Nekoč je bil vodnjak, po katerem se je pretakala biserno čista voda. Navzven je bil popolnoma prerasel z zelenjem, goščavo in zametan s peskom.
Nekega dne je mimo prišel popotnik, ki je bil neskončno žejen in bi dal vse za kapljico vode. Prepoznal je vodnjak in ga začel odkopavati.
Umaknil je goščavo ter si pri tem porezal roke, a to ga ni ustavilo. Ko ga je odkopaval, sta se blato in pesek sipala navzdol in umazala biserno čisto vodo. Toda tako kot se je skalila, tako se je tudi zbistrila.
Ko je popotnik popolnoma očistil vodnjak, je opazil, da nikakor ne bo mogel priti do vode, saj je ta zelo globoko. Prevzela sta ga obup in jeza. Zaman se je trudil in še bolj je postal žejen.
Toda po nekaj minutah se je odločil, da bo vztrajal. Na notranjem robu vodnjaka je zagledal lestev, ki je vodila proti dnu. Bila je stara in zarjavela, zato se je bal, da bo omahnil v globino. Toda kljub temu se je odločil, da poskusi.
Počasi se je letvico za letvico spuščal proti dnu vodnjaka. Vse bolj ga je objemal hlad in vse bolj je čutil kapljice, ki so se nabirale na njegovem razgretem telesu.
Ko je dosegel gladino vodnjaka, je vodo zajel z roko in naredil požirek. Vse njegovo telo je vztrepetalo v olajšanju in užitku. Začutil je neizmerno hvaležnost do vodnjaka in svojega truda.
V hladno, zdravilno vodo je potopil razpraskane roke. Z vodnjaka se je povzpel nazaj na vrh. Nabral si je moči. Napojil se je. Popolnoma se je prepustil.
Ko se je vrnil na plan, ga je obsijalo sonce. Pogledal je prej zaraščeni vodnjak, ki je bil zdaj spet viden, očiščen in prenovljen. Iskril se je v novi podobi.
Popotnik ni vedel, da tako, kot ga je rešil vodnjak, je tudi on poskrbel, da je vodnjak postal spet viden. K njemu so se začeli vračati ljudje iz oddaljenih krajev. Njegova voda je ob nenehnem pritoku postajala vse bolj čista in biserna. Okoli njega se je spet začelo razvijati življenje.
Tako je tudi z bolečino. Ko si upate iti na dno, ko se prepustite in se potopite v njeno globino, naenkrat pridete do biserne vode. Naenkrat ugotovite, da vas lahko napoji. Ko zares globoko pogledate vanjo, ji dovolite, da se tudi sama preobrazi v nekaj novega. Lepšega, večjega. Spremenite jo in ji podarite drugačen pomen. Kultivirate jo.
Ko ji podarite novo obliko, ji omogočite, da se iz nje rodi nekaj večjega. Tedaj se bolečina prične celiti. In ko ji dovolite celjenje, se iz nje začne rojevati modrost.
Modrost, ki vam na stežaj odpre vrata do vsega tistega, o čemer se boste spraševali in kar boste iskali. Modrost, ki vas bo povabila v globino in vas izstrelila med zvezde. Modrost, ki ustvarja nove svetove. Modrost, ki ne bo spremenila samo vas, temveč vse in še več okoli vas.
Zato nikar ne bežite in se borite, ampak samo pristopite k svojemu vodnjaku. Očistite ga, pobožajte ga, cenite ga. Pogumno se dotaknite globine. Užijte, kar je pod navidezno bolečino. Spijte požirek vira modrosti.
Prirejeno po: dr. Nina Divina - Zdravilna pisma
- Preberite si še: Izgorevala sem in več kot sem dajala, manj sem prejemala