Živimo v času hitrih odgovorov, instantnih vsebin in nenehne dosegljivosti. Toda kaj ob tem izgubljamo? Dr. Klemen Lah, profesor slovenščine in sociolog, opozarja predvsem na sposobnost daljše pozornosti, poglobljenega branja in mišljenja. Z njim smo se pogovarjali o generaciji, ki je sita skrolanja, o pisanju z roko, digitalnem svetu in počasnosti, ki je morda postala ena najmočnejših oblik odpora proti površnosti. Pogovor je bil prvotno objavljen v tiskani reviji Sensa.
Stati inu obstati" - koliko še stojimo, da obstanemo v nam lastni materinščini? Branje, seveda z njim tudi pisanje, ter izobrazba sta del našega uspeha in preživetja. A pomembno je, da (se) učimo za življenje, da razvijamo kritično mišljenje, pristno doživljanje, tudi čustveno opismenjevanje, ne pa prehitrega, površnega, zgolj racionalnega analiziranja … Vse bolj postajamo namreč instant družba, razcefrani, prehitri, površni, vse manj ‘poslanci celote’, kot pravi Srečko Kosovel. "Človek je poslanec celote. Kar čuti, da mora napraviti, mora napraviti za celoto."
Vesel sem, da ste omenili znamenito Trubarjevo maksimo Stati in obstati, eno izmed tistih misli iz slovenske zgodovinske zakladnice, za katero lahko rečemo, da je duhovni temelj, na katerem stojimo. Ko jo je Trubar zapisal, to ni bila le njegova osebna izpoved neomajnosti, ampak kolektivni poziv k zvestobi jeziku, kulturi in pokončni drži. Podobno velik zgodovinski pomen ima za nas verjetno le še Prešernov verz Žive naj vsi narodi.
Trubarjeva misel je še vedno živa, le sporočilo se spreminja, kot se spreminjajo izzivi časa, v katerem živimo. Danes, ko se zdi, da sta slovenska kultura in jezik kolikor toliko varna in se ne bojujemo več samo za goli obstanek, misel stati in obstati pomeni predvsem eno: ohranjanje celovitosti v času razpršenosti. V času vsesplošne digitalizacije, za katero je značilen hiter dostop do vseh možnih informacij in opravljanje številnih nalog naenkrat, stati in obstati pomeni stati in obstati celovit. Verjamem, da sta eden od boljših odgovorov klasično branje in pisanje z roko. Omogočata nam upočasnitev in povezavo z vsem tistim, kar je globlje od nas.
Če strnem: če želimo danes stati in obstati, moramo biti zmožni daljše pozornosti in osredotočenosti, saj nam le to omogoča, da smo celostni in da naš jezik ni le orodje razuma, temveč tudi orodje srca.
V času, ko smo z vseh strani obdani s hitrimi odgovori, preprostimi rešitvami in instantnimi vsebinami, postaja poglobljeno branje ena najmočnejših oblik odpora – odpora proti pozabi, površnosti in izgubi smisla.
Brati zares pomeni zdržati v tišini, včasih tudi v nelagodju, se prepustiti drugemu in hkrati najti sebe. To ni beg iz sveta, temveč pot vase, v prostor, kjer se še mislimo in čutimo kot celovita bitja.
Kadar pri pouku preberemo zgodbo, ki se nas dotakne, se zgodi več dragocenih stvari. Najprej se ponudi priložnost, da zagledamo svet z drugačnega zornega kota in tako zamajemo svoje ustaljene vzorce razmišljanja in čustvovanja. Še bolj dragoceno pa je spoznanje, da je nekdo – in to v povsem drugačnih okoliščinah, v nekem drugem času in prostoru – doživljal podobno, kot doživljamo mi. Mislil podobne misli, kot jih mislimo mi. Branje književnosti povezuje: kaj nas namreč lahko bolj poveže kot spoznanje, da nekdo, ki ga nismo nikoli srečali, razmišlja in čuti enako? Prav krepitev empatije in sočutja je verjetno v sodobnem času najdragocenejši dar književnosti. Kot učitelj književnosti lahko vsak dan znova vidim, da je literatura tisti peti element, ki zmore v človeku prebuditi najbolj humane misli in mu pomaga ločevati bistveno od nebistvenega. Utež, ki pomaga, da se lahko spustimo pod gladino vsakdanjega dogajanja.
Pri tem je pomembno, da beremo "analogne" knjige, saj zlasti takšno branje ponuja dovolj časa za to, da v miru ponotranjimo tisto, kar se nas dotakne in spremeni. Nič manj ni pomembno to, da beremo v maternem jeziku. Jezik je morda res naše najboljše orodje, a naš materni jezik ni samo orodje, temveč tudi prostor, v katerem bivamo. Če v njem ne beremo, če z njim ne mislimo, ne sanjamo, ne občutimo, smo sicer lahko, kot temu rečejo, visoko funkcionalni, ne pa tudi – mi. Uresničeni in človeški v najboljši možni meri.
Zato poučevanje književnosti ni le naloga šole, temveč naloga skupnosti: da ohrani človeka kot "poslanca celote", kot ga je imenoval Kosovel. Celota pa potrebuje svoj čas.
"Današnje generacije učencev preživijo največ časa pred zasloni in vse manj berejo, kar negativno vpliva na (ne)razumevanje prebranega. Postmilenijci imajo za najboljše ‘obvezno čtivo’ mobilne telefone." (Špela Kuralt, Bralna pismenost se začne razvijati zgodaj, najlepše v naročju, Sobotna priloga, 5. aprila 2025) S čim vse nas izziva digitalizacija? Kaj vse se z njo spreminja? Kako jo integrirati v naš vsakdanjik, kje in kako ji postaviti meje?*
Pripadam generaciji, za katero je bila digitalizacija znanstvena fantastika, obljuba prihodnosti. Nenadoma smo se znašli v digitalni sedanjosti in vidi se, da smo "priseljenci" – če ne zaradi drugega, za to, ker se tako zelo sprašujemo o smislu njenega obstoja in ker jo kar naprej vrednotimo. Je dobra, je slaba? Za mlajše generacije, t. i. digitalne domorodce, so zaslonske in druge tehnologije preprosto del sveta. Večina živi v ritmu slik, drsanja, obvestil in algoritmov. Njihov svet je svet nenehne dosegljivosti vsega in vsakogar, kar ustvarja iluzijo povezanosti. A biti dosegljiv, ne pomeni biti povezan – mislim, da je to ena od prvih in najbolj pomembnih lekcij, ki se jih danes učijo mladi: vesel sem, ko vidim, koliko se jih zaveda pomembnosti živega stika, ki omogoča resnično povezanost. Verjetno jih je to naučila izkušnja šolanja na daljavo med epidemijo kovida: če kaj, je prav takratna digitalizacija pokazala, kako težko zaslon nadomesti pristni človeški odnos v živo. Zaslonske tehnologije so seveda pomembne, a lahko rečem, da med mladimi, s katerimi se srečujem, opažam naraščajočo kritičnost. Vse več se jih zaveda njenih omejitev.
Kot družba pa bomo morali kmalu ukrepati, če želimo, da ta kritičnost preraste tudi v dejanje. Vsakič znova me namreč pretrese, ko mi mladi povedo, da so siti nenehnega skrolanja po telefonu, da bi radi kaj prebrali, a preprosto ne zmorejo. Branje je, tako je rekla ena od dijakinj na knjižnem sejmu, vse bolj telesno naporen proces. Celo boleče naporen. Digitalna prednost – vse ponudi na kratko, hitro in takoj – je nasprotje branja knjig, ki je dolgo in počasno, na rezultate pa je treba potrpežljivo čakati. Zato ni presenetljivo, da se število bralcev – ne samo mladih – zmanjšuje, hkrati pa upada tudi zmožnost razumevanja. Sočasno z zbranostjo in osredotočenostjo. Bojim se, da nas po epidemiji kovida čaka še ena epidemija – epidemija t. i. digitalne demence.
Vsakič znova me namreč pretrese, ko mi mladi povedo, da so siti nenehnega skrolanja po telefonu, da bi radi kaj prebrali, a preprosto ne zmorejo. Branje je, tako je rekla ena od dijakinj na knjižnem sejmu, vse bolj telesno naporen proces. Celo boleče naporen.
Kako se z digitalizacijo osebno soočate vi kot profesor, lektor, prevajalec, tudi sociolog?
Kot profesor, lektor in prevajalec pa vsak dan vzpostavljam krhko ravnotežje: uporabljam digitalna orodja, a premišljeno in kritično. V učilnici pa tehnologija, in to kakršna koli, ne sme postati cilj, lahko je samo orodje. Učence in študente zato spodbujam, da jo uporabljajo kot orodje – za brskanje po e-slovarjih, na primer. A osnova pouka mora biti odnos, dialog.
Digitalizacija nas ne uničuje sama po sebi – uniči nas lahko le nekritično zaupanje vanjo. Meje ji moramo postaviti tam, kjer nočemo, ne želimo in ne smemo izgubiti bistvenega. Med to sodi tudi pravica do delanja napak: tehnologija nas resda lahko naredi bolj popolne, a če gre to na račun človeškosti, potem to ni najboljša pot.
Razliko med bralno kulturo na Finskem in Sloveniji duhovito ponazorite, ko pravite, da gre pri nas za gradbeno jamo, ki čaka na NUK 2 in je že več kot 30 let začasno parkirišče, na Finskem pa za sodobno nacionalno knjižnico. Tudi dr. Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, predsednik predmetne skupine za slovenščino, o(b)stane pri primerjavi z avtomobilizmom, ko pravi, "da je pouk slovenščine kot vžig motorja pri avtomobilu." Kje ima v procesu vzgoje in izobraževanja svoje mesto, pomen pisanje z roko? Opismenjevanje in raba pisanja z roko od malega do odraslega?*
Pisanje z roko je danes pogosto odrinjeno na rob: kot nekaj arhaičnega, odvečnega, prepočasnega za ta hitri svet. A prav ta počasnost pisanja z roko skriva v sebi globlji smisel.
Ko otrok prvič napiše črko, se ne uči le abecede, ampak tudi pozornosti. Ko kraca prve črke, to ni izguba časa, temveč naložba, če se lahko izrazim v sodobnem jeziku: razvija fino motoriko in tako vzpostavlja vez med očesom, roko in možgani. To ni le zapisovanje črk, temveč oblikovanje misli. Pisanje z roko ni le mehansko opravilo, temveč način razmišljanja – ko pišemo z roko, se učimo razmišljati.
To potrjuje tudi nevrobiološka znanost. Edward O. Wilson trdi, da je bil razvoj prvih orodij, povezan z uporabo rok in razvojem finih motoričnih spretnosti, tesno prepleten z rastjo človeških možganov. Prav ta telesna dejavnost je človeku odprla pot do simbolnega mišljenja in pozneje tudi do jezika. Čeprav ne gre za enosmerno zaporedje, temveč za prepleteno mrežo soodvisnih procesov, je jasno: gibanje, telesna izkušnja in uporaba rok so ključni temelji človeške evolucije. Zato ni presenetljivo, da otroci za zdrav razvoj potrebujejo bogato in raznoliko gibanje v tridimenzionalnem, resničnem svetu – takem, ki jih spodbuja k čutnemu zaznavanju, telesni aktivnosti in nevrološki rasti.
Z roko zapisane misli niso le vsebina, ampak tudi sled našega razmišljanja in čustvovanja: vsaka popravljena napaka v besedilu kaže na to, kako smo se trudili izboljšati svojo misel in povedati najboljše, kar zmoremo. S čim lahko damo naslovniku večji kompliment? Digitalni tekst je brezosebno gladek, ena sama napaka v besedilu, napisanem z roko, pove veliko več o naših notranjih bojih in trudu, ki smo ga vložili v pisanje.
Zato ima pisanje z roko v procesu vzgoje in izobraževanja svoje nenadomestljivo mesto. Če ne želimo razmišljati samo z glavo, ampak tudi s telesom. Pravijo, da je to najmodrejše.
Presenetljiva je ugotovitev dr. Dragice Haramije, ki pravi, da kar 66 odstotkov učiteljev ne spodbuja učencev v višjih razredih, da bi samostojno naredili zapis ob oziroma po razlagi učitelja – kako samostojno narediti zapisek po branju ali poslušanju. Kako je pozneje, v srednji šoli in na univerzi?
Veliko je mogoče storiti že posredno. Naj začnem z na videz provokativno idejo. Učence pred pisanjem testov spodbujam, da naredijo svoje plonk listke. A ne zato, da bi goljufali, ampak ker je izdelava dobrega plonk listka ena najboljših oblik učenja. Pogoj je, da jih napišejo z roko in v celoti izdelajo sami. Trideset sekund pred oddajo testa jim dovolim, da jih izvlečejo iz žepov in prepišejo kakšno informacijo, ki so jo pozabili. Na primer letnico ali ime. Tako ubijem več muh na en mah: najprej si povrnemo zaupanje in odnos, saj jim ni treba na skrivaj goljufati. Drugič, priprava plonk listka jih prisili, da dobro pregledajo snov, izluščijo bistvo in ga strnjeno zapišejo. To ni samo vaja iz organizacije informacij, temveč tudi globoko kognitivni proces, ki vključuje zbranost, selekcijo, razumevanje, sintezo in samo fizično dejanje pisanja, ki krepi spomin. Kdor naredi dober plonk listek, se je dejansko že naučil vse, kar je bistveno. Na plonk listku so samo podatki, za katere vemo, da obstajajo in kakšen je njihov pomen, le spomniti se jih ne moremo. Dejansko med testom s plonk listkom delamo to, kar sicer delamo v življenju: podatek, ki se ga ne moremo spomniti ali ga želimo izvedeti, poiščemo na spletu.
Pri tem upam, da bodo tako počeli tudi v prihodnje – se učili z roko. Nevroznanost nas namreč opozarja, da pisanje z roko aktivira drugačne, bolj celostne možganske mreže kot tipkanje; vključno s področji, povezanimi s spominom, prostorskim zaznavanjem in razumevanjem pomena. Ročno zapisane informacije se zato običajno bolje vtisnejo v dolgoročni spomin. Poleg tega pisanje z roko spodbuja tudi fino motoriko, osredotočenost in občutek za ritem mišljenja.
Malo za šalo malo, še bolj zares: plonk listek je prostor, kjer misel sreča telo.
Koliko še pišete z roko, ob katerih priložnostih in zakaj?
Če sem iskren – tudi meni gre pisanje z roko vse slabše. Roka po nekaj vrsticah začne škripati, moji hieroglifi pa so še malo bolj skrivnostni. Digitalne naprave so tudi zame preveč vabljive sirene, vse težje se upiram njihovim klicem.
Zato se občasno digitalno postim. Takrat gredo moje misli po svojih poteh spet peš in bolj jasno se zavem, kako razpršen postajam. A take digitalne detoksikacije ne bodo pomagale dolgoročno, če ne bomo česa storili na zakonodajni ravni. Želim si, da bi regulirali digitalne aplikacije, in sicer tako, da bi nas nehale siliti k uporabi z zlorabo dopaminskega kroga in drugimi etično spornimi manipulacijami. Rad bi aplikacije, ki bi nas naprej vljudno vprašale: "Lahko danes zmoreš brez mene?"
Dokler nas bodo algoritmi poznali bolje kot mi sami sebe, je jasno, da potrebujemo zaščito.
In ne nazadnje, je (bila) tudi izmenjava misli, refleksij o različnih temah skozi pisma (nekdaj toliko bolj) priljubljena literarna oblika. Kaj je dodana vrednost dopisovanja med dvema ali celo več osebami?
Cankar je menda napisal več kot 1000 pisem. "Kakšen amater!" bi verjetno rekel kdo, ki bi to številko primerjal s številom pisem v svoji e-pošti. A bi zgrešil bistvo. Dejansko številni na dan napišemo po deset in več e-pisem, toda pismo, napisano z roko, ni bilo le prenos informacij, temveč oblika sobivanja z drugim: v jeziku in z besedami, ki si jih izrekel z več premisleka, s spoštovanjem do časa, ki ga potrebuje odgovor. Danes, ko komuniciramo hitro, fragmentirano, pogosto brez pravega premora za premislek, staro pismo deluje skoraj kot meditacija. Prisili nas, da upočasnimo misel in jo pustimo, da zraste. V tem je njegova dodana vrednost. Pisemski dialog ni le informativen, ampak reflektiven – v njem ni prostora za takojšen odziv, ampak za zorenje. Na Slovenskem je to v sodobnem času najlepše demonstrirala Manca Košir s številnimi dopisovanji, ki so na koncu izšla v knjižni obliki.
A to ne pomeni, da je dopisovanje z e-pismi manj vredno: če si zmoremo vzeti čas za premislek in zorenje, je tudi e-dopisovanje dragoceno. Počasnost je v takem primeru le druga beseda za poglobljenost.
Spraševala: Marjana Lavrič
