Vsako leto se Indija za več dni odene v svetlobo milijonov glinenih lučk. Divali ni le eden največjih hindujskih praznikov, temveč čas molitve, obdarovanja, skupnosti in simbolne zmage svetlobe nad temo.
Divali – eden največjih hindujskih festivalov – ni le večdnevno praznovanje, temveč je brezčasen opomnik, da svetloba vedno najde pot skozi najglobljo temo. Medtem ko delovni vsakdan pogosto narekuje hiteče korake, nas ta praznik ustavi in povabi v sveti prostor sedanjega trenutka – v objem molitve in starodavnih svetih obredij, kjer čas izgubi svojo premoč.
Ko v noči divalija tisoči tradicionalnih glinenih svetilk in kresov razsvetlijo pokrajino, se tema umakne zlati toplini. Skupno čaščenje božanstev presega vsakdanje skrbi. Obdarovanje med bližnjimi je izraz hvaležnosti za navzočnost drugih. Vonj po prazničnih dobrotah nas opomni, da hrano podelimo z revnimi. Pravi čudež divalija pa se zgodi v tišini naših misli.
Vsaka, zunaj prižgana lučka, je le odsev tistega, kar moramo zanetiti v sebi: moč, da razženemo senco neznanja, dvoma in strahu.
Divali se še posebno med zahodnjaškimi obiskovalci razgrinja kot neskončni ples plamenov, srčni utrip domov, obredno darovanje ognja in starodavni zaklad modrosti.
Med večdnevnim slavjem, ki ga že tisočletja praznujejo milijarde ljudi, najpogosteje prepevajo vedske mantre, posvečene boginji Lakšmi, ter himne za mir in svetlobo, prižigajo ognjemete, uživajo v gostijah in obdarujejo berače ter vse, ki so potrebni pomoči.
Divali brez konca
Osrednja slovesnost divalija bo v nedeljo, 8. novembra 2026, celotno praznovanje pa v Indiji traja vsaj pet dni, saj Indijci niso tako obremenjeni s časom kot zahodnjaki in se znajo brezskrbno prepustiti veselju.
Hindujcem praznik pomeni duhovno zmago: luč premaga temo, dobrota zlo, modrost pa odpravi neznanje. Začetne slovesnosti in obredi se bodo letos začeli v petek, 6. novembra, končali pa v torek, 10. novembra.
Prvi dan je namenjen praznovanju t. i. dhanterasa – dan je posvečen bogastvu, blaginji in zdravju. Ljudje temeljito očistijo svoje domove, saj boginja bogastva ljubi čistočo, kupujejo pa tudi zlato, srebro ali novo posodo.
Drugi dan slavijo čoti diwali (ali naraka čaturdaši), s katerim obeležujejo zmago boga Krišne nad demonom Narakasuro. Zgodaj zjutraj si privoščijo obredne kopeli, domove pa okrasijo z glinenimi oljnimi lučkami – dijami (diyas).
Na tretji dan – glavni divali – se zberejo pri čaščenju, posvečenem boginji Lakšmi (boginji bogastva, obilja in blaginje) in bogu Ganešu (bogu uspeha, modrosti in premagovalcu ovir). Noč osvetlijo s tisočerimi dijami, kresovi in ognjemeti.
Četrti dan obeležujejo govardhan pudžo (govardhana-puja), s katero se spominjajo usmiljenja boga Krišne, ki je z dvigom gore Govardhan rešil prebivalce pred uničujočim dežjem, ki ga je poslal bog Indra. Verniki pripravijo velike količine hrane, ki jo ponudijo božanstvom.
Zadnji dan praznika – bhai dooj (ali bhai tika) – pa namenijo povezanosti med sestrami in brati. Sestre na čelo bratov nanesejo sveto znamenje (tilak) ter molijo za njihovo dolgo življenje in zdravje, bratje pa jim v zameno podarijo darila in obljubijo varstvo.
Tlakovanje poti za božansko vrnitev
Sanskrtska beseda dipavali, iz katere izvira izraz divali, pomeni 'niz lučk'. Zato verniki med praznikom prižigajo tradicionalne glinene oljne lučke, imenovane dije (diyas). Dije, ki jih postavijo pred vhode domov, na okenske police, vzdolž ulic in cest, na stopnice, dvorišča ali v templje, imajo globok kulturno-verski pomen. Položijo jih tudi pod drevesa, na primer pod zdravilno drevo nim (neem) ali ob sveto rastlino tulsi. Tako v resnici ustvarijo prečudovite 'nize lučk', ki osvetljujejo okolico.
Dije so ponavadi napolnjene z gorčičnim oljem ali prečiščenim maslom (ghee), vanje pa položijo zvitek bombaža, ki služi kot stenj. Z lučkami verniki v domove vabijo Lakšmi in obujajo spomin na starodavno zgodbo o legendarnem bogu Rami – sedmem avatarju – ki se je skupaj z ženo Sito in bratom Lakšmanom po 14 letih izgnanstva in zmagi nad šrilanškim demonskim kraljem zmagoslavno vrnil v rodno mesto Ayodhya. Prebivalci so bili nad vrnitvijo svojega zakonitega kralja tako navdušeni, da so vse mesto osvetlili z nizi glinenih lučk, da bi mu pokazali pot. To radostno svečanost od tedaj vsako leto ponazarjamo s praznovanjem divalija.
Lučke, barve in čustva
Indijci divali praznujejo v svojem slogu: raznoliko, pisano in čustveno. Čeprav je divali predvsem hindujski praznik, ga praznujejo tudi v drugih verstvih: sikhizmu, džainizmu in budizmu. Sikhi obeležujejo spomin na svojega guruja Hargobinda Singha, džainisti se spominjajo nirvane (duhovne osvoboditve) gospoda Mahavire, budisti pa na divali slavijo spomin na indijskega vladarja Ašoka Velikega (vladal je v 3. st. pr. n. št.), ki je postal budist. Tudi v različnih območjih indijske podceline praznik obeležujejo po svoje.
V Ayodhyi imajo veličasten festival deepotsav s stotisoči glinenih svetilk, v Varanasiju pa proslavljajo z ožarjenimi bregovi reke Ganges, kjer poteka večerni obred Ganga aarti, starodavno hindujsko čaščenje z ognjem, posvečeno sveti reki. Na indijskem jugu in zahodu s praznikom Bali Pratipada slavijo mitološkega kralja Balija, ki mu je bog Višnu dovolil obiskati Zemljo le enkrat na leto. Petdnevni festival se v Maharashtri in Gujaratu začne z dnevom vasu baras – z blagoslovom poslovnih knjig. Družine pripravljajo pladnje s tradicionalnimi prigrizki, imenovanimi faral, ter si s tisočerimi lučkami osvetlijo templje.
V južni Indiji divali povezujejo tudi z zmago boga Krišne nad demonom Narakasuro. V Odiši, Bengaliji in Asamu pa s Kali pudžo slavijo zaščitniško, junaško in silovito boginjo Kali, ki je pokončala demona Raktabija, ki je bil nepremagljiv.
V starodavnem hindujskem besedilu Devi Mahatmya, v katerem vesoljno mati boginjo slavijo kot vrhovno moč, je zapisano, da je zloveščega demona zmogla pokončati le Kali. Raktabija, ki se je bil zmožen poustvariti iz vsake kaplje svoje krvi, je neustrašna boginja uničila tako, da je iztegnila svoj jezik in polizala vso njegovo kri – prav zato božansko mati Kali še danes prikazujejo ognjevito, bojevito in z iztegnjenim jezikom.
Ramova vrnitev v Ayodhyo – pravljica ali resnica?
Kdaj se je kralj Rama resnično vrnil v Ayodhyo? Dandanes je njegova zgodba razpeta med zgodovinsko resnico in pripovedko iz davnine. Sodobni raziskovalci so prepričani, da korenine praznika divali segajo 2500 do 3000 let v preteklost – vsesplošna obeležitev Ramove vrnitve v Ayodhyo naj bi se razvila iz starodavnih sezonskih praznovanj žetve in luči.
Duhovni guruji in tradicionalni hindujski modreci se s tem ne strinjajo in vrnitev sedmega avatarja v rodno mesto postavljajo v starodavno kozmično obdobje treta-juga – pripoved naj bi bila tako stara od sto tisoč do več milijonov let.
Resnica ostaja ujeta med mitom in znanostjo. A ne glede na to, ali se je kralj in bog Rama vrnil v Ayodhyo milijone let pred našim štetjem ali pa njegov zmagoslavni prihod v mesto živi le v verzih, njegova vrnitev simbolizira večno zmago svetlobe nad temo, kar je nekaj, česar znanstveni podatki ne morejo omejiti.
Tara Kralj
https://sensa.metropolitan.si/za-navdih/indijski-astrolog-katastrofa/
