Šemljenje je eden najstarejših ljudskih običajev. Naši predniki so se šemili, da bi pregnali zimo in prebudili naravo. Obisk maškar po hišah pa je prinašal srečo in dobro letino. Stari pregovor pravi: »Če maškare visoko skačejo, bo lan visok, če divje plešejo, bo repa debela!«
Pust je star slovenski ljudski običaj, ki je skozi čas doživel mnogo sprememb in se ponekod popolnoma izgubil. Morda smo še posebej v zadnjih letih pozabili, kaj je njegov prvotni namen. Pustovanje namreč izvira še iz časa pred krščanstvom, običaji pa so se iz roda v rod spreminjali, kasneje tudi pomešali s krščansko vero in s sodobnim načinom življenja. Pa vendar lahko ponekod še najdemo drobce stare tradicije, ki je bila včasih za ljudi izredno pomembna.
Pust preganja zimo in kliče pomlad. Včasih so s pustnimi običaji počastili in priklicali pomladne sile. Obred je bil namenjen naravi. Naravi, ki se bo počasi ponovno prebudila. Praznovanje pusta nikoli ni bilo zgolj veseljačenje brez pomena. Namen večine starih obredov je bilo čaščenje življenjske sile, ki nas napaja in nam omogoča ter oblikuje življenje. Častili so sile v naravi in se uglaševali z njimi, prav tako pa »čarali« potrebno rodovitnost in obilje. Februar velja za čas očiščevanja in s pustom so očistili vse slabo ali vse »temne sile« ter pusta tudi simbolično zažgali. V obredih je bil vedno prisoten ogenj ali pepel. Zažgali so vse, kar je bilo slabega in tako odprli vrata pomladi, svetlobi, soncu, obilju in radosti.
Avtor: Melanie Likar
Danes velja, da je datum pusta premakljiv oz. odvisen od Velike noči ter nastopi sedem tednov pred Veliko nočjo. A Pavle Medvešček je zapisal, da so mu starejši možje v Posočju povedali, da se je nekoč pust praznoval vedno na isti dan, to je 53. dan po zimskem kresu, ki so ga zakurili 21. decembra.
Pust je danes v mestih postal nekaj, kar je primerno le še za otroke, katerim starši v trgovini kupijo maske in kostume vseh mogočih novodobnih risanih junakov, verjetno izdelane na Kitajskem. Nihče pa jih ne pouči, kaj je smisel maskiranja.
"Abličja" iz lesa (avtor: Jakob Kurinčič)
Človek se je maskiral od nekdaj. Podobo maske z jelenjimi rogovi lahko najdemo na jamskih slikarijah v francoskih Pirenejih, ki naj bi bila stara več kot 20 000 let. Maske so poznale različne kulture po svetu od Tibetancov, Kitajcev, Indijcev do Slovanov. Eden izmed namenov maskiranja naj bi bil v preteklosti tudi povezovanje s predniki in z onostranstvom ter z drugimi nefizičnimi bitji. Poleg tega je bilo maskiranje priložnost, ko se je človek lahko vživel v vlogo nekoga drugega.
Na začetku naj bi Cerkev nasprotovala temu staremu običaju. V 7. stoletju naj bi uvedli celo kazen (tri leta spokorne kazni), ki je prepovedovala šemljenje v živali. A ljudje po podeželju so se maskirali naprej. O tem, da je ponekod krščanstvo naprotovalo temu običaju še ne tako dolgo nazaj, priča tudi zapis Pavla Medveščka v knjigi Iz nevidne strani neba: “Največji ropot in nenavadni glasovi so se slišali le ob pustu, ampak to je sodilo v tisti praznični čas različnih demonov, ki so se ga vsi veselili, še posebno otroci. Bolj zadržani so bili le tisti, ki so živeli v bližini cerkva.” V cerkvi naj bi v tem času tudi molili za tiste, ki so na pustni dan kot maškare zganjali norčije oz. grešili. Gospod Mirko Kurinčič iz Drežnice se prav tako spominja: “Kakšnih 50, 60 let nazaj so bile nekatere hiše v Drežnici, ki niso pustile pustu v hišo iz verskih nagibov, malo fanatični so bili, bi lahko temu rekli danes. Danes iz tega zornega kota ni več hiš, ki bi nasprotovale pustu. Danes gredo maske tudi v farovž.”
PUST V DREŽNICI
Avtor: Jernej Bric
V iskanju starih običajev nas je zaneslo v Drežnico, vas pod veličastno goro Krn. Kljub določenim spremembam, se v Drežnici nekatere tradicionalne značilnosti pustnega obredja ohranjajo žive, čeprav so se v nekaterih vidikih že pomešale s krščanstvom. Na sredi vasi lahko najdemo muzejsko zbirko prve svetovne vojne in Drežnice nekoč, katere lastnik je zbiratelj Mirko Kurinčič. V njegovem muzeju pa najdemo primer maske “ta grdega”. Gospod Kurinčič je poklical na pomoč fanta iz vasi, Jakoba Kurinčiča, ki je iz prve roke povedal, kako fantje še danes praznujejo pust v Drežnici.
Jakob pove, da je pust strogo domena fantovščine, skupnosti neporočenih fantov. “Ko ima fant 18 let, se ga sprejme v fantovščino, in sicer na zadnjo soboto v letu. Takrat mora za novo leto “ugvantan” k maši in imeti mora pušeljc na prsih iz nageljna, roženkravta ter rožmarina. Mora iti k ofru (nabirki) in dati roko duhovniku. Ko to opravi, je sprejet in postane odrasel član vasi.” Pri tem lahko opazimo, kako se je predkrščanski običaj že pomešal s krščanskimi obredi.
Avtor: Jasmina Berginc
“Pust pa je star običaj, ki ga vzdržujemo mi kot fantovščina. Sicer poskrbimo tudi za razne druge običaje v vasi,” pojasni Jakob. “Dokler nisi v fantovščini, si “mul” in ne smeš hoditi zunaj po zadnjem zvonenju. Če se te dobi, da si zvečer še zunaj in delaš kakšne lumparije, se te pelje na sredo vasi do korita in se te namoči, da greš moker domov. Ko prideš k fantovšini pa lahko to delaš drugim. Takrat nisi več mul, ampak pob. Velja tudi nenapisano pravilo, da imajo starejši fantje prednost pri puncah in da nikoli ne smeš drugim “skakati v zelje”. Če se kdo od fantov kdaj opije, ga je treba spraviti po skrivnih poteh domov, da ga ne vidi cela vas. Fantovščina je kot neka organizacija, ki drži skupaj in si zaupa.” Mirko doda: “Pričakovanje, ko boš imel 18 let, je veliko. Včasih je bilo še toliko večje. Pri 15ih letih si končal šolo, a do 18. leta si bil praktično brezpraven. Nisi smel zvečer ven ali pogledati za dekleti. Zato je bil čas, ko vstopiš v fantovščino, velik preskok.”
Maske tegrdih (avtor: Jakob Kurinčič)
Jakob še obrazloži, kako je z maskami. “Ko je fant sprejet v fantovščino, je primoran, da zase naredi masko ta grdega. Prvo leto mora biti vedno ta grd in loviti mladino. Potem pa je odvisno od vsakega posameznika. Eni imamo po več mask, drugi samo eno. Mask pa se nikoli ne prodaja! Vsak jo mora narediti sam. Najbolj osnovna maska je maska ta grdega. Iz lipe ali oreha se naredi osnovo oz. “abličje”. Na vrhu ima rogove od ovna in zadaj ovčjo kožo.
Avtor: Sandi Rutar
Na hrbtu pa visita po dva kravja zvonca. Danes naročajo za to posebne zvonce, včasih pa so bili zvonci od krav, ki so jih imeli vsi doma.” “Ko so se ti zvonci ogasili, so krave tulile po hlevih, saj je vsaka slišala svoj zvonec in bila presenečena, da bo že treba na pašo,” se še pošali gospod Mirko.
Avtor: Sandi Rutar
Hlače 'ta grdega' so iz narezanih trakov, medtem ko imajo 'ta lepi' klobuke z ravnim šilcem in s čuškami (narezanimi trakovi), ki jim prekrijejo obraz. “Pred pustom si vsi fantje pustimo brade, da se ne bo vedelo na pusta, kdo je kdo. Tisti, ki se preobleče v žensko, se obrije tik pred pustom.”
Avtor: Sandi Rutar
Kako torej poteka pust v Drežnici? Pust se naznanja že od novega leta s poborkami (povorkami) ob sobotah. “Takrat se dobimo nad vasjo in zapojemo ljudsko pesem Bleda luna. Potem se z zvonci, plehi in vsem živim ob polnoči ropota po celi vasi. Takrat naj ne bi več gorela nobena luč v vasi. Če gori, smo včasih metali kepe snega v okna,” nam razloži Jakob.
Avtor: Sandi Rutar
Pustna sobota se prične zjutraj ob osmih v vaški gostilni. Sledi sprevod skozi vas z vsemi liki. Igra se pustna koračnica na harmoniko in sprevod koraka v njenem ritmu. Sprevod vodi vodič, sledi mu godec, za njim dva ali trije pari ta lepih, nato ta stara dva in potem pisana druščina cigajnarjev, rezjan, loterija, dohtar, včasih tudi hudič, pa petelinar, ta debeli in drugi. Na koncu pa so ta grdi z vozičkom, v katerem zažgejo seno, da se čim bolj kadi. Ta lepi nato hodijo okrog po vseh hišah, razen tistih, kjer je bila smrt v preteklem letu. Pusti so včasih dobili kakšno klobaso, jajca, suho sadje ali žganje.
Avtor: Jernej Bric
Cgajnerji in ta grdi pa lovijo mularijo in mlada dekleta. Ta grdi imajo s seboj tudi nogavice - najlonke, v katerih je natlačen pepel, s katerim malo posujejo otroke in mladino, katero ulovijo. Pepel nosi simboliko očiščevanja, transformacije, smrti in novega življenja.
Popoldne pa nastopi sredi vasi osrednje dogajanje in igra. “Sicer pa biti maska tudi ni kar tako, če želiš zabavati ljudi in biti zanimiv, moraš imeti kar nekaj domišlije. Cel dan moraš skrbeti, da se ljudje zabavajo in ne uidejo za šank,” povesta Jakob in Mirko. Po kosilu sledi še en sprevod in na koncu, preden se konča, gredo še zadnjič skozi vas in v vaško gostilno. Če se ga katera maska na pusta preveč napije, se jo sleče in pelje domov. Ravno tako maske ne smejo delati po vasi nobene škode, čeprav si lahko privoščijo kakšno neumnost.
VSEGA JE KRIV PUST!
“Na pustni torek pa sledi pustna obsodba. Pusta obsodimo za vse slabo, kar se je zgodilo v vasi. Brez dlake na jeziku in na šaljiv način opozorimo na nekatere napake in na raznorazne neumnosti, ki so se dogajale v vasi v preteklem letu. Na koncu je pust vsega kriv in se ga usmrti na določen način, ki je vsako leto malce drugačen. Pelje se ga v vaško gostilno in se ga ob polnoči na robu vasi zažge. Pred tem se prav tako poje Bledo luno,” pove Jakob. Mirko pa pripomni, da so včasih ob pogrebu pusta peli drugo pesem, ki gre tako: “Tistega, ki sem ga najbolj ljubila, zdaj ga moram pozabit”.
“In tako se zaključi pustno leto ter čakamo na naslednje, med tem pa v fantovščini počnemo ostale dejavnosti. Iz zaslužka od pusta vložimo nekaj tudi v nakup daril za otroke.” Naslednji dan, na pepelnično sredo pa se po vasi ne sliši nobenega pustnega norenja več.
Seveda mora biti za pusta obilje tudi na mizi. Na njih kraljujejo krafi in štraube (flancati). V sredo po pustu pa se je včasih v Drežnici skuhalo jed buljo (cmoki iz koruzne moke) z rozinami.
Kakšen pa je globlji pomen tega početja za današnje mlade fante? “Smisel pustovanja je za nas kot prvo tradicija. Gre za star običaj, ki so nam ga predali starši oz. stari starši. Od otroštva živimo s tem in od majhnega vsak fant nestrpno čaka, da bo lahko zraven za pusta. Pomemben del pa je tudi druženje. Od 17. leta do 40. leta smo vsi fantje v vasi dobri prijatelji. Če ne bi bilo fantovščine in pusta, se verjetno ne bi tako dobro poznali med seboj in se družili. Na dan pusta pride cela vas na “plac”, tudi tisti, ki jih celo leto ni bilo videti iz hiše. Pust nas povezuje. Začetek pusta pa naj bi bil poganski običaj preganjanja zime in znanilo pomladi, to je del tradicije, ki pa nam danes morda ne pomeni več tisto, kar je pomenilo včasih.”
Avtor: Melanie Likar
Če želite resnično doživeti pust, pa obiščite Drežnico na pustno soboto.
Z maskami ali brez pa si v tem času privoščite veselje in povabite v svoje življenje radost in potrebno obilje.
Celoten članek je bil objavljen v reviji Sensa.
Napisala: Ana Vehovar
- Poglejte si še: Pavel Medvešček in staroverstvo: “Saj to ni vera, to je naše...”