Dolgo sem mislil, da so občutki jeze in žalosti "napačni", da je nekaj narobe z mano, da se jih moram znebiti, če želim biti "duhoven".
Jeza in žalost, prosim, odpustita mi.
Včasih sem bežal od vaju.
Mislil sem, da sta slabi, nevarni, nezdravi in celo neduhovni.
Mislil sem, da sta znak šibkosti ali napaka ega.
Bilo me je sram, da vaju čutim.
Mislil sem, da zaradi tega nisem dovolj dober, da zaradi tega nisem cel...
Ne, ne. Živel sem v veliki zmoti!
Jeza in žalost, vidve sta življenje samo!
Pripadata v moj svet, imata svoj namen, brez vaju ne bi bil cel!
Zdaj vaju sprejemam.
Zdaj se vama poklanjam, vdihujem v vaju.
Žalost, ti mi pomagaš ohraniti odprto srce.
V vsakem trenutku me opomniš, naj izpustim bolečino ven, naj ji dam prostor, da se izlije in se osvobodim.
Pomagaš mi pri soočanju s smrtjo in spremenljivostjo življenja.
Jeza, ti me spominjaš na mojo moč.
Vznikneš spontano, da zaščitiš organizem.
Pomagaš mi govoriti brez strahu. Govoriti resnico, se postaviti proti nepravičnosti.
Spodbujaš me, da hodim pogumno in zaščitim tiste, ki jih imam rad.
Zato žalost in jeza, prosim, odpustita mi.
Zdaj vidim vajino vrednost, vajino vlogo in namen.
V sebi sem vama ustvaril dom.
Zdaj sta globoko sprejeti.
Prirejeno po: Jeff Foster
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
