Dr. Sabina Senčar: "Verjamem, da neozdravljivih bolezni ni"

15. 10. 2022
Deli
Dr. Sabina Senčar: "Verjamem, da neozdravljivih bolezni ni" (foto: Aleksandra Saša Prelesnik)
Aleksandra Saša Prelesnik

Kdo je širši slovenski javnosti ne tako zelo poznana kandidatka za predsednico, ki je tudi srčna ginekologinja? 

Ob vznožje Ljubljanskega gradu na Gornjem trgu, kjer sva se srečali ob 10. uri zjutraj, zdravnica splošne prakse, specialistka ginekologije in porodništva dr. Sabina Senčar, je prišla s svojo psičko. 

Je psička Dakha v vaše življenje prišla po naključju? Ste jo rešili iz zavetišča, kakšna je njena zgodba? 

Odkar pomnim, sem želela imeti psa. Kot otrok sem domov večkrat pripeljala potepuške pse. A ker smo živeli v bloku, moji starši pa so menili, da pes ni za v blok, se mi otroška želja o lastnem kužku ni uresničila. Zaljubljena sem bila v psa naših prijateljev, ki je bil tako kot Dakha pasme basenji. Obljubili so mi, da ko bodo imeli mladičke, bom lahko enega vzela. Kasneje je bila dilema spet ista, saj še vedno živim v bloku. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se odločila za ta korak, a takrat sem vedela, kakšnega psa hočem. Tako je v naša življenja prišla Dakha. 

Dakha mi je večkrat rešila življenje. Ko mi je pomagala vzgojiti otroke - vse tri hčerke so se namreč ob njej naučile skrbi in odgovornosti. Za njo jim nikoli ni bilo težko poskrbeti ali narediti karkoli, kar je bilo takrat potrebno.   

Intervju ste želeli opraviti med vašim jutranjim sprehodom z Dakho na Ljubljanski grad. Je to vaša priljubljena točka? O čem po navadi razmišljate med hojo?  

Res je, gre za mojo najbolj priljubljeno sprehajalno destinacijo, saj živim ob grajskem vznožju. Kadar je lepo vreme, je na gradu polno ljudi in marsikoga srečaš. A še lepši so trenutki, ko denimo začne deževati, ali ko je megla, mraz, ko zapade prvi sneg in tam zgoraj ni nikogar, si sam v tišini in zdi se ti, kot bi bil nekje v divjini. Sredi Ljubljane je lahko takšna samota, da je skoraj nepredstavljivo.   

Med potjo na grad se mi poraja sto vprašanj. Lahko rečem, da sem ljubiteljska filozofinja, ker vedno iščem vprašanja, na katera si nato skušam odgovoriti. Po poti imam zelo bogate notranje dvogovore. A se v njih zelo malo ukvarjam sama s sabo, sebe namreč že dobro poznam.

Po čem vas Slovenci najbolj poznajo?

Moji pacienti me zagotovo najbolj poznajo po mojem poklicu, prijatelji pa po moji družabnosti. V zadnjih dveh letih mnogi po izpostavljanju, ko sem branila ljudi. Vsekakor po zmanševanju strahu v luči pandemije in sprejetih ukrepih. Tudi po mojem prepričanju o neodtujivi pravici do svobode govora.

Dejali ste, da vas neizmerno navdihuje filozofija. Kako to, da ste se odločili za študij medicine, so bili zdravniki vaši starši?

Ne, ne izhajam iz zdravniške družine, mama je biologinja, oče pa inženir strojništva. Tega, da bom študirala medicino, nisem takoj vedela, že od nekdaj me je marsikaj zanimalo, res pa predvsem filozofija. Ta predmet sem v šoli preprosto oboževala, odprl mi je oči, kako je treba v duhu časa razumevati vse, kar ti je kdo povedal ali te naučil. Vedno obstaja nek okvir, v katerem moramo gledati na stvari, ki se dogajajo okrog nas.   

Profesor filozofije na srednji šoli mi je takrat dejal, da ga je moja izbira študija medicine razočarala. A pravim, da se na koncu vse znanosti znajdejo na istem. Ni medicine brez filozofije, ni prava brez filozofije. Konec koncev, brez postavljanja novih vprašanj in iskanja novih odgovorov ni prav nobene znanosti.  

Se še spomnite prve službe, ki ste jo imeli, kaj ste se iz te izkušnje naučili? 

Delala sem kot snažilka in kasneje negovalka v domu upokojencev. Imela sem celo goro nekih občasnih služb, med drugim tudi kot telefonistka v centrali Maximarketa. Sedela sem ob telefonu v majhni sobici in po oddelkih razporejala klice, na pamet sem znala vse telefonske številke (smeh).

Zelo rada komuniciram, to mi pomaga tudi pri današnjem delu in stiku s pacienti. Pogovor me nikoli ne utrudi, utruja me le tišina med ljudmi.

O čem vam govorijo pacienti oziroma pacientke? Ali današnji hitri življenjski tempo vpliva na rast nekaterih bolezni, vsesplošno slabše počutje ljudi?  

Ljudi danes res pesti več zdravstvenih težav kot nekoč. A menim, da je to večplastno: morda imamo večja pričakovanja do sebe, obenem gre tudi za definicijo tega, kdaj se človek ne počuti več zdravega. To pa ni samo takrat, ko je prisotna neka bolezen, temveč tudi, ko ni več blaginje ter psihološke, čustvene, socialne varnosti. Ob odsotnosti tega so ljudje bolj bolni.  

Skozi vrata moje ordinacije ne stopijo 'ginekološki organi', če lahko tako rečem, temveč celoten človek.

Tega ne moreš gledati ločeno. Prav tako velja, da si vedno najprej zdravnik, potem pa specialist nečesa. Kar si kot zdravnik po osnovni izobrazbi, je nadrejeno temu, kar je tvoje področje specialnosti.

Je v današnjih časih pri ženskah več neplodnosti kot prej?   

Če govorimo o zadnjih treh letih, to drži. Nedavno mi je prišla v roke objavljena nemška študija, ki govori o zelo povečani mrtvorojenosti v zadnjih dveh letih oziroma letu in pol ter o zelo zmanjšani rodnosti – vendar govoriva o Nemčiji. Pri nas na podatke od NIJZ vedno čakamo z zamikom.  

Ali drži, da želijo ženske zdaj bolj pogosto vedeti za otrokov spol?

To popolnoma drži, gre za eno od bistvenih vprašanj, ki jih postavljajo pacientke. V medicini je dobro vedeti, katerega spola je otrok, ker gre za določene razlike po 20. tednu nosečnosti. Tudi v primeru, da gre za kakšne kompleksnejše napake pri plodu, je prav tako dobro vedeti za spol otroka.

Se je sploh mogoče kdaj dovolj pripraviti na trenutek, ko morate svoji pacientki sporočiti slabo novico?    

Vsekakor gre za najtežji del našega poklica in glede tega nas nekoliko že vnaprej usposabljajo. Vendar jasnega pravila ni, kajti niso vsi ljudje enaki. Vedno delujemo v interakciji s konkretnim človekom oziroma sogovornikom, ki ga moraš najprej spoznati. So ljudje, ki jim popolnoma odvzameš upanje, če si preveč neposreden, ter ljudje, ki jim narediš krivico, če z njimi nisi dovolj neposreden. Svojega pacienta mora zdravnik zares poznati, to pa je mogoče le tako, da mu dovoliš, da se ti predstavi.

Sama imam nekje globoko v sebi filozofijo, da neozdravljivih bolezni ni. Česar ne znamo pozdraviti danes, bo morda ozdravljivo že jutri ali pa zelo kmalu.

Tudi preden so odkrili penicilin ali inzulin, so ljudje umirali zaradi tako imenovanih neozdravljivih bolezni, s katerimi lahko danes normalno in tudi dolgo živijo. Mislim, da bo tako v primeru mnogih bolezni, s katerimi se soočamo danes. A vsako življenje ima začetek in konec. Na koncu nas narava vedno premaga, kot družba pa si postavljamo napačna vprašanja. O smrti, ki je del življenja, ne želimo govoriti oziroma se o njej ne znamo pogovarjati na pravilen način.

To se je med drugim pokazalo tudi v zadnjih dveh letih, kako zlahka se da manipulirati ljudi s strahom pred smrtjo in kako se da upravljati človeške strahove.

Sem proti netransparentnosti, predvsem v medicini. Treba se je pogovarjati, ne pa samo operirati s številkami, ki so poleg tega pogosto vzete iz konteksta. To, da so si v času pandemije sočutje zaslužile le žrtve ene bolezni, se mi kot zdravnici ne zdi prav.

Celoten intrevju je na voljo na: Metropolitan.si

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez