Dr. Uroš Ahčan: "Pred posegom lahko ugotovimo, da morda pacient ne potrebuje usluge kirurga, pač pa psihologa."

Dolgoletni predstojnik Oddelka za plastično in rekonstrukcijsko kirurgijo UKC Ljubljana in kot redni profesor na MF je zaznamoval več desetletij razvoja stroke ter izobrazil številne kirurge, ki danes delujejo v Sloveniji in tujini. Njegovo delo presega tehnično odličnost – zaznamujeta ga visoka etična drža ter jasno razlikovanje med medicinsko indiciranim posegom in estetsko željo.

V času, ko estetska kirurgija vse pogosteje prestopa v polje tržnih obljub, agresivnega oglaševanja in hitrih rešitev, se prof. dr. Ahčan vrača iz gostovanja v ZDA, kjer je imel predavanje na letnem kongresu Ameriškega združenja za rekonstruktivno mikrokirurgijo.

Pogovor z njim odpira nujna vprašanja sodobnega časa: o varnosti estetskih posegov, odgovornosti stroke, vlogi etike in o tem, kaj se zgodi, ko se žensko telo začne obravnavati kot projekt, investicijo ali sredstvo za izpolnjevanje pričakovanj Drugega.

V javnosti estetske posege pogosto obravnavamo kot vprašanje osebne izbire. Kje po vašem mnenju ta izbira preneha biti individualna in postane rezultat družbenega, tržnega ali simbolnega pritiska?

Estetski posegi so vedno vprašanje osebne izbire in ta je vedno individualna. Dejstvo pa je, da naše osebne izbire vedno bolj temeljijo na raznolikih pritiskih širšega dogajanja v družbeni sferi, poglobljenega strokovnega pristopa specialistov na področju trženja in številnih drugih pritiskov, ki so zlasti produkt medmrežja in z njim povezanih korporacij. Tu ne govorimo zgolj o estetski kirurgiji in estetski medicini, pač pa o vseh odločitvah, ki jih dnevno sprejemamo.

Danes so prav vse odločitve rezultat družbenega, tržnega pritiska, od izbire nakita, dragih avtomobilov, restavracij z Michelinovo zvezdico in večja kot je ponudba, večje so tudi možnosti osebne izbire na vseh področjih. Pomembno pa je, da si pri tem ne škodujemo. Ter, da je posledica vsake naše izbire blagostanje in boljša kakovost življenja, smeh in veselje, psihološka trdnost. 

Ali lahko sodobno estetsko kirurgijo razumemo kot del zdravstvenega sistema – ali pa se je v praksi že premaknila bližje logiki modne industrije, estetskega turizma in potrošništva?

Estetsko kirurgijo moramo vedno razumeti kot del zdravstvenega sistema in nikoli kot del modne industrije in potrošništva, kajti estetska kirurgija temelji na, z dokazi podprti medicinski stroki. Prav tako so z estetsko kirurgijo povezani zapleti, ki sodijo na področje zdravstva in medicine in nikakor ne na področje modne industrije in potrošništva.

Pojavljajo pa se različni izvajalci, tudi estetske kirurgije, ne zgolj estetske medicine, brez ustreznega znanja, izkušenj, ustreznih prostorov in opreme, ki ob podpori medmrežja in raznolikih vplivnežev podajajo celo informacije, kako lahko estetsko kirurgijo izvajamo sami doma, pred ogledalom in jo na ta način približujejo modni industriji in potrošništvu.

Tu pa je naloga zakonodajalca in politike vseh držav, da zaščiti svoje ljudi pred neumnostjo, plehkostjo sodobnega sveta in relativizacijo stroke. Zato močno podpiram odločitev Kitajske, da o medicini lahko na medmrežju razpravljajo zgolj ustrezno izobraženi strokovnjaki in nikakor ne samozvani vplivneži.

V medicini govorimo o indikaciji. Kako v estetski kirurgiji ločiti legitimno indikacijo od želje, ki izvira iz notranje negotovosti, travme ali primerjanja z idealiziranimi podobami?

Estetski in rekonstruktivni kirurgi z visokimi moralno etičnimi standardi in načeli najprej poslušamo želje pacientov in nato skupaj postavimo indikacijo. Če je indikacija pravilno postavljena in ob tem pričakovanja pacientov realna, so izpolnjeni pogoji za uspešno delo estetskih in rekonstrukcijskih kirurgov in dober rezultat, ki se kaže v boljši kakovosti življenja posameznika. Ob tem se lahko tudi odpravi notranja negotovost in določene travme.

Paciente pa je vselej potrebno opozoriti, da z uspešno opravljenim posegom na področju estetske kirurgije ne moremo pričakovati, da bodo izginile prav vse težave, s katerimi se danes spopadamo posamezniki, od uspešnosti na delovnem mestu, izbiri partnerjev in lepem življenju.

Med realna pričakovanja vsekakor ne sodijo idealizirane podobe, pač pa estetski kirurgi oblikujemo telesno skladnost in zlasti popravljamo prirojene nepravilnosti oziroma spremembe, ki se pojavljajo s starostjo, poškodbami in drugimi vplivi na telo.

Kje vidite mejo med zdravljenjem telesa in poseganjem v telo kot projektom, kot investicijo – pogosto ne zase, temveč za pogled drugega?

Strinjam se z vami, da zlasti v določenih državah in segmentih družbe estetski kirurški posegi veljajo za poseganje v telo kot projekt in investicijo, za pogled drugega, za uspešnost na modni sceni, za lažjo in hitrejšo izbiro bogatega partnerja, več všečkov na različnih platformah Onlyfans in podobno.

Veliko jih lahko potrdi, da je bila investicija uspešna in se je obrestovala, vsekakor pa so številni tudi tisti, ki z omenjeno investicijo poseganja v telo niso dosegli želenega cilja in so ostali osamljeni, razočarani in brez prave vsebine življenja.

Zato danes velja, če sem malce hudomušen, da ne moremo vedeti, kakšni bodo potomci prelepega para, saj sta oba lahko skočila v zakon po predhodnem opravljenem kirurškem ali kirurških posegih, s katerimi sta odpravila vse telesne pomanjkljivosti. Žal ali pa na srečo sodobna medicina še ne omogoča, da bi preprosto spreminjali gene, kjer so zapisi o telesnih oblikah. 

Kako pogosto se po vaših izkušnjah izkaže, da pacientka (ali pacient) v resnici ne išče estetske spremembe, temveč potrditev, olajšanje ali občutek vrednosti – in ali ima medicina na to sploh lahko odgovor?

Noben resen estetski in rekonstrukcijski kirurg ne bo opravil kirurškega posega, če sam ne opazi telesne pomanjkljivosti in kaj bi lahko s kirurškim posegom dosegel.

Na večkratnih pogovorih pred posegom tako lahko ugotovimo, da morda pacient ne potrebuje usluge kirurga, pač pa psihologa, ki bo vplival na samozavest posameznika, občutek vrednosti in vse druge duševne motnje, ki so danes vedno bolj pogoste, kajti živimo v zlaganem, idealiziranem svetu, kjer so lestvice postavljene zelo visoko – previsoko, kar nedvomno sproža občutek manjvrednosti, slabo samopodobo in strah.

Zato je tukaj nedvomno etična priložnost za strokovnjake izven področja medicine, ki upravljajo s sodobnih svetom in se skrivajo v pisarnah bogatih podjetij. Razpolagajo s pozornostjo in programirajo ume ter okuse z mediji, spletnimi platformami in politiko, ki poskuša spreminjati družbo po lastnih, kapitala željnih vatlih. 

Ali bi po vašem mnenju moral biti psihološki ali psihiatrični pregled pred obsežnejšimi estetskimi posegi obvezen, podobno kot je obvezna anesteziološka presoja?

Za veliko večino pacientov že ob prihodu v ambulanto lahko ugotovimo, kaj je problem in taki pacienti ne potrebujejo psihološkega ali psihiatričnega pregleda. Pri vseh pacientih, kjer problema jasno ne vidimo, pacient pa o njem poroča, pa je nedvomno potreben psihološki in psihiatrični pregled, večkratni pogovor in tudi odvrnitev od kirurškega posega.

Sam večkrat takim pacientom naročim, naj prinesejo svojo fotografijo in na fotografiji pokažejo pomanjkljivosti in če jih ne najdejo, se te pomanjkljivosti skrivajo v glavi in jih ne rešujemo s kirurškim nožem, pač pa s pomočjo psihologa in psihiatra.

Estetska industrija pogosto obljublja »novo življenje«, »novo samozavest«, »novo telo«. Kako nevaren je ta diskurz, ko pride do zapletov – in kdo takrat nosi realno in simbolno odgovornost?

Estetska industrija je zelo raznovrstna, raznolika, sestavljena iz najrazličnejših profilov ljudi, ki oblikujejo ponudbo, in v tem delu je strokovni medicinski del zgolj eden od deležnikov. Vsekakor pa vedno, ko pride do zapletov, daleč največji del odgovornosti nosi prav izvajalec in delno pacient, kajti vse aktivnosti na področju estetske industrije, ki obljublja novo življenje, novo samozavest in novo telo, zgolj privedejo pacienta do vrat izvajalca.

Tu pa mora biti kirurg v prvi vrsti svetovalec, ki preko večkratnih pogovorov ugotovi, kaj je problem in kakšne so možne rešitve. Nato pa velja nadvse skrbna strokovna izvedba posega in pooperativna obravnava.

Nenazadnje je samo kirurg tisti, ki v roke vzame kirurške instrumente in opravi poseg, ki mora biti skladen z medicinsko etiko in doktrino ter mora zgolj omogočiti telesno skladnost, boljšo funkcijo in estetski videz. Nikakor pa ni dovolj zgolj izvesti postopke na željo pacientov ali estetske industrije, ki postavlja mejnike.

Tega bi se morali zavedati vsi kirurgi po svetu, ki opravljajo estetske posege. Žal pa so tudi med izvajalci psihično motene oseb, ki izvajajo posege, ki so škodljivi za telo in posameznike in so obenem proti pravilom stroke in narave.

Kaj se zgodi z žensko, ko poseg ne uspe: medicinsko, psihološko in družbeno? Se vam zdi, da sistem zna nasloviti tudi dolgoročne, nevidne posledice – sram, molk, samoočitanje?

Najprej je potrebno razumeti, kaj pomeni, da poseg ne uspe. Poseg je lahko medicinsko brezhibno opravljen in uspešen, pa kljub temu za pacienta ne predstavlja uspešne zgodbe. Če se po posegu ne spremeni nič na poslovnem ali ljubezenskem ter drugih področjih življenja, je lahko posameznik nezadovoljen s kirurškim posegom, kljub temu, da je bil medicinsko brezhibeno opravljen.

Na drugi strani pa med neuspešne posege štejemo tudi vse tiste, ki medicinsko niso dobro opravljeni oziroma je prišlo do zapleta. V tem primeru so lahko posledice dolgoročne in tudi nevidne, kot omenjate, sram, molk in samoočitanje. Taki pacienti se pogosto zaprejo v svoj svet, so žalostni, razočarani, osamljeni.

Srečal sem kar nekaj pacientov v svoji praksi, zlasti tistih, s tako imenovanega »medicinskega turizma«, kjer so v ceno posega vračunani tudi hotelska namestitev, letalski prevozi, prevozi z letališča v hotel, kar nazadnje lahko predstavlja tudi večji delež stroškov obiska tujine. Tako je za sam kirurški poseg namenjen manjši del denarja, kar pa ne omogoča varnega in strokovnega zdravljenja oziroma kirurškega posega. 

Ali opažate, da se meja sprejemljivega tveganja pri estetskih posegih tiho zvišuje, ker je telo postalo valuta – za pripadnost, mladost, erotični kapital, družbeni status?

Menim, da mejo sprejemljivega tveganja pri estetskih posegih mora predstavljati medicinska stroka in strokovnjaki, ki medicinske posege opravljamo in nikakor ne drugi deležniki v lepotni industriji. Kot rečeno, moramo biti izvajalci najprej svetovalci, partnerji pri postopku in se ob posegih vedno odločati enako, kot bi se odločali v primeru, če bi poseg želeli sami, ali bi ga izvedli za svoje drage osebe, kljub dejstvu, da se strinjam z vami, da je danes telo postalo valuta za pripadnost, mladost, erotični kapital in družbeni status.

Tu bi vas morda napotil še na temo hitrega hujšanja s sodobnimi pripravki, pri katerih pa žal ne moremo napovedati vseh morebitnih kratkoročnih in dolgoročnih stranskih učinkov in posledic, pa se kljub temu prav tako množično uporabljajo za pripadnost, mladost, erotični kapital in družbeni status. Ob tem pa industrija ne odgovarja na vprašanja, o katerih odgovarjam danes sam, kot predstavnik kirurške stroke. 

Imate prav, poleg GLC-1 (npr Ozempic) se nam ponuja ogromno bližnjic, ki nas prepričujejo, da se lahko kar tako naučimo vsega, tudi kirurgije. Malo za hec, se je bomo učili preko UI? Kako gledate na drastični upad zdravega odnosa do dela, truda in predanosti v družbi?

Strinjam se z vami, da se je spremenil odnos do dela, truda in predanosti v družbi, morda celo z vašo oceno, da gre za drastičen upad zdravega odnosa. Menim, da je eden od problemov relativizacija stroke , ki navadno temelji na trdem delu in podpori dokazov.

Na drugi strani pa je vedno večja skupina ljudi, ki želi doseči vpliv in izražati lastno mnenje ter sprejemati odločitve brez trdega dela in ustrezne izobrazbe in presoje. Žal se tudi v znanosti pojavlja vse več posameznikov in negativnih vplivov tako imenovane »hitre industrije« plagiatov in neresničnih podatkov.

Sam sem bil kot znanstvenik izredno začuden nad številom objavljenih strokovnih člankov v mednarodnih strokovnih revijah, ki so jih kasneje odstranili zaradi plagiatorstva, lažnega navajanja rezultatov in drugih nepravilnosti, ki nedvomno mečejo črno luč in senco na znanost, ki temelji na trudu, predanosti, profesionalnosti in trdem delu.

Zdi se, da so v sodobnih družbah zmagovalci tisti, ki so v večini. Istočasno pa je vse več ljudi brez ustreznega znanja, volje do trdega dela, truda in predanosti, ki si želijo le instant rešitev. Žal je njihov fokus hitri zaslužek in zgolj cilj, ne pa sredstva, kako ta cilj doseči.

Če bi morali današnji družbi postaviti eno etično vprašanje glede estetske kirurgije: ali še znamo razlikovati med skrbjo za zdravje in instrumentalizacijo telesa – kaj bi to vprašanje bilo?

Govorimo o človeškem telesu, saj danes tako moški kot ženske pod vplivom sodobnih družbenih norm, ki jih poleg medijev in medmrežja, postavljajo najrazličnejši vplivneži in strokovnjaki za marketing, postajajo žrtve instrumentalizacije.

Morda moramo danes najprej sploh odgovoriti, kaj je definicija zdravja in kaj je bolezen. Zame so sprejemljivi vsi postopki, ki vplivajo k boljši kakovosti življenja, samozavesti, veselju in sreči. V prvi vrsti je v kirurgiji najpomembnejše izboljšanje funkcioniranja telesa in nenazadnje tudi estetski videz ter telesno skladnost. In s kombinacijo obeh ciljev lahko dosežemo največ.

Se je lepo starati, je staranje sploh še dovoljeno in, dano? Namreč, veliko znanih osebnosti (Sarah Jessica Parker, Pamela Anderson, ..) prisegajo na naravnost, na odsotnost ličil? Je to le trend ali utrujenost od teže po lepem? Kot vidimo, je lepo lahko tudi nevarno. 

Staranje je lepo obdobje, vendar pa je potrebno razlikovati med kakovostnim življenjem v starejšem obdobju ali zgolj vegetiranju in čakanju na smrt. Zato vedno več izobraženih in dobro situiranih ljudi posega ne zgolj v postopke estetske medicine, s katerimi lahko polepšamo dele telesa, temveč nedvomno v preparate iz učbenikov o dolgoživosti.

Pametni ljudje se zavedajo, da je sodobna prehrana osiromašena, ne zgolj po kalorični vrednosti in vlakninah, temveč tudi po vitaminih in mineralih. Zato ozaveščeni starostniki listajo zlasti tujo literaturo na področju dolgoživosti, ki se meri v tisočih straneh in natančno opisuje, kako lahko izboljšamo kakovost življenja, povišamo prag energije ni razpoloženja, s čimer nedvomno vplivamo tudi na zunanjo podobo.

Številni hollywoodski zvezdniki, stari več kot 60 let, ne ohranjajo dobre kondicije in videza zgolj s kirurškimi posegi. V ozadju so vse pogosteje poglobljeni, na molekularni ravni utemeljeni pristopi k zdravju in dolgoživosti, ki izboljšujejo kakovost življenja. V številnih naprednih državah je takšen celosten pristop že standard, medtem ko se v Sloveniji razprava še vedno pretežno vrti okoli polnil in botoksa.

Kako je bilo v Ameriki; se vam od vaših uspehov kdaj zavrti v glavi?

V Ameriki je bilo lepo – vedno je navdihujoče biti v družbi najboljših rekonstruktivnih mikrokirurgov na svetu. Že prvi dan sem se srečal s štirimi vodilnimi ameriškimi mikrokirurgi zadnjih let. Izkušnja je bila hkrati izjemna in nekoliko stresna, saj sem imel vabljeno predavanje o sodobnih trendih rekonstruktivne mikrokirurgije.

Na odru smo sodelovali predstavniki »mlajše« generacije skupaj z velikimi imeni stroke, ki so postavljali temelje tega področja in sodijo med najuglednejše svetovne osebnosti, kar jih lahko srečaš v profesionalnem življenju. Takšna srečanja niso le primerjava rezultatov dela, temveč tudi priložnost za pogovor, učenje in strokovno refleksijo.

Pot v Ameriko je sicer naporna, a hkrati ponuja redek čas za razmislek in samorefleksijo – visoko nad tlemi, v ritmu dolgih razdalj in tišine. Na 10.000 metrih nadmorske višine ob potovalni hitrosti preko 1000 kilometrov na uro čas teče drugače...

Kaj lahko naredimo, da preprečimo medicinski turizem, če se spomnimo na smrt naše rojakinje po liposukciji v Turčiji?

Medicinskega turizma nikakor ne moremo preprečiti in prav tako ni smiselno, da bi ga omejevali, saj tudi v tujini obstajajo vrhunski kirurgi, ki lahko omogočijo vrhunske rezultate, ne zgolj na področju estetske medicine, temveč medicine na splošno.

Vsekakor pa je nujno, da ljudi opolnomočimo, izobrazimo, da pred vsemi pomembnimi koraki naredijo poglobljen razmislek, vizualizirajo svojo pot in svoje življenje pred in po posegu, poiščejo prvo, drugo, tretje mnenje in se na osnovi poglobljenih, pravih informacij odločajo o pomembnih odločitvah.

Nedvomno, kot sem nekoč že večkrat povedal in zapisal, je telo eno samo, od rojstva do smrti, zato je pomembno, komu ga zaupamo.

Spraševala: dr. Lucija Mulej