Marino je mama kot dojenčico pustila na stopnišču, po 60 letih pa sta se spet srečali. Preberite si pretresljivo zgodbo o Marini in razlogih, zaradi katerih se ji je biološka mati morala odreči.
Larisino težko otroštvo
Larisa prihaja iz Rusije, iz velike kmečke družine. Ni bila stara niti mesec dni, ko ji je umrla mama. Oče je ostal sam z novorojenko in petimi sinovi. Kmalu je v hišo pripeljal strogo mačeho, ki naj bi mu pomagala pri vzgoji otrok.
Ko so otroci odraščali, niso pogosto ostajali doma. Najmlajša Larisa je po končani šoli odšla v Krasnojarsk, da bi študirala in živela pod nadzorom treh bratov, ki so se že preselili v mesto. Odločila se je, da se ne bo več vrnila domov. Začela je delati na pošti in se pripravljala na sprejemne izpite.
- Preberite si še: Drago Švajger: "Ustvarja se vedno več narcisov, ker mladim ne privzgojimo zdravega sramu in vesti."
Žrtev zapeljivca in nenačrtovana nosečnost
V Krasnojarsku je devetnajstletna Larisa hitro podlegla šarmu privlačnega snubca. Z njim je začela hoditi, ne da bi vedela, da je že poročen. Nekega dne, ko je bil njen brat odsoten, jo je moški prišel obiskat – in obisk se je končal grozljivo. Najprej ji je dal alkohol, nato pa jo v stanju zmanjšane zavesti izkoristil.
Po tem dogodku je Larisa še naprej delala na pošti in hkrati obiskovala enoletni tečaj za vzgojiteljice. Preselila se je v stanovanje in začela živeti samostojno. Kmalu je ugotovila, da je noseča, in situacijo priznala bratom. Ti so se takoj odzvali, soočili “zapeljivca”, ki je priznal, da že ima družino in dojenčka.
Larisa se je odločila, da bo otroka vzgojila sama. Dobri ljudje so ji pomagali pripraviti vse potrebno za dojenčka. Njena hčerka Olja se je rodila 6. marca 1966. Mladi mami, takrat dvajsetletnici, se je počasi uspelo privaditi novi vlogi in je za Oljo skrbela, kolikor je le mogla.
Najbolj boleča odločitev
Nekega dne je prišla na obisk mačeha. Njeni bratje, Oleg, Viktor in Nikolaj, so izkoristili “primeren” trenutek in od Larise zahtevali, da se otroku odreče. Vse, kar ji je uspelo, je bilo, da je dojenčico zavila v odejo z značilnim rumenim šalom in listkom z imenom, prepričana, da jo bodo bratje, ko se razmere umirijo, vrnili domov.
Vendar so bratje dojenčico pustili na stopnicah, ki vodijo v klet policijske postaje. Dojenčka so hitro odnesli s stopnišča, Larisa pa si iz strahu, da je policija ne bo razumela, ni upala iskati otroka. Ko so sosedje postali zaskrbljeni, je Larisa lagala, da je dojenčka odpeljala materi na vas. Desetletja jo je mučila negotovost in skrb za biološkega otroka.
Trenutek, ko je Olja postala Marina
Dojenčico je našla Valentina Belozerova, ki je bila takrat na dolžnosti. Otroku je nudila prvo pomoč in najdbo prijavila policiji. Oljo so odpeljali v sirotišnico in ji dali ime Marina. Ženska, ki je delala v sirotišnici, je deklici iskala posvojitelje, tako sta Ljubova in Viktor Plavko postala njena nova mama in oče.
Marina je odraščala obdana z ljubeznijo in pozornostjo, razvijala talente, obiskovala krožke, šolo in kasneje fakulteto. Postala je profesorica zgodovine in svoje življenje posvetila poučevanju.
Odkritje in srečanje z biološko mamo
Marina je izvedela, da je posvojena pri šestih letih, a resnico o biološki materi je spoznala šele mnogo pozneje, šele po smrti posvojiteljev. Med prebiranjem novic je prepoznala zgodbo o deklici, ki je bila pred skoraj 60 leti zapuščena z dojenčkom.
Genetski test je potrdil sorodstvo med njo in mamo, njuno prvo srečanje pa je trajalo pol ure. Obe sta jokali, a sta hkrati čutili hvaležnost in srečo, da sta se znova našli.
Larisa in Marina danes vsakodnevno komunicirata in se spoznavata. Marina čuti globoko hvaležnost do mame, čeprav je odraščala brez nje, ter spoštuje vse odločitve, ki jih je Larisa sprejela in ki so ji nazadnje omogočile srečno življenje. Njuna zgodba je dokaz moči ljubezni, potrpežljivosti in usode, ki včasih kljub vsemu težkemu pripelje na pravo pot.
