Pogumna punca: Do vrha in potem še naprej

Nekje sem prebrala lep zapis, da je življenje potovanje, ne borba...

Pogumna punca: Do vrha in potem še naprej (foto: Nataša Vidgaj) Nataša Vidgaj
16. 1. 2020

Če mislimo, da je življenje borba, se vse življenje borimo in trpeče čakamo, da mine. Če pa si predstavljamo, da smo na čudovitem potovanju, kjer nas čakajo vedno novi ljudje in nove destinacije, se bomo veselili vsakega trenutka. Pogumno in radostno zremo v prihodnost. Kdo ve, kaj nam zanimivega prinese.

Seveda pa na tem potovanju vse destinacije niso ravno Himalaja, Andi, Alpe... Niti  Maldivi. Včasih se znajdemo sredi soške fronte in včasih se nam zdi, da smo obtičali nekje v srednjem veku. Dejstvo je, da vse bitke slej kot prej minejo. Tudi stoletne vojne so se končale. Resda po sto letih, pa vendar. 

Ko obtičimo tam in se borimo, se nam zdi, da opravljamo Sizifovo delo. Saj veste, Sizif? Ki je potiskal skalo po hribu navzgor in vedno se mu je tik pod vrhom skotalila nazaj v dolino. Tako se zadnjih, skoraj pet let, počutim jaz. Ko že vidim vrh, spet zdrsnem nazaj v globino. 

Tam za trenutek potarnam, malo obupujem, se smilim sama sebi, potem pa se spet ozrem navzgor. PROTI VRHU. 

Pa vendar se je Sizif menda ob tem smejal. Z užitkom je kljub mukam potiskal svojo skalo, ker je vedel ZAKAJ! Kljub temu, da je bil obsojen na večno brezplodno delo, je vedel, da JE VREDNO. 

Zato takrat, ob vznožju gore, obupno potrebujemo nekaj, da nas spomni KDO SMO. Kdo smo bili, preden nas je boj zaznamoval. Nekdo nas mora spomniti, kdo želimo biti in kam gremo. Ker v dolgih bitkah to pozabimo. Naenkrat se samo še borimo zaradi borbe same. 

Takrat se MORAMO OZRETI NAVZGOR!

Ozreti se moramo k cilju, ker samo tako vidimo smisel. Tako se spomnimo, da še imamo moč in da je to samo ena postaja. Da bo že naslednja povsem drugačna. Da četudi nismo vedno vsega naredili popolno, smo naredili natanko tisto, kar je bilo takrat najbolj prav. Da smo prepluli že mimo vseh čeri in preplezali vse grebene prav tako, kot bomo tudi vse naslednje.

Tudi jaz plezam na novo destinacijo. Za mano je težko obdobje in neznanega me je na smrt strah. Danes bom prispela na cilj, ki mi lahko spremeni življenje. Lahko bo potem lažje, lahko pa me čakajo še nesluteni napori. Ampak jaz sem se odločila. Pogledala sem navzgor in želim si tja, ker bo to zame neznansko olajšanje. Čisto vseeno mi je, kaj bo potem, ker bom v vsakem primeru plezala dalje.

Nisem pozabila KDO SEM in NIKOLI NE BOM ODNEHALA!

V teh dneh sem veliko gledala nazaj, na prehojeno pot. V resnici ne bi ničesar spremenila. Naredila sem prav vse, kar je bilo v moji moči in ob tem se danes, kljub strahu, počutim dobro. Odpustila sem si vse napake. Ničesar ne obžalujem. Zdaj je čas, da se ozrem na pot naprej in s tem kar imam sedaj na novo začnem. Mogoče ne zgleda veliko, ampak v sebi sem bogatejša kot kdajkoli prej.

Zmogla sem že kar eno sredo in zmogla bom tudi tale kar en ponedeljek. Ne glede na to, kako bo težak, je to samo en dan. In ko bo jutri vzšlo sonce bom vedela, da je pred mano novo obdobje. Da poti nazaj ni več in da sem točno tam, kjer moram biti. Ni čisto tako, kot sem si nekoč zamišljala, ampak v resnici se mi zdi, da sem zaradi te poti več pridobila kot izgubila. 

Zdaj se res zavedam, da ŽIVIM!

Na koncu, ko se ozremo nazaj, vidimo smisel tam, kjer se je prej zdelo najbolj nesmiselno. Bi kaj spremenili, če nas Vesolje ne bi brcnilo? Bi izbrali strmo pot, če je pred nami ravna in z rožicami posuta? Koliko manj ljudi bi ljubili, če bi vedeli, da nas bodo zapustili? Kako dolgo bi se pretvarjali, da smo nekaj samo zato, da bi bili sprejeti? 

Življenje se nam je zgodilo, ker smo to potrebovali. Potrebovali smo bolečine, da dobimo moč. Padce, da se naučimo pobirati. Bitke, da se naučimo vztrajti. Skale, da začnemo verjeti. 

In zdaj, ko smo opremljeni z vsemi temi darovi, je čas, da jutri z njimi začnemo ŽIVETI.

Naj bo vaše potovanje nadvse čudovito.

Nataša Vidgaj, več na blogu: Pogumna punca