Biti polno prisoten v sedanjem trenutku je umetnost življenja. Vse preveč časa se obremenjujemo s preteklostjo, čeprav dobro vemo, da te ne moremo več spremeniti. Ali pa se sekiramo glede prihodnosti, kljub vedenju, da jo kreiramo s tem, kako živimo danes.
Da bi lahko bili polno prisotni v sedanjem trenutku, torej ne samo fizično ampak tudi miselno, in da bi lahko uživali v tem, kar trenutno delamo, je pomembno, da se sproti soočamo s problemi, ki nam jih življenje prinaša nasproti.
Nekega jutra sva se z možem sprla zaradi nepomembne malenkosti. Rezultat je bil, da sva se oba zavila v molk in grozilo je, da se bova na tak način odpravila v službo. Morda bi to pred leti storila, kar bi pomenilo, da bi se mi misli čez dan vračale k jutranjemu prepiru, s čimer bi vzdrževala zjutraj začeto slabo voljo, ki bi se verjetno nadaljevala tudi zvečer in morda še naslednje dni. Mogoče bi čez čas zadevo ubesedila ali pa bi celo vse skupaj pokopala nekam vase, kar bi privrelo na dan ob neki drugi podobni situaciji in jo dodatno zakompliciralo.
Leta dela na sebi pa so mi dala vedeti, da nobena od zgoraj opisanih situacij ni prava. Morda je v danem trenutku katera izmed njih res videti lažja od soočenja, vendar prinaša zgolj kratkotrajno olajšanje, na dolgi rok pa vsaka nerešena težava pomeni breme, ki nas vleče nazaj v preteklost in nam onemogoča živeti v sedanjosti. S takšnim ravnanjem se upravičeno lahko bojimo prihodnosti, ki jo gradimo na slabih temeljih.
Preteklost je nujno potrebno pustiti za sabo, kar lahko storimo edino tako, da probleme sproti rešujemo. V mojem primeru je to pomenilo pogovoriti se, kar sem tudi storila. Pogovor je zgladil spor, ki je kmalu utonil v pozabo, jaz pa sem imela priložnost neobremenjeno nadaljevati dan. Nobene misli ni bilo več, ki bi me opominjala na jutranji dogodek in me navdajala s slabo voljo, lahko sem se nemoteno osredotočala na stvari, ki sem jih opravljala in delovala v smeri, da sem vse delala z užitkom. In tako sem preživela čudovit dan.
Ne pustite, da vas vodijo misli. Bodite njihov gospodar.
Poleg nerešenih problemov, ki nas vlečejo v preteklost, nas od sedanjega trenutka odtegujejo tudi razne druge v večini nepotrebne misli. Misli, kadar so kontrolirane, kadar jih mi vodimo, so za naše življenje potrebne.
Vendar če se pozorno opazujemo, bomo kmalu ugotovili, da misli vodijo nas in ne obratno. Opazujte jih in boste videli, da jih je večina brezpredmetnih in utrujajočih, pa še odtegujejo nas od sedanjega trenutka. Zato je nujno uvesti kontrolo nad njimi. Pojdite na sprehod in jih opazujte. Večino časa bodo vaše misli povsod drugod samo na sprehodu ne. Priznam, potrebno je veliko truda, da jih kontroliramo, vendar je izvedljivo.
Vsakič ko opazite, da so vam misli ušle, se zavestno usmerite v opazovanje narave, po kateri hodite, morda v poslušanje vetra, ptičev ... In če ne morete ostati popolnoma brez misli, samo v opazovanju okolice, jih rajši zaposlite s kakšnim pozitivnim razmišljanjem, morda z naštevanjem za kaj vse ste lahko v tistem trenutku hvaležni: ker slišite ptičje petje, ker lahko hodite po soncu, ker vidite metulje...
Na ta način boste ostali polno prisotni na sprehodu in sprehod bo dosegel svoj namen, domov se boste vrnili dobre volje, spočiti in polni sveže energije. Če pa bo vaš um blodil po raznih skrbeh in težavah, se boste vrnili s sprehoda utrujeni in nerazpoloženi.
Morda bo sprva za opisana dva koraka, torej za sprotno reševanje problemov in kontrolo misli, potrebno precej truda. Vsaj moja izkušnja je bila taka. Sčasoma pa je proces postajal vedno lažji.
Sprotnih težav nisem več pometala pod preprogo, starih, ki jih včasih nisem sproti reševala, pa je bilo tam tudi vedno manj. Nekaj sem jih sama razrešila, saj me je življenje s tem namenom postavilo v podobne situacije, mnoge pa sem razrešila ob pomoči meditacije, saj sem se z rednim obiskovanjem Sandijevih meditacij v Kranju (www.meditacija-sandi.com) uspela rešiti še zadnjih najbolj trdovratnih vzorcev, ki so v preteklosti vplivali na moje ravnanje in v življenje vabili različne težave.
Opazila sem tudi, da je z naraščanjem mojega truda pri delu na sebi naraščala tudi moja notranja umirjenost in trdnost, saj je praktično ni več stvari, ki bi me vrgla iz tira. Ker v preteklosti ni ostalo nič več nerazrešenega, me nič več ni vleklo nazaj, zato sem vedno lažje uživala v lahkotnosti sedanjega trenutka in v tem, kar sem trenutno počela. Posledično se je prihodnost začela kazati v vedno lepši luči, ker jo gradim na svetlih temeljih.
In vedno bolj logične so mi postajale Sandijeve besede, ko nam je nekoč razlagal o lepoti življenja brez strahov in bremen, brez negativnih čustev, zgolj biti tukaj in zdaj, v tem trenutku, sproščen in srečen.
Eli Trobec
Eli Trobec: Na poti do spoznanja
Eli Trobec: Meditacije s Sandijem
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
