Nekoč je rasla skoraj ob vsaki hiši. Lipa – mogočno drevo, ki je dajalo senco, zavetje in občutek varnosti – je bila del skoraj vsake slovenske domačije.
Ljudje so jo sadili ob cerkvah, hišah, dvoriščih in vaškem središču, saj je veljala za drevo miru, skupnosti in zaščite. Danes pa se zdi, da lipa počasi izginja iz naših krajev – nadomeščajo jo betonske površine, okrasna drevesa in hiter tempo življenja, v katerem pozabljamo na simbole, ki so oblikovali našo identiteto.
Lipa – sveto drevo, pod katerim je bilo prepovedano lagati!
Človek je od nekdaj častil določena drevesa in jih posvečal bogovom. Slovensko sveto drevo je lipa. Za naše poganske prednike je bila sveta. Med njene veje so polagali darove za bogove in iz lipovega lesa rezljali njihove lesene podobe. V starih slovanskih časih so se starešine vasi zbirali pod lipo, da bi razrešili spore. Pod njeno senco se je povezovala skupnost. Pod lipo je bilo prepovedano lagati!
Naši slovenski predniki so lipo častili še stoletja po prihodu krščanstva. Ohranila je svetost, posvečeno starodavnim poganskim bogovom. Tudi danes lipa velja za eno tistih dreves, ki še vedno skrivajo dobrega starega duha gozda; zato nekateri starejši ljudje še vedno trkajo na les in izrečejo: "Ti, dobri stari duh gozda, prebudi se in pazi na moje zdravje in srečo!"
Tisočletja je lipa simbolizirala življenje in zdravje, modrost in pravičnost, petje in ples. Predvsem pa je drevo, ki varuje družine in jih ščiti pred zlom.
Lipa – varuhinja slovenskega doma
Dobra stara, domača lipa je nekoč rasla pred skoraj vsako slovensko domačijo. Pod njo je stala miza, ki jo je varovala s svojo senco. Hišo je ščitila pred udarom strele, živino pa pred uroki. Odganjala je čarovnice in ohranjala dom varen ter cel.
Na binkoštni praznik so Slovenci svoje domove okrasili z lipovimi vejami. Polagali so jih k oknom hiš, da bi se Sveti Duh lahko naselil vanje in da čarovnice ne bi mogle vstopiti v hleve.
Lipa je imela pri Slovencih izjemen simbolni pomen. Veljala je za prostor srečevanja – pod njenimi krošnjami so ljudje sklepali dogovore, prirejali vaške zbore, peli in se družili. Bila je kraj, kjer so se zbirale generacije in krepile vezi skupnosti. Ni naključje, da je lipa postala tudi slovensko narodno drevo – kot simbol povezovanja in miru.
Tudi Ljubljana je imela svojo znamenito lipo. V času pisatelja Valvasorja, v 17. stoletju, je imelo mesto dva trga: Zgornji trg pri cerkvi sv. Florijana in Trg pod lipo pri cerkvi sv. Jakoba z bližnjim vodnjakom. Vsako nedeljo so pod lipo igrale trobente, gosli in cimbale. Prav tam je nekoč lepa, a prevzetna deklica, imenovana Urška, plesala z vodnim možem, ki je prišel iz Ljubljanice.
- Poglejte si še: 12 izjemnih dreves na Slovenskem
Zdravilna moč lipe
Poleg simbolike je lipa igrala tudi praktično vlogo. Iz njenih cvetov so kuhali čaj, ki so ga uporabljali kot zdravilo proti prehladu, vročini in nemiru. Čaj iz lipovih cvetov je bil nepogrešljiv v vsaki domači lekarni. Njen les pa je bil cenjen v rezbarstvu in mizarstvu.
Zakaj lip ni več toliko?
Danes lipo še vedno lahko srečamo ob hišah, vendar precej bolj redko kot včasih. Včasih je bila skoraj obvezna. Danes pa se zdi, da so lipam prostor odvzela asfaltna dvorišča, parkirišča in urbanizacija. Mlajše generacije se pogosto ne zavedajo, kakšen pomen je imela lipa za naše prednike.
LEGENDA O LIPI IN ZLATI DOBI
Kaj pomeni ohraniti tradicijo?
Čeprav lipa izginja iz naših dvorišč, njena simbolika ostaja. Še vedno stoji v mnogih slovenskih vaseh kot osrednje drevo, ki povezuje ljudi. Morda bi bilo prav, da se obrnemo nazaj k tej tradiciji – da znova sadimo lipe, ne le kot okras, ampak kot živ simbol povezovanja, miru in spoštovanja do narave.
Ali ne bi bilo lepo, če bi jo spet zasadili – kot simbol, da znamo stati skupaj, kot so to znali naši predniki?
Vir: The Lime, the Slovenian sacred tree, Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek
