Kaj se dogaja, ko telo napade samo sebe? Sodobna spoznanja odpirajo vprašanja o povezavi med avtoimunskimi boleznimi, kroničnim stresom in nepredelano travmo. O prepletu naše notranje zgodbe in telesnega zdravja smo se pogovarjali z dr. Romanom Paškulinom, medicinskim hipnoterapevtom in znanstvenim raziskovalcem zdravilnega potenciala spremenjenih stanj zavesti.
Bolezen ni vnaprej zapečatena, za razvoj je potrebna t. i. avtoimunska triada: genetska predispozicija, prepustno črevesje in okoljski sprožilec. V svoji doktorski disertaciji ste znanstveno dokazali, da uporaba psihedelikov (kot je iboga) neposredno vpliva na izražanje naših genov in vzpostavlja novo metabolno ravnovesje. Lahko torej s pravimi biološkimi in terapevtskimi orodji svojo genetiko dejansko reprogramiramo in »ugasnemo« gene za bolezen?
Ni genov za bolezen. Tako kot ni gena za samomor. So samo geni, ki pa so lahko pravilno delujoči ali pa disharmonični glede na njihovo aktivnost izražanja in posledične zdravstvene motnje. Seveda obstajajo tudi mutacije, a te niso načrtovane, vplivajo pa na pojav bolezni vse tja do raka ali pa avtoimunskih bolezni, kot trdijo laureati zadnje Nobelove nagrade za medicino 2025, ki je bila podeljena prav za področje avtoimunosti.
Z nekaterimi vplivi, farmakološkimi, okoljskimi, dejavnostmi, načinom in vsebino razmišljanja in čustvenimi stanji in prepričanji (upoštevaje kvantno mehaniko) lahko vplivamo na aktivacijo ali zaviranje izražanja koristnih in škodljivih genov.
Še več, genski zapis se prek epigenetike, imenovane tudi genski spomin, na spremembe trajno odzove. Povezava je tu še malce okultna, ne razmišljamo o konkretnih DNK-sekvencah, to namesto nas naredi podzavest.
Pacienti z avtoimunskimi boleznimi vstopajo v čase prebojev v dojemanju avtoimunosti. Raziskuje se spoznanje, da avtoimunske bolezni niso le naključna okvara telesa, ampak pogosto neposredna posledica nepredelane travme ali hudega stresa. Dr. Paškulin, že 20 let izvajate medicinsko hipnoterapevtsko prakso. Kako pri svojem delu zaznavate povezavo med duševnimi stiskami ter telesnimi kroničnimi ali avtoimunskimi težavami?
Simptomi duševnih stisk in avtoimunskih težav v očeh pacientov mnogokrat sovpadajo, zato bi najprej razjasnil pasti napačnega povezovanja, sklepanja in posledično napačnega ukrepanja.
Izvor avtoimunskih bolezni pojmovati izključno kot psihosomatsko bolezen, kot posledico psihosocialnih stisk in stresa, bi bilo površno. Drži pa, da pri prav vseh, ne glede na sprožilni dejavnik oziroma vzrok, psihični in čustveni odzivi močno vplivajo na potek bolezni, učinkovitost zdravljenja in prognozo.
Razrešitev travm in eksistencialnih stisk se tudi tu korektno prišteje med zdravljenje, a včasih samostojno ne doseže maksimalnega učinka, kot je to v primeru izvora simptomatike, predvsem iz tega naslova. Kar pa po drugi strani ni redko. V integraciji s farmakološkimi simptomatsko in vzročno usmerjenimi pristopi ter psihosocialnimi premiki pa odigra pomembno vlogo, ne glede na izvor avtoimunske bolezni. To vsaj delno, a praviloma velja tudi za druge kronične bolezni.
Stres, ki je lahko, kot rečeno, sam po sebi izvor imunskega neravnovesja in kjer igra pomembno vlogo povezave med umom in telesom stresni hormon kortizol, na splošno zavira imunski sistem. Ta je zelo kompleksen in notranje samouravnavan, normalno deluje ciljano in zato koristno proti ogroženosti telesa (infekti, rak) s pravo mero.
Stres in kortizol pa lahko povzročata prekomerno aktivnost posameznega dela sistema, tako da je ob sočasno zmanjšani splošni imunosti prekomerno napaden del lastnega telesa.
Kronični stres pa ima nasprotni učinek po principu hormeze, to je npr. nasprotni učinek malega in večjega odmerka ali pa enkratne do trajnejše prisotnosti, ki tako dviguje agresivnost imunskih celic. Tako je v primerjavi z infekti, kjer pa prekomerna agresivnost tega prav tako ni zaželena in koristna, še huje pa, kadar je usmerjena proti lastnim tkivom. S časom pa se določeni podsistemi, zaviralni ali spodbujajoči, izčrpajo, eni prej kot drugi, in rezultat je v času nihajoč, na dolgi rok pa nepredvidljiv.
Kako pa se v to sliko umesti biološki odziv telesa na zunanje vdore, recimo pri omenjenih virusnih okužbah ali dolgotrajnih vnetjih?
Določena mera samoregulacije je fiziološka in koristna za ravnovesje; imunski sistem napada samega sebe v smislu, da čisti telesu škodljive imunske celice. Če deluje uravnovešeno, kot del normalne, zdrave fiziologije, ga ne prištevamo med avtoimunske bolezni. Primer te iztirjenosti je okužba z virusom HIV in posledično AIDS. Po drugi strani delovanje imunskega sistema proti sicer lastnim, a mutirajočim in potencialno rakavim celicam ne pojmujemo kot avtoimunost, ampak naravno samozdravljenje.
Da pa strnem misel; dolgotrajna nezdravljena angina lahko zaradi navzkrižne senzibilizacije, tj. nerazlikovanja med antigeni streptokokov in celic srčnih zaklopk povzroči avtoimunsko nastrojenost proti slednjim.
Pacient to dejstvo izbrska na internetu, kar ga še dodatno vznemiri in prek stresne osi dodatno ruši sistem kot celoto, tako da je poleg prizadete srčne funkcije nagnjen še k zbolevanju za raznovrstnimi infekti in raku ali pa avtoimunosti, pogosto pa v kombinaciji.
Takrat je prvi ukrep antibiotik, čim prej pa se je treba začeti intenzivno posvečati sebi in svojemu okolju, da se angina zaradi nizke življenjske volje ne bi ponovila.
Ali to pomeni, da alopatsko zdravljenje z zdravili (npr. antibiotiki) včasih ni dovolj, če ne naslovimo tudi primarnih psiholoških vzorcev, ki so nas v bolezen sploh pripeljali?
Pogosto pacienti to že vedo in razumejo ob prihodu k strokovnjaku, a ne znajo in ne zmorejo razvozlati tega gordijskega vozla psihosomatike, ki se, kljub razumevanju na mentalni ravni, na telesni še nadaljuje.
Tuhtajo in negujejo napačno razmišljanje in ravnanja v smislu preprečevanja neželenega namesto stremljenja k izpolnitvi sanj, vizije prihodnosti, ki brez dvoma podrazumeva tudi zdravje.
Ker jim to ne pomaga, uvidijo potrebo po spremembi, prenovi življenjskega sloga, modusa operandi, in ne obnove kot elastične začasne spremembe do povrnitve v izhodiščno stanje, ki bi neizbežno spet vodilo v bolezen.
Doseči zadovoljivo pomirjenost, čeprav na račun sprejetja neizbežnega, sprijaznjenja zgolj z izboljšanjem in, zakaj pa ne, upanja in vere ali vsaj dopuščanja možnosti popolne ozdravitve – temu se reče samozdravljenje. Tudi če s pomočjo nekoga drugega, ki ti pomaga k pozitivni naravnanosti, ta pa naravno in spontano sprosti samozdravilne sposobnosti telesa in duha.
Če se moški pred nepredelano stisko morda pogosteje zatekajo v »boj« na zunaj ali v klasične odvisnosti, kako svojo bolečino predelujejo in kompenzirajo ženske?
Najnovejša dognanja izzivajo klasične statistike o stiski moških. Ključni paradoks se skriva v nesorazmerju pojavnosti avtoimunskih bolezni; te niso nič drugega kot prekomerna naperjenost imunskega sistema proti lastnim tkivom. Medtem ko moški stres pogosteje izrazijo na zunaj, ženske stisko ponotranjijo, s tem pa se na dolgi rok destabilizira njihov hormonski in avtonomni sistem.
Od kod torej ta razlika?
V sodobni družbi je prilagoditev bolj zaželena od boja, kar pa ima svojo ceno. Frustracije na obeh straneh aktivirajo podzavestno avtodestruktivnost in lasten imunski sistem je kot nalašč za ta proces.
Pri ženskah je to izrazitejše morda prav zaradi evolucijskega pojava preživetja, kjer je bila vdana prilagoditev (podobno stockholmskemu sindromu) ključna za obstoj, čeprav za ceno trpljenja, stres in avtoimunske bolezni pa niso (bili) tako fatalni, da se ne bi toksična potrpežljivost prenesla v naslednje generacije.
Ali je torej pasivna agresija kot povračilo za vsiljeno odtujitev in prilagoditev tisto dvorezno orožje, ki na koncu obrne statistiko bolezni proti ženskam? Ne vem. Vem pa, da nekateri nismo rojeni za mir in ta bojeviti duh ni izključna domena moških. To dokazujejo tudi naše narodne herojinje, Lojzka oz. Majda Vrhovnik, na primer ...
Bi pa vrnil vprašanje; kaj so to klasične odvisnosti? Pri ženskah kljub številnim sistemskim, javnozdravstvenim, ekonomskim in socialnim ukrepom kajenje v evropskih državah v najboljšem primeru stagnira, v glavnem pa je v blagem porastu. Kajenje med hojo na cesti se spet pojavlja, pa nima več simbolnega pomena za emancipacijo žensk.
Moški je okolju nedovoljene, čeprav legitimne zaščite pred pasivno agresijo bolj storilnostno naravnan in se v pomanjkanju možnosti aktivnega odziva umakne na zasebno področje avtodestruktivnosti.
Načeloma pa velja za oba spola, da je najhujša čustvena bolečina ob zapustitvi, osamljenost pa je najpogostejši razlog za samomor. Človek kot socialno bitje v tej stiski subjektivni odnos, ki ga je izgubil, pogosto nadomesti z zanesljivejšimi objekti; alkohol, droge, rituali, toga prepričanja ...
Strokovnjakinja za žensko hormonsko ravnovesje, dr. Mindy Pelz, opozarja, da morajo ženske določene strese, kot je postenje ali ekstremen šport, nujno prilagajati svojemu ciklu. Progesteron je namreč izjemno občutljiv za stres. Če ženske svoje telo šokiramo v občutljivi fazi cikla, bo stresni kortizol izrinil proizvodnjo progesterona, kar vodi v izgorelost in porušeno hormonsko ravnovesje. V svoji doktorski disertaciji ugotavljate, da psihedeliki za celice na začetku predstavljajo močan energetski šok. Kakšne vzporednice bi lahko potegnili med delovanjem psihedelikov in ženskim hormonskim ciklom?
Kratkotrajni, zmerni in občasni stres je neke vrste nespecifična vsesplošna imunizacija telesa preko izboljšanja kondicije in provokativne stimulacije vseh sistemov, tudi imunskega, in to imenujemo evstres. Kronično, čeprav le malo previsok ali pa kratkotrajno ekstremno povišan, pa kot škodljivi distres zaradi prevelike metabolne, predvsem energijske preobremenitve s povišano aerobno in anaerobno razgradnjo sladkorjev in ob tem proizvodnjo prostih radikalov in oksidativnimi poškodbami tkiv. Ti napadajo tudi celične membrane in spreminjajo antigenske lastnosti telesnih celic vključno z imunskimi, poleg tega pa nagnjenost k mutacijam in nastanku raka.
"Odmerek dela strup" je znani rek Paracelsusa že iz 16. stoletja, tu pa velja enako.
Psihedelik v pravem odmerku lahko poleg bivanjskih in svetovnonazorskih uvidov vpliva tudi kot stimulator energetske kondicije človeka, ki seže onkraj prisotnosti substance same. Dobra telesna in psihična kondicija pa sta seveda zaželeni.
Če pretiravaš s psihedelikom, se tehtnica koristnega in škodljivega po zgoraj obrazloženem mehanizmu tudi tu prevesi na stran slednjega. Pomembna sta mera in protokol, enkrat malo več ali večkrat po malo (minidoziranje) je znotraj psihofizičnega evstresa, preveč ali prepogosto pa distres. Manj je več. Samo premalo pa tudi ne, sicer nima smisla ...
Drži pa, da ko je telo energijsko obremenjeno, pa naj bo to psihično, fizično, metabolno ali bolezensko, telo potrebuje več kortizola. To v tem kontekstu ne predstavlja iztirjenja, ampak normalen odziv na stres. Vendar kortizol nastaja iz progesterona in v fazi, kjer je slednjega že fiziološko najmanj, torej med menstruacijo, še dodatno upade zaradi t. i. kortizolskega kradeža. Tako zaradi teh dejavnikov primanjkuje obeh, zato se meja med evstresom in distresom spusti. To je treba upoštevati pri načrtovanju naštetih dejavnosti.
Nekdanja klientka se je name obrnila po pomoč pri izpeljavi zaužitja iboge. Seveda sem priskočil in v sklopu svetozorske skupnosti Zakrament Prehoda sva zadevo izpeljala. Po tistem ni kadila deset let, zdaj pa pokadi nekaj cigaret na dan in je s tem pomirjena.
Po seansi mi je rekla, da ji je bilo lepo, samo ene stvari pa ji nisem povedal oz. je nisem opozoril. Da ji je namreč sama iboga rekla, da se ne jemlje med menstruacijo. Jo je pa ravno imela. Vse je bilo v redu, ampak iboga to ve, kot še marsikaj drugega, kako pa naj bi to vnaprej vedel jaz?! Bili smo namreč začetniki psihedelične psihofizične terapije in enteogenega duhovnega zdravljenja, pa še moški sem. Skratka, do znanja, ki sicer tudi danes še zdaleč ni popolno, potimo krvavi pot.
Radi spomnite, da ima človek svobodno voljo le, če vanjo verjame. Ko zbolimo za kronično ali avtoimunsko boleznijo, se pogosto počutimo bodisi žrtev lastne genetike bodisi se ne moremo otresti škodljivega občutka krivde, da smo si sami pridelali bolezen. Kako naj vzamemo zdravje nazaj v svoje roke, ne da bi se pri tem ujeli v past samokaznovanja? Kakšen je recept, da si povrnemo občutek avtonomije in odgovornosti?
Recept vere in zaupanja ne velja le za svobodno voljo, čeprav je prav to konstitutiven in osnovni princip za uresničitev tudi drugih želja. Če želiš živeti, ne bežiš pred boleznijo, ampak stremiš in uživaš v zdravju, ki ga neguješ prav z vzdržnostjo pri razmišljanju o črnih scenarijih.
Hkrati pa moramo biti do sebe iskreni – včasih nam bolezensko stanje lahko na neki ravni celo bolj ugaja. Dobro je torej vedeti, kdaj telo res kliče po pomoči in kdaj si pomoč prikličemo sami. Vera resda dela čudeže, a včasih je največji čudež ta, da si priznamo, da nas ne boli križ, temveč nas samo neustavljivo privlači kavč.
Ključ do svobode je v našem odzivu na dejstva, ki nas doletijo. Svoboda ni v tem, da se nam nič ne zgodi, ampak v tem, kako se odzovemo na tisto, kar nas tudi doleti. Ko stvari sprejmemo, bogove prikrajšamo za smeh. Vem, ni lahko ...
Spraševala: Mateja Hosta
Intervju je bil objavljen v tiskani reviji Sensa.