Dr. Wilhelm Reich (1897–1957) je bil avstrijsko-ameriški psihoanalitik, zdravnik, znanstvenik in eden najbolj kontroverznih mislecev 20. stoletja.
Bil je učenec Sigmunda Freuda, vendar je njegovo delo pozneje preseglo klasično psihoanalizo. Razvil je svojo teorijo o povezavi med telesom, duševnostjo in spolno energijo, ki jo je poimenoval orgonska energija. Bil je tudi pionir telesno usmerjene psihoterapije in utemeljitelj smeri, znane kot vegetoterapija oziroma danes telesna psihoterapija.
"Šarlatan, perverznež, shizofrenik" – tako so Dr. Wilhelma Reicha označevali njegovi nasprotniki. Bil je Freudov učenec, zadnje dni svojega življenja pa je preživel v zaporu v Pensilvaniji. Umrl je pred 66 leti, s seboj pa je pustil močan odtis.
Njegove knjige so bile leta 1933 požgane v Nemčiji, ko so nacisti prevzeli oblast in ga označili za nezaželenega. Kasneje je deloval še na Danskem in Norveškem, a tudi tam ni bil dobrodošel. Njegove knjige so uničili tudi v ZDA, potem ko ga je Uprava za hrano in zdravila (FDA) obtožila lažnih medicinskih trditev. Na koncu so ga obsodili zaradi neupoštevanja sodišča – na dve leti zapora, kjer je tudi umrl.
“Na kratko: človeštvo je edina biološka vrsta, ki je uničila svojo lastno spolno funkcijo, in ravno to je naša osnovna težava.”
— iz knjige The Function of the Orgasm, 1942
Eden od sodobnih telesno usmerjenih psihoterapevtov, Nick Totton, soglaša, da Reichovo delo ostaja podcenjeno:
"Tudi v telesni psihoterapiji je njegov vpliv zmanjšan. Vključitev politične perspektive in osredotočenost na spolnost trenutno nista modna. A močna manjšina, tako v terapevtskih krogih kot drugod, ga še vedno vidi kot enega izmed ključnih avtorjev.”
- Preberite si še: Alice Miller: "Zanikanje lastnih travm plačamo z resnimi simptomi."
Ključne Reichove ideje
Reich je verjel, da je duševno zdravje tesno povezano z zmožnostjo izprazniti nakopičeno biološko energijo v polnem spolnem užitku. A osnova tega je – ljubezen. Po njegovem so duševne motnje posledica kršitve naravne sposobnosti ljubiti:
“Za zdravljenje duševnih motenj je najprej potrebno vzpostaviti naravno sposobnost ljubiti, kar je odvisno ne le od psiholoških, ampak tudi od družbenih pogojev.”
Že leta 1919 je v dnevniku zapisal, da je spolnost središče družbenega in notranjega življenja. Reich ocenjuje, da so “pretirano vljudni ljudje” lahko nevarni – ker potlačena spolna energija lahko preraste v malomarnost ali celo sovražnost. Po njegovem:
“Izguba prave ljubezni vodi v sovraštvo. Človek sovraži predvsem takrat, ko mu je onemogočeno ljubiti ali biti ljubljen.”
Opazil je, da sovraštvo pri njegovih pacientih upade, ko ponovno osvojijo sposobnost “naravnega spolnega zadovoljstva”. Poglobljeno je ločil spolnost od reprodukcije:
“Ne moremo reči: ‘spolnost v službi reprodukcije vrste’, temveč je reprodukcija vrste stranski učinek polnega sproščanja v spolnih organih.”
Bil je glasen kritik prepovedi kontracepcije in poudarjal pomen spolnega izobraževanja – kontracepcija je bila zanj temelj spolnega zdravja.
Reichov vpliv v psihoterapiji
Nick Totton (terapevt z več kot štiridesetletnimi izkušnjami) se je s Reichom srečal v šestdesetih – učil se je tedaj o spolni politiki. Kasneje je na delavnici Reichove dihalne metode spoznal učno pot, ki jo je opisal kot življenjsko prelomno. Totton je bil treniran po metodi Ola Raknesa, enega izmed Reichovih učencev:
“Njegov poudarek na spontanosti, svobodi in užitku je imel močan vpliv. Prav tako je postavil temelje telesne psihoterapije.”
Prva Reichova praktikerka v Jugoslaviji, Ljiljana Klišić, je v jugoslovanski izdaji knjige The Function of the Orgasm poudarila, da skoraj vse nove smeri psihoterapije – od gestalt terapije naprej – izhajajo iz Reichovega načina razmišljanja. Spomnila je tudi, da je Freud imenoval Reicha za predsednika seminarja za razvoj psihoanalitične tehnike.
Znanstveno prezrt
Dr. James Strick, profesor na Franklin & Marshall College (Pensilvanija), je od študijskih let navdušen nad Reichom. Leta 2015 je pri Harvard University Press izdal knjigo Wilhelm Reich, Biologist. Reich je želel, da so njegovi laboratorijski zapiski javnosti dostopni šele 50 let po njegovi smrti – in prav to so raziskovalci upoštevali.
Strick meni, da večina znanstvenikov Reichu ne namenja pozornosti, ker se jim njegove ugotovitve zdijo šarlatanske.
“Glavni problem je, da redko kdo bere Reichove izvirnike – večini so dostopna le sekundarna gradiva.” Na primer, njegova knjiga o eksperimentih z rakom (1948) je bila napačno prikazana, kot da trdi, da lahko do raka pride zaradi orgazma – kar sploh ni bilo mišljeno. Strick upa, da bo njegova knjiga odprla vrata in spodbudila nove raziskave.
Biološki eksperimenti in teorija raka
Reichovi bionski eksperimenti, ki jih je začel na Univerzi v Oslu, so pomembni v kontekstu raziskovanja izvora življenja. Ti poskusi so ga postopoma vodili k oblikovanju teorije o raku. Po njegovih ugotovitvah kronična mišična napetost, ki jo je poimenoval mišični oklep, vodi v pomanjkanje kisika v tkivih, kar lahko povzroči razvoj raka.
Zanimivo je, da se je s povezavo med nastankom raka in pomanjkanjem kisika ukvarjal tudi Nobelov nagrajenec Otto Warburg. Reich pa je ugotovil še nekaj več: mišični oklep je neposredno povezan z motnjami v doživljanju orgazma.
“Reich je imel tudi svoje pesimistične trenutke, ko je menil, da bo trajalo še 500 let, preden bodo ljudje pripravljeni na ta znanja. Edina stvar, ki jih bo prisilila, da jih končno vzamejo resno, bo to, da bo postalo tako hudo, da bodo obupani in bodo vedeli, da stari svet nima odgovorov,” je za BIRN pojasnil James Strick.
Patriarhat in sovražnost do spolnosti
Reich je menil, da človeštvo goji sovražen odnos do vsega, kar je življenjsko v njih samih. To odtujenost je povezoval z razvojem patriarhata, ki po njegovem mnenju zatrjuje vitalnost in naravnost.
Kritiziral je vzgojne stavke, namenjene otrokom, kot so: “Veliki fantje ne jokajo”
“Ne smeš pokazati, da te je strah”
Menil je, da je njihov namen: “Zlomiti hrbtenico otroku, uničiti njegov duh, zatreti življenje in iz njega narediti spodobno lutko.”
Po Reichu je patriarhalna, avtoritarna družina postala tovarna za izdelavo poslušnih državljanov. Opozoril je, da je posledica tega “družbenega zanikanja življenja” množično umiranje – v obliki vojn. Zneski, ki “gredo v dim” v enem tednu vojne, bi lahko zagotovili duševno pomoč milijonom ljudi, je opozarjal.
Kritika moške spolnosti in patriarhalne kulture
Po njegovem mnenju je spolna motnja še posebej prisotna pri moških, ki se hvalijo s svojimi osvajalskimi podvigi in se ponašajo s tem, “koliko krat lahko” v eni noči.
“Don Juani ne ljubijo žensk – zanje so ženske le objekt.”
Reich je menil, da so kulturni, verski in zakonski zakoni patriarhalne družbe usmerjeni proti spolnosti.
Leta 1933, ko je Reich postal nezaželen v Nemčiji, je izdal knjigo Masovna psihologija fašizma (The Mass Psychology of Fascism), v kateri je zapisal, da množice v fašizmu same podpišejo soglasje k svojemu zasužnjenju.
“Ker človek ne zna in si ne upa živeti svojega pravega življenja, se oklepa bledih sledi tega življenja, ki včasih – skozi človeško hinavščino – prodrejo na dan.”
Vir: balkaninsight.com
