Občutki so tisti, ki našemu življenju dajo bogastvo. Če želimo živeti polno življenje je pomembno, da si dovolimo občutiti vse, kar se v nas dogaja.
Danes zjutraj sem se zjokal. Joka nisem pričakoval, a sem ga vseeno sprejel.
Ko sem se zbudil, sem se počutil nekoliko nenavadno. Odlašal sem z vstajanjem in moje jutro je bilo počasnejše kakor običajno. Kot, da bi se že prebudil s strahom, negotovostjo in dvomi.
V takih trenutkih se rad spomnim na možnosti, ki jih imam:
- Čim je to fizično možno, naredim prostor, da čutim to, kar čutim. Brez obsojanja in pričakovanja odgovora preprosto opazujem, kaj se dogaja v meni.
- Opomnim se, da ignoriranje, zatiranje in skrivanje mojih občutkov ni rešitev.
Po dolgih letih dela na sebi danes vem, kako začutiti svoja čustva, ne da bi ob tem svoje neprijetne občutke še dodatno krepil in se obsojal. Obljubil sem si, da se ne bom več zgražal nad tem, kar sem. Samo opazujem se.
Dovolim si biti točno to, kar sem in rasti v svojem ritmu. Presenečeni bi bili, kako osvobajajoče je to in koliko energije prihranimo takrat, ko se preprosto sprejmemo.
Jok je danes nekaj, kar se preprosto zgodi. Je običajen del življenja in sprejemam ga enako, kakor sprejemam glasen smeh.
Danes sem na srečo imel priložnost, da sem takoj naredil prostor za jok. Vzel sem si čas in si dovolil, da vsa moja čustva pridejo na površje.
Opazil sem, da je v mojih solzah prisotna žalost. Začutil sem vse izgube v svojem življenju; sanje, ki se niso uresničile, ljudi, ki jih ni več v mojem življenju ter različica mene, ki je odšla s temi ljudmi. Dovolil sem si občutiti svoje izgube.
Obenem je bila prisotna tudi hvaležnost. Čutil sem, da živim bogato življenje in da so ravno izgube tiste, ki k temu bogastvu prispevajo.
Preživel sem dobrih 15 minut v joku in prepeval pesmi, ki so mi bile pri srcu. Pozneje sem se sebi zahvalil, ker sem si dal prostor, ki ga potrebujem. Vzel sem si čas in zadihal, nato pa nadaljeval z vsakdanom.
Sredi dnevnih opravkov me je zmotila želja, da bi nekaj zapisal. To se redko zgodi, a nekaj nujnega se je pojavilo v meni in se želelo izraziti v obliki pesmi.
Zapisal sem to:
Ne morete zadržati žalosti - je gnojilo za življenje.
Občutite svojo žalost;
hranite planet s svojimi občutki,
dajte si, kar potrebujete.
Naj zadiha novo življenje,
naj pride nov dan.
Razumel sem, da mi je žalost, ki sem jo predelal, vlila veliko več življenja in spoštovanja do stvari, ki jih v življenju častim. Do odnosov, ki jih moram negovati. Do sanj, za katere se borim.
Kot, da bi me solze prečistile in me spomnile na bogastvo svojega življenja, ki mi je na voljo z vsakim vdihom.
Dovolite si čutiti. Dovolite si jokati. Dovolite si biti. Le tako lahko izkusite vse lepote, ki jih življenje ponuja.
Prirejeno po: Jova Ferreyra
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj