Velikokrat me vprašajo, od kod prihajam...
Velikokrat me vprašajo, od kod prihajam. Kako naj razložim, da sem Štajerka, vendar izviram iz Prlekije? To torej pomeni, da sem 100-odstotna »Prlečka« (knjižni izraz je sicer Prlekinja, a mi je narečni ljubši), ki je živela več kot dvajset let na Štajerskem, zdaj pa sem Primorka, iz Šareda.
»Gučiš? Pa kako zdaj to, mona? Alora, si od dol ali iz gor? Tota Štajerka, čuj!« Zanimivo, vse to slišim v enem samem stavku. Že večkrat sem se preselila, zamenjala službo in navade. Rada bi razložila, da sem doma tam, kjer je moje srce, kjer se počutim lepo in sprejeto.
Sploh ni pomembno ime kraja, pomembni so ljudje in okolje, v katerem živimo. Enostavno je moj dom tam, kjer je moje srce mirno.
Moje srce bije za Obalo. Vsaka lastna sprememba okolja, ljudi ali delovnega mesta
mi je prinesla nekaj drugačnega in vedno znova še kaj boljšega.
Imam čudovite spomine na ljudi, ki sem jih srečala v preteklosti. Sedaj ustvarjam nove z ljudmi okrog sebe. Vsak izmed njih ima svojo zgodbo, izkušnje in vizije
za naprej v življenju. Zelo sem vesela, da delijo del sebe z menoj. Vsepovsod, kjer sem, si ustvarim nov krog znancev in prijateljev. Vsakič znova lahko z nekom delim lepe trenutke in se kaj novega naučim. S tem rastem in se osebnostno krepim.
Vsekakor se bom naučila govoriti tudi italijanski jezik, saj sem ugotovila, da sta bili dve leti osnov v šoli premalo. Z navdušenjem odkrivam nove kraje in spremljam drugačne in edinstvene navade ter običaje. Še način priprave hrane se razlikuje in hrana je drugačne barve. Kdo bi rekel, saj sem samo dvesto kilometrov oddaljena od kraja, kjer sem živela prej. Obožujem uporabo tukajšnjih zelišč in začimb ter uživam v okušanju raznolikih vrst vina, rib in oljčnega olja. Tatarski biftek sem zamenjala z »bakala« in ne obešam več perila, temveč »štrace.« Nimam več
»pojštra«, ampak imam »kušin«.
Želim povedati, da se v okolju, kjer živim, počutim doma, varno in toplo. Ko se na kratko vrnem na Štajersko ali v Prlekijo, ima moje srce mešane občutke in dobim očitne signale, da tam nisem več jaz. Še vedno čutim pripadnost, vendar mi nekaj manjka, kot da večinsko ne spadam več tja, in se želim čim prej vrniti nazaj. Zelo rada obiščem domače in prijatelje, jih tudi pogrešam, vendar je moj dom tukaj. Tukaj, kjer me vedno znova umirita modrina in valovanje morja.
Ko me vprašajo, kaj me je pripeljalo na Obalo, odgovorim, da ljubezen. Ljubezen do vode in dolgoletna želja, da sem doma v njeni bližini. Morda še kdaj zamenjam lokacijo bivanja, tega nikoli ne vem in o tem ne razmišljam, ker se prepuščam življenju in vzamem, kar mi prinese. Vem samo to, da je dom tam, kjer je občutek miru, usklajenosti in srčnosti.
Dom ni samo hiša, v kateri živimo, temveč je tudi občutek v naši notranji hiši, v nas in v našem telesu. Intuicija je tista, ki mi vedno znova sporoča, da sem se pravilno
odločila. Hvaležna sem za pogum, da zmorem izpustiti preteklost in stopiti korak v neznano. Ponosna sem na to, da se zmorem odločiti in ločiti od tistega, kar mi v
življenju ne služi več. Vedno znova slavim življenje, na različne načine in v vseh pogledih. In ponovno vem, da sem storila prav. Obala je zakon. Tukaj sem že drugo leto in prav tukaj me je našla ljubezen. Zaupam življenju in sebi.
Tamara Andrašič, iz njene nove knjige: Zaupaj življenju
Premagaj omejujoča prepričanja o partnerskih in poslovnih odnosih
- Poglejte si še: Ljubim življenje
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
