero gostujejo po Sloveniji, je razprodana. In ko pride na oder, vsa dvorana oživi, ljudje začnejo vzklikati. Očitno jo imajo res radi.

Kako se vi počutite ob tem?

Desa: Prej mi je bilo grozno. Nikoli nisem dobro prenesla aplavza. En poklon še gre, ampak da se moraš petkrat vračati nazaj ... Ob tem sem si mislila: "Dajte že nehat, saj nisem nič takega naredila." Zdaj je drugače. Mogoče zato, ker čutim, da je to moj zadnji vlak. V tej predstavi uživam v vseh pogledih. Res je, da je naporno, ker se stalno vozimo po celi Sloveniji, ampak prvič v življenju mi ni narodno, če se mi ljudje smejejo. Zdaj mi je lepo. Imam tudi res krasno ekipo, te punce so neverjetne. Med nami se je ustvarila posebna ženska energija. Veliko se smejimo, pogovarjamo se o osebnih stvareh, si pomagamo. Smejimo se že v garderobi. Tako pridem na oder srečna in ljudje to začutijo.

Kako pa je vam všeč predstava?

Igor: Zelo. Stand up je zanjo nekaj novega in ji je pisan na kožo. Ko je šla s to predstavo prvič na oder, sva bila oba malo v skrbeh, saj nastopa zadnja in je občinstvo že utrujeno. Torej je treba vložiti še več energije, da pritegneš njeno pozornost. Ampak predstava raste in vrhunec doseže prav pri Desinem nastopu.

V vlogi babice se dotikate mnogih plasti poznejšega življenjskega obdobja. Katere teme so se vas osebno najbolj dotaknile, vas najbolj nagovorile?

Desa: V tej predstavi ne govorim o sebi, ampak igram lik babice, saj vnukov še nimam, čeprav enega pričakujem vsak trenutek. Vseeno pa se trudim skozi ta lik pokazati, da na starost ni nujno biti čemeren in razmišljati le o tem, kaj ti je odvzeto in česa več ne moreš, temveč graditi in uživati v tem, kar ti je še dostopno.

Ste kdaj razmišljali, da bi napisali iskreno knjigo o vajinem razmerju – brez filtra? Knjigo o resnični ljubezni, saj teh res manjka.

Desa: O naju ne. Igor bi ob tem umrl od sramu.

Igor: Lahko bi izšla posthumno. (smeh)

Desa: Razmišljam o tem, da bi napisala Paniko 2 (roman za odrasle). Glavna junakinja bi bila zdaj že starejša gospa, tako da bi pisala o ljubezni v zrelih letih.

Igor: Paniko so pri nas že šestkrat ponatisnili. Izšla je tudi v Srbiji in bila dve leti na top dvajset kot humoreska. Prevedena je bila tudi v makedonščino. Zanjo iščem še pot v Italijo, a mi za zdaj še ni uspelo. RTV SLO je po romanu posnela odličen celovečerni film.

Desa: Ampak Panika je malo za časom, če smo povsem odkriti. Situacije in čustva so še vedno isti, a vmes se je veliko spremenilo. Ko sem jo pisala, še ni bilo mobitelov. Danes odnose vodiš prek sporočil, obstaja možnost sledenja. Za ženske, ki so odvisne od odnosa, je mobitel glavna stvar.

V knjigi je dobro opisano, kako glavna junakinja izgubi stik s sabo, ko se trudi ugajati moškemu, v katerega je zaljubljena. Ko išče svojo vrednost izven sebe. Starejša soseda ji je rekla: "Mitja bi te še spravil v grob. Z njim nisi bila ti. Čisto si se spremenila, kot bi bila marioneta in bi te on upravljal." Kako prepoznamo, kdaj ugajanje postane tiha izdaja sebe? Kako lahko prekinemo vzorec, če ne znamo reči ne?

Desa: To se lahko zgodi samo ljudem, ki niso zares v stiku s sabo. Ti ljudje se ne marajo in bi želeli biti drugačni, kot so. Nekomu, ki je zadovoljen sam s seboj, samozavesten in se dobro počuti v svoji koži, se to ne more zgoditi. Ko sem sama bila v odnosu, v katerem sem se izgubila, sem si najprej začela barvati lase. Intenzivno sem se sončila, ker je bila tistemu moškemu všeč zagorela polt, gledala sem nogomet, ki me prej ni zanimal, visela po šankih, čeprav sem imela veliko drugega dela. Vse to sem počela samo zato, da bi bila z njim. Zatajila sem se, svoje misli in občutke. Smejala sem se njegovim štosom, pa sploh niso bili smešni.

Vsake toliko mi je sicer počil film in sem mu pokazala, da nisem takšna pohlevna ovčka, kot sem se delala. Takrat me je vedno pustil. Na žalost samo začasno. Veliko žensk, ki so odvisne od odnosov, to počne. Če jih njihov izbranec ne mara, mislijo, da je konec sveta. Jaz sem to hotela prikazati v knjigi, kako daleč grejo lahko stvari, kako tragično se lahko vse skupaj konča, ampak mi Mladinska knjiga ni dovolila, saj bi postala knjiga preveč resna. Hoteli so uspešnico, lahkotno čtivo. Ampak odnosi so lahko resnično pogubni, če ne znaš postaviti meje. Nekatere ženske se izstradajo do smrti, če njihov moški hoče, da so suhe, ali pa celo naredijo samomor.

Igor, poznate tudi vi odvisnost od odnosov?

Igor: Na to ne znam odgovoriti. (pogleda Deso)

Desa: Tudi če jo imaš, ti ne bom povedala. (smeh) Ne, on nima tega. Je pa izjemno družinski človek. Vse bo naredil za družino, tudi če pri tem crkne.

Bi lahko rekli, da je tudi to neka vrsta odvisnosti – biti vedno na voljo drugim, tudi na lastno škodo, na primer v primeru, ko nekdo vse podredi družini?

Desa: Zanj to včasih ni zdravo. Vsaj v najinem odnosu ne bi bilo treba, da je ves čas na straži in preži, da ne bo kaj narobe. Zelo je predan tudi svojim staršem in sestri pa seveda svojima otrokoma. Tudi zanje je pripravljen storiti vse. Sem pa opazila, da ga obiski in druženje z družino napolnijo z energijo za nekaj dni.

(Igor pogleda na uro in reče: Že nekaj časa smo skupaj, da ne bomo predolgi.)

Se vama mudi?

Desa: Ne, samo nama je vedno bolj nerodno. Veliko govoriva o sebi. Nisva vedela, da bova prišla na javno psihoterapijo. (smeh) Mislila sem, da se bomo pogovarjali o knjigah. Ampak saj je v redu, všeč mi je. Če imate še vprašanja, kar vprašajte.

Rekli ste, da se vam je Igor zdel na začetku dolgočasen, potem pa se ugotovili, da ni. Na koncu Panike ste napisali: "Pogledal me je v oči. V njegovih je odsevalo nebo in nič drugega. Le zakaj so pošteni in neškodljivi fantje tako dolgočasni"? Zakaj se številne ženske znova in znova zapletajo z moškimi, ki jih ranijo, namesto da bi odprle srce tistim, ki jih znajo spoštovati, videti, jim izkazovati nežnost? Kaj v njih ne prepozna svetlobe in varnosti kot nekaj vrednega?

Desa: To je rana. Stara rana, ki išče poznan vzorec. Paniko sem napisala precej pred najinim srečanjem. Prehodila sem res dolgo pot, predelala marsikaj. In končno prišla do točke, kjer sem ugotovila, da nikogar ne potrebujem. Lahko sem sama in mi je povsem fajn. Prvič nisem mislila na nobenega moškega in študirala, ali je prav, da sem mu rekla tisto ali pa bi morala biti tiho. (smeh) Zreli moški v resnici niso dolgočasni. Samo to je, da ne delujejo na prvo žogo in ne zganjajo marketinga. Raje opazujejo. Gre pa predvsem za to, ali je ženska že pripravljena na mir in varnost, ki ju prinašajo. Da ji to postane privlačnejše od vznemirjenja nedosegljivega.

Bi rekli, da je knjiga Panika zanimiva tudi za moške?

Igor: Ja, takoj, ko sem jo prebral, sem rekel, da je ta knjiga namenjena moškim, saj z njeno pomočjo lažje razumejo ženske. Ker je iskrena. In to šteje.

Desa: Knjigo je bral na plaži. Včasih je kar obstal med branjem in vzdihoval od ogorčenja. Mislil je, da je vse res, kar tam piše, pa seveda ni bilo, večino sem si izmislila. Pred najinim srečanjem je tudi gledal eno mojo predstavo in dobil povsem napačno sliko o meni – kot da sem neka revica, ki se utaplja v močvirju in ven moli roko, da jo bo kdo zagrabil in rešil. Igrala sem žensko, ki že leta ni šla iz stanovanja. Živela je v fantazijskem svetu in imela odnose samo prek računalnika. Ni mogla več živeti v realnosti. Ampak jaz nisem taka. Jaz sem kar pogumna in tudi če se utapljam, zagrabim, kar koli gre mimo mene, in se potegnem ven.

Igor: Ampak vlogo si tako dobro odigrala, da sem nasedel.

Desa: In še zdaj mogoče misli, da mi mora zaradi tega pomagati. (smeh) Ja, malo je neprijetno, ko te ljudje sodijo po tvojih vlogah ali pa po tem, kar napišeš. Seveda so v vsem tem, kar ustvarim, občasno tudi priložena navodila za mojo uporabo. Ampak jaz sem tista, ki določa, ali dovolim, da me uporabljajo ali ne.

Pater Karel Gržan vas je v dokumentarnem filmu opisal kot bolj verno osebo od sebe, ker vi izhajate iz srčnosti, on pa je, kot pravi, še preveč ujet v podobe. Kako doživljate te njegove besede?

Desa: Najina vera je drugačna v tem, da on bolj analizira, jaz pa samo verjamem. Čeprav razumsko ne vem, v kaj, samo občutim. O tem se veliko pogovarjava. Seveda imam tudi jaz svoje teorije, vendar o tem nočem javno govoriti.

Kako se vajina duhovna ali življenjska prepričanja prepletajo – in kje se razlikujejo?

Desa: Karel je mnogo bolj strpen in toleranten kot jaz, ima še večje probleme z besedo NE kakor jaz, in to številni grdo izkoriščajo, kar mene zelo jezi in bi prebutala vse, ki kasirajo na njegov račun, še posebej vse tiste, ki lazijo k njemu po pomoč in niti ne pomislijo na to, da je morda utrujen, kar je itak ves čas, ali bolan, kar je tudi precej pogosto. Šele zdaj je začel zahtevati, da ga pripeljejo na predavanja, ker težko vozi. Ničesar ne računa, niti za nastope niti honorarjev za knjige ne prejema. V srcu je iskren in čist frančiškan, razdaja se nonstop in zato ga bo lepega dne tudi pobralo. Seveda je sam kriv, ker ne zna ustaviti parazitov, ki se napajajo z njegovim sočutjem in modrostjo. Toda za to je za soljudi naredil neskončno več kot katerikoli Slovenec. Niti nimam besed, s katerimi bi opisala svoje spoštovanje in prijateljstvo do njega.

Kdaj najbolj čutite, da ste del nečesa večjega? Kaj vas takrat preplavi?

Desa: Nazadnje tik pred izbruhom covida. Takoj mi je bilo jasno, kaj se pripravlja. Ko so s ponosom razkazovali edino ubogo sobo za izolacijo na infekcijski kliniki, sem skoraj umrla od smeha. Situacijo sem bliskovito ocenila, ker sem videla toliko znanstvenofantastičnih filmov. Poleg tega pa znam pogosto predvideti večje dogodke, ker pač poklicno že vse življenje opazujem ljudi in povezujem informacije. Imam natančen zgodovinski spomin, kar je za lažnivce in goljufe lahko moteče.

Spregovorimo še o Miklovi Zali, zgodovinski mladinski povesti iz časa turških vpadov na slovensko ozemlje, ki jo je napisal Jakob Sket. Zakaj ste se odločili, da jo boste priredili - skrajšali in napisali v sodobnem jeziku?

Desa: Brala sem jo že kot otrok. Ženskih junakinj v zgodovinskih mladinskih povestih skoraj ni, zato me je tako pritegnila. In ker sem bila najstnica, me je seveda nagovorila tudi romantika v zgodbi. Na Koroškem imam dobrega prijatelja Franca Kattniga, bil je direktor Mohorjeve založbe v Celovcu. V svojo bodočo ženo se je zaljubil, ko je v predstavi igrala Miklovo Zalo. Prosil me je, naj napišem priredbo za njeno rojstnodnevno darilo. In sem jo.

Dodala sem še pesmi in precej popravila besedilo. To sem naredila tudi zato, ker otroci starinskega jezika več ne razumejo, dolgočasno jim ga je brati. In ker sem zelo privržena koroškim Slovencem. Pri njih sem veliko nastopala. Nam se ne sanja, kaj vse ti ljudje prestajajo, da lahko govorijo svoj jezik. So branik našega jezika in kulture. Svoje življenje dajejo zanju. In Slovenija naredi zanje premalo, prav mačehovsko se obnaša do njih. Tudi njim na čast in slavo sem naredila to knjigo. Res jih občudujem.

V Mokronogu, kjer živite, še vedno stoji visok stolp iz 15. stoletja, ki je bil zgrajen za obrambo pred Turki. Mislila sem, da je bil ta navdih za pisanje zgodbe.

Desa: Ne. A ko pišem, veliko raziskujem. Ne pišem, dokler nimam trdnih temeljev. Tako zgodba dobi avtentičnost. In govori o slovenstvu, jeziku in kolektivni zavesti.

Prek te zgodbe sem prvič začutila, kako nas turški vpadi še danes določajo. V ljudeh so pustili močan občutek ogroženosti, ki se prenaša skozi generacije.

Desa: Imate zelo prav. Takrat so Slovenci res zelo nastradali. Turki so šli skozi celotno Slovenijo, prišli so do Dunaja. Cerkve na vseh hribih so bile zgrajene za to, da so se ljudje lažje branili. Desetletja so živeli v strahu, ves čas so bežali v hrib. Miklova Zala zagotovo ni bila edina, ki je pobegnila iz Turčije, ko so jo ugrabili, in se peš vrnila domov.

Igor: Zgodba ima močno osnovo. Govori o iskrenosti, dobroti, prijateljstvu, pa tudi o preračunljivem izigravanju sistema, hlapčevanju Turkom, želji po bogastvu.

Desa: Junakinja kljub vsemu ohrani dobroto. Zaradi svoje tekmice je ogromno pretrpela, a ko so slednjo vaščani hoteli ubiti, ji je rešila življenje. To je velika zgodba in zdelo se mi je prav, da otroci izvejo zanjo.

Še vprašanje o vaši knjigi Pogumni Maks, ki ste jo napisali z živalske perspektive in je izšla v okviru projekta Life Lynx. Kako ste raziskovali življenje risov, da ste zgodbo lahko napisali tako doživeto?

Desa: Prebrala sem vso dostopno literaturo. Ure in ure sem se pogovarjala z ljudmi iz projekta Life Lynx. Bila sem na izpustih risov. Ko vidiš žival, ki jo spustijo na svobodo, ne moreš ostati hladen. Pravijo, da ris ob izpustu ne sme videti ljudi. Ampak on vse sliši, voha, vidi. Mi pa smo bili pod maskirno mrežo in se delali, kot da nas ni. Res smo bili smešni.

Ris Maks je res obstajal. Bil je s Slovaške, imel je zlomljeno taco, bil je ves v garjah in umiral je od lakote. Rešili so ga in pripeljali v Slovenijo. Bil je najbolj pameten ris od vseh. Edini je znal prečkati avtocesto. Uplenil je tudi največjo in najtežjo košuto, 90-kilogramsko brejo košuto. Bil je res poseben ris. In potem je kar izginil, brez sledi. Okoli vratu imajo ovratnice, ki jim satelit sledi, in vsak trenutek se ve, kje so. Kadar ris izgine, se najde ovratnica. Pri njem pa ni bilo ne duha ne sluha o njem ali ovratnici. Imam svojo teorijo, zapisana je v knjigi. Morda je preživel. V Trnovskem gozdu so videli enega, ki bi lahko bil on. Ko sem pisala to knjigo, sem se res na trenutke počutila kot ris. Brala sem knjige o njih, si ogledala veliko filmov. Vedela sem, kako nekaj zavohajo in zagledajo, kakšen občutek imajo, ko tečejo, kako lepo je to lahko. In to pravim jaz, ki v življenju nikoli nisem tekla. V osnovni šoli sem si izmislila vse sorte bolezni, da mi ni bilo treba teči. (smeh)

Boštjan Gorenc – Pižama je to lepo ponazoril z besedami: "Desa se tako iskreno vživi v risa, da jo imam na sumu, da ima tudi sama čopke na ušesih, ampak jih dobro skriva. Knjiga, ob kateri boste tudi v svoji sobi zavohali gozd in slišali risove korake". Kako pa vi doživljate rise? Zagotovo sta bila skupaj na izpustih.

Igor: Predvsem sem videl ženo besno kot ris, kadar sem jo zmotil v njenem procesu raziskovanja. (smeh) Ker sem mož Dese Muck, sem lahko bil zraven na izpustih. Res je nekaj posebnega, ko to vidiš v živo. Prvi ris je šel ven hitro, sramežljivo, prav po tiho je stopil iz obore. Ta drugi pa je bil frajer! Pustil nas je čakati 45 minut. Ko se je končno prikazal, je dvignil glavo, kot bi hotel reči: "Zdaj pa poglejte, kdo sem!" In potem je počasi, zelo počasi stopil iz obore in odkorakal v svobodo.

Desa: Obožujem vse živali. Zdaj največ časa porabim za to, da gledam videe o živalih. Res me osrečujejo.

Kaj bi želeli, da otroci občutijo, ko berejo zgodbo o Maksu?

Desa: Spoštovanje do narave. Ta knjiga je napisana s srcem, da bi v otrocih vzbujala ljubezen, sočutje in spoštovanje do vsega živega.

Ali imata še kakšne skupne sanje, ki bi jih rada uresničila?

Desa: Jaz jih nimam. Sem kul.

Igor: Da bi bila čim dlje skupaj in se imela lepo z vsem, kar prinaša starost.

Spraševala: Mateja Hana Hočevar

Pogovor je bil prvotno objavljen v tiskani Sensi.