V času, ko je svet nasičen z informacijami, mnenji in izpostavljenostjo, je zelo mikavno, da se človek oprime ideologije – kot rešilne bilke, ki daje občutek smisla, pripadnosti in varnosti. Toda kaj se zgodi, ko se ta pripadnost spremeni v identiteto? Ko človek ni več nekdo, ki verjame v nekaj, ampak nekdo, ki je to nekaj?
Takrat se meja med prepričanjem in resničnim jazom zabriše. Kritika ideje se začne doživljati kot napad na lastno vrednost. Vprašanja postanejo nevarna, dvom greha vreden. In svet, ki ni skladen z izbrano resnico, postane sovražnik.
To se lahko zgodi z religijo, z duhovnostjo, s političnim prepričanjem – ali celo z načinom prehranjevanja. Takrat ne govorimo več o poti, ki človeka vodi k sebi, temveč o konstruktu, ki mu postane zapor.
Ko se identiteta zlije z ideologijo:
- postane drugačnost grožnja,
- razmišljanje zunaj »šole« ali sistema se zdi nevarno ali napačno,
- samorefleksija zbledi, ker »imam prav«,
- potreba po nadzoru nad okolico in sabo naraste,
- izgubi se prožnost – tista notranja mehkoba, ki omogoča rast.
Človek ni več v stiku s seboj, ampak s tem, kaj mora biti, da bi ohranil podobo sebe.
Dogmatičnost je nevarna, ker ne dopušča notranje evolucije. Znotraj nje ni prostora za dvom, za spreminjanje mnenja, za odprtost do kompleksnosti življenja. Ko smo dogmatični, zamenjamo resnico za gotovost – in gotovost postane tempelj ega.
S tem se zapremo za dialog, izgubimo empatijo, postanemo sodniki in varuhi enopoteznih rešitev. Dogmatičnost je mamljiva, ker ponuja enostavnost, a prav zato je tudi slepa za resnično življenje, ki je neurejeno, polno protislovij, nepopolno – in ravno zato globoko človeško.
Na kolektivni ravni dogmatičnost ustvarja polarizacijo, utrjuje razdvojenost in hrani konflikte, saj vsaka stran verjame, da ima izključno prav. A kjer vsi govorijo, nihče več ne posluša. In kjer nihče ne posluša, ni več poti nazaj v srce.
Resnično duhovno ali osebnostno zorenje pa se ne zgodi v utrjevanju pravih etiket, temveč v pogumu, da jih odložimo. Vsaj za trenutek. Da si dovolimo ne vedeti. Dvomiti. Občutiti nelagodje ob lastni protislovnosti. In prav v tem se skriva svoboda – tista tiha, trdna, iz katere raste resnična integriteta.
