Duša izgine takrat, ko se je nihče več ne spomni

V Mehiki smrt dojemajo kot del življenja. Ljudje na grobovih praznujejo in se veselijo z dušami umrlih. Zato tudi na minljivost gledajo drugače kot pri nas. Si predstavljajte, da sem 31. oktobra, potem ko je bilo konec izjemno glasne povorke, del noči preživela na koncertu, ki so ga priredili na pokopališču?!

Duša izgine takrat, ko se je nihče več ne spomni (foto: Klara Avsenik) Klara Avsenik
29. 10. 2021

Ne vem točno, zakaj sem prišla na ta konec sveta – v Mehiko. Kot da me je nekaj poklicalo. Medtem ko sem obiskala že kar veliko držav po Aziji in Evropi, v ­­Latinski Ameriki še nisem bila in, uf, ne vem, ali sem bila pripravljena na dogodivščino. A avstrijski nevrolog Viktor E. Frankl je nekoč dejal, da nikoli ne gre za to, kaj še lahko pričakujemo od življenja, marveč za to, kaj življenje pričakuje od nas. »Kaj pa če s tem, ko sprejmemo, da smo sami samcati, laže sprejmemo tudi minljivost? In se potem v vsakdanjem življenju bolj sproščeno in z užitkom povezujemo z dušami, ki nam polepšajo dneve. Brez strahu – kaj bo, ko me enkrat ne bo več.«

Moje potovanje po Mehiki se je izkazalo kot potovanje vase. Večkrat sem se znašla v neznanih situacijah, spoznavala nove poglede in skrite kotičke sebe. Začela sem več pisati in razmišljati o teh občutkih. Še bolj sem se odprla temu, da spoznavam sebe skozi dogodke, ki mi jih servira svet.

Sprva sem mislila, da bom tukaj le kakšen mesec, a trenutno teče že tretji … in nenehno se počutim boso, ker me stalno nekaj sezuva. Po dveh mesecih potovanja po različnih regijah, kjer sem doživela mnoge barve in okuse, me je pot pripeljala do mesta Oaxaca, skritega nekje na sredini Mehike. Znano je po tlayudah (ogromnih polnjenih tortiljah, včasih serviranimi z ocvrtimi črički), po čudovitemu mestnem središču, po zgodovinskih okoliških vaseh ter prazniku el día de los muertos, ki v prevodu pomeni dan mrtvih, a ne želim, da vas ime zavede. Ne gre namreč le za en dan, ampak za cel teden slavja, ki te posrka vase z vso svojo tradicijo in živžavom, ki paše zraven. Praznik je v zadnjih letih pridobil kar nekaj prepoznavnosti tudi zunaj Mehike in se zelo razlikuje od našega praznika, ki ga praznujemo 1. novembra, dneva spomina na mrtve.

Darovanje hrane dušam umrlih.

Praznik mrtvih

Mehičani se mrtvih spominjajo tako, da jim v svojih domovih pripravijo oltarčke (ofrendas), ki jih okrasijo z rožami, slikami, nanje pa položijo najljubšo hrano umrlih ter predmete, ki jih spominjajo na pokojne(ga). Ti oltarji naj bi privabili duše umrlih, da bi slišale molitve in misli, ki si jih izmenjujejo ljudje, ko se umrlih spominjajo. Na ta dan pridejo duše v goste, zato družine doma ali na grobovih preživijo celo noč. Tradicija izhaja iz običajev starih mehiških ljudstev, ki so častili boginjo podzemlja Mictecacihuatl. Kasneje se je ta stara tradicija povezala z modernim in zdaj jo praznuje cela Mehika.

Grobovi polni cvetja niso redkost.

Mešanica tradicionalnega in modernega

Na ta dan ljudje prebirajo calaveras – kratke pesmi, katerih značilnost je, da se pošalijo iz navad ali vedenja umrlih. Pogosto si pripovedujejo tudi anekdote, ki so povezane s pokojno osebo. Lokalni ljudje se v čast mrtvim oblečejo v kostume, obraz si porišejo z motivom cvetoče lobanje, lase si okrasijo z rožami. Navdih za kostum in poslikavo je slika umetnika Posade, ki je 1913 leta upodobil žensko figuro lobanje z velikim okrašenim klobukom. Njegov namen je bil predvsem norčevanje iz evropske kulture, ki je postajala pomembnejša od kulture avtohtonih ljudstev v Mehiki. Motiv lobanje La Calavera Catrina je postal zelo priljubljen tudi zunaj Mehike.

V Oaxaci je Día de los muertos največji praznik v letu, na katerega se ljudje pripravljajo več mesecev. Poleg dogajanja doma in na grobovih praznuje celo mesto. Skozi ulice se vijejo povorke z orkestrom, ljudje so oblečeni v kostume, obraze jim krasijo barve in motivi pisanih lobanj, stojnice so polne hrane in raznih spominkov.

Za doživljanje vsega tega sem imela na voljo ves teden. Vsak sprehod skozi center me je pustil brez besed. Atmosfera v mestu je bila nabito polna, barvita, prepletena s tradicijo, močnimi vonjavami in glasnim zvokom. Noro. Srce je plesalo skupaj z mešanico vsega. Hkrati sem se zavedala kapitalističnega vidika, ki je velik del praznika, a se z njim nisem želela preveč obremenjevati. »Tukaj sem. Zato se prepuščam, da izkusim, kar se dogaja.«

Smrt kot del življenja

Ko sem začela obiskovati grobove, sem dobila občutek, da sem prišla na pravi kraj. Vsi so bili čudovito okrašeni s cvetjem in svečami. Značilni oranžni cvetovi ognjiča so, kot verujejo tamkajšnji domorodci, s svojim vonjem privabljali duše iz grobov. Široko odprtih oči sem opazovala družine, ki so se ob grobovih smejale, nazdravljale z mezcalom (žganjem iz agavinih listov), poslušale glasbo. Nisem ravno navajena takšnega obnašanja na pokopališču. Naš praznik spomina na mrtve je zelo resen, hladen, veliko je sveč in dragih ikeban in zgolj sem ter tja kakšna zgodba o pokojnem ... Tiho sprašujemo drug drugega: »A se je/ga spomniš?« In potem se vrnemo v svoj življenjski ritem.

V Mehiki smrt dojemajo kot del življenja. Ljudje na grobovih praznujejo in se veselijo z dušami umrlih. Zato tudi na minljivost gledajo drugače kot pri nas. Si predstavljajte, da sem 31. oktobra, potem ko je bilo konec izjemno glasne povorke, del noči preživela na koncertu, ki so ga priredili na pokopališču?! In medtem ko je glasbena skupina igrala tradicionalno glasbo, je na stotine ljudi plesalo ob grobovih. Neka gospa mi je razložila, da je dušam všeč, ko na njihove grobove pride toliko ljudi z vseh koncev sveta.

To nam je lahko v razmislek, da smrt le ni takšen bavbav. Lahko bi spremenili svoje dojemanje tuzemeljske minljivosti. Ali ne bi bilo lepo, ko bi se naslednjič ob grobovih vedli bolj sproščeno, se celo zabavali z dušami umrlih? Peli bo jim njihove najljubše pesmi, obujali skupne zgodbe in popili nekaj njim v čast ‒ ker so nekoč obstajali tukaj med nami, na Zemlji.

Za Mehičane je praznik mrtvih pomemben tudi v kulinaričnem smislu. Družine se ob kuhanju tradicionalnih obrokov spominjajo pokojnih in pri tem tako jokajo kot se smejijo.

Na ta dan obvezno pripravijo pan de muertos ‒ kruh mrtvih, ki vsebuje veliko rumenjakov. Sladkega okusa je in lahko ga primerjamo z nekaterimi različicami slovenskega prazničnega kruha. Po tradiciji se trga na koščke in pomaka v vročo čokolado. Mmmm, tukaj sem zelo uživala.

Praznik družine

Mehika me je spomnila na vrednote povezanosti in skupnosti. Pred časom sva bili s popotniško sopotnico povabljeni k mehiški družini na praznovanje dneva samostojnosti. Okrog deset ljudi se je zgnetlo okoli mize v majhni kuhinji. Miza je bila polna hrane, vse je bilo zelo preprosto pripravljeno. Počutili sva se popolnoma sprejeti. Med druženjem so veliko peli, se smejali, nazdravljali s pivom, plesali salso in se medsebojno šalili. Čutiti je bilo pristnost in sproščenost, ki nas je povezovala.

Kljub temu da v Sloveniji na videz veliko časa posvečamo povezovanju družine in praznike po navadi praznujemo v družinskem krogu, opažam pri drugih kulturah drugačno vrsto povezanosti. Družina je povezana na veliko bolj globlji ravni kot pri nas. Ljudje cenijo družino in njene vrednote, zato so tudi veliko bolj odvisni od nje. Družina zanje pomeni skupnost, ki je posameznemu članu vedno pripravljena pomagati. Zato imajo tudi prazniki veliko močnejši pomen, saj je ta globoko zasidran v tradiciji. Praznični čas je čas, v katerem se resnično prepustijo praznovanju skupnosti; to je čas, v katerem ni prostora za individualizem.

Minljivost življenja

Mehičani verjamejo, da duša izgine takrat, ko se je nihče več ne spomni. Ali lahko sprejmem svojo lastno minljivost, svoj lastni razkroj?

Potovanje po Mehiki je bilo zame kot ogledalo, ki mi je zrcalilo sliko moje lastne minljivosti in samosti. Prišla sem do spoznanja, da sem v resnici sama. Da, čisto sama. Kajti sami se rodimo in sami umremo; vsak od nas zapusti ta svet sam. In pravzaprav smo tudi na vmesni poti sami. Kako osvobajajoče spoznanje! Odrešilo me je kakršnikoli pričakovanj od drugih in me naučilo sprejeti samo sebe ‒ bivati s sabo. Kajti bolj ko sem sposobna zares bivati s sabo, bolj sem sposobna ustvarjati globoke povezave z drugimi človeškimi bitji; vzeti si čas za tiste, ki v moje življenje prinašajo srečo.

»Misel, da bomo umrli, je domača mnogim od nas: sprejemamo jo, še več, sploh nas ne vznemirja. Živeti dan za dnem nam vliva strah in temu se skušamo izogniti,« je zapisala Anne Wilson Schaef. Všeč mi je ta misel, ker mi ponuja pogled na življenje z druge perspektive. To, da bomo umrli, že tako ali tako vemo. In da bomo nekoč pozabljeni, tudi. Morda pa nas vznemirja misel, da svojega življenja ne živimo dovolj avtentično, dovolj pristno, in nas je zato strah umreti. Lahko se bojimo, da bomo na smrtni postelji obžalovali, da nismo odprli srca in vanj spustili življenja, ki nam je bilo dano.

Zato sama raziskujem življenje v čim bolj budnem stanju. Trudim se z odprtimi očmi spremljati, kaj se dogaja okrog mene in v moji notranjosti, in tako aktivno dodajam kamenčke v moj lastni mozaik. Obkrožam se z energijo, ki me hrani in dela živo. Dovolim si stopati po še neznanih poteh, ki po navadi prinesejo sveža spoznanja izven mojega vidnega polja. Zapisujem, čutim, barvam, kuham, ljubim.

Da, duša ljubi trenutke, ne predmetov. Zanjo ni smrti, le čudovito slovo.

Tekst In fotografije: Klara Avsenik

Spremljajte jo na FB: Curryandlove

IG: curryandlove in Youtube: Klara Avsenik