Ena najbolj utrujajočih navad v medosebnih odnosih je ta, da ljudje ne znajo zares poslušati.
Predstavljajte si, da prijatelju pripovedujete o nečem, kar se vam je zgodilo. Morda ste doživeli nekaj lepega, morda vas nekaj skrbi ali pa bi preprosto radi delili svoje misli.
Toda še preden končate stavek, vas sogovornik prekine:
"Joj, jaz sem pa zadnjič ..."
"Ja, jaz imam tudi to težavo, ampak pri meni je še huje ..."
"To se je zgodilo tudi meni ..."
In nenadoma se pogovor, ki ste ga začeli vi, vrti okoli njega. Morda ga poskušate še enkrat usmeriti nazaj k svoji zgodbi, a se zgodi enako. Sogovornik ponovno najde način, da v ospredje postavi sebe, svoje izkušnje, težave ali dosežke. Nekateri ljudje preprosto ne zdržijo niti pet minut, ne da bi pogovor obrnili nase.
In čeprav se na prvi pogled morda ne zdi nič posebnega, lahko takšen način komunikacije sčasoma močno vpliva na kakovost naših odnosov.
Pogovor oziroma tekmovanje, kdo ima zanimivejšo zgodbo
Ameriški sociolog Charles Derber je v svoji knjigi The Pursuit of Attention opisal pojav, ki ga je poimenoval conversational narcissism oziroma pogovorni narcizem.
Gre za način komunikacije, pri katerem posameznik pozornost v pogovoru vedno znova preusmerja nase.
Derber je razlikoval med dvema vrstama odzivov: tistimi, ki pozornost ohranjajo na sogovorniku, in tistimi, ki jo preusmerijo nase.
Predstavljajte si, da vam prijateljica pove: "Zadnje čase sem res izčrpana, v službi imam ogromno dela."
Oseba, ki zna poslušati, bi lahko odgovorila: "Res? Kaj se dogaja? Je to že dolgo tako?"
Nekdo, ki pogovor hitro obrne nase, pa bo morda rekel: "Joj, sploh ne veš, koliko dela imam šele jaz!"
Razlika se morda zdi majhna, vendar je za človeka na drugi strani zelo pomembna. V prvem primeru dobi občutek, da nekoga zanima, kaj doživlja. V drugem pa njegova izkušnja skoraj takoj izgine iz pogovora.
Seveda ni nič narobe s tem, da delimo tudi svoje zgodbe. Prav izmenjava izkušenj je pomemben del povezovanja med ljudmi. Težava nastane, kadar je ta izmenjava enostranska in ena oseba nikoli ne dobi dovolj prostora, da bi lahko zares povedala, kaj misli in čuti.
Zakaj se po nekaterih druženjih počutimo tako prazne?
Ljudje imamo globoko potrebo po tem, da smo videni, slišani in razumljeni. Ko nekomu pripovedujemo o svojem življenju, v večini sploh ne iščemo nasveta, rešitve ali primerjave z njegovimi izkušnjami. Pogosto si želimo samo, da bi nas nekdo poslušal.
Da bi za nekaj trenutkov odložil svoje misli, nas pogledal in se iskreno zanimal za to, kar mu pripovedujemo. Če se to ne zgodi, lahko druženje v nas pusti neprijeten občutek.
Morda ste se veliko pogovarjali, se celo smejali, vendar na koncu ugotovite, da sogovornik o vas pravzaprav ni izvedel ničesar novega. Ni vas vprašal, kako se počutite, kaj vas veseli ali kaj vas trenutno obremenjuje.
Vi pa ste medtem izvedeli vse o njegovih težavah, načrtih, odnosih in vsakodnevnih dogodivščinah.
Takšni pogovori so lahko čustveno izčrpavajoči, saj od nas zahtevajo veliko pozornosti, zanimanja in odzivanja, ne ponujajo pa podobnega občutka povezanosti v zameno.
Po dobrem pogovoru se običajno počutimo bolj povezane z drugim človekom. Po enostranskem pogovoru pa se lahko počutimo še bolj osamljene kot pred njim.
Zakaj nekateri ljudje sploh ne znajo poslušati?
Pomembno je razumeti, da ljudje, ki pogovor nenehno obračajo nase, tega ne počnejo nujno iz sebičnosti ali slabih namenov. V večini gre za navado, ki so se je naučili že zelo zgodaj.
Če je nekdo odraščal v družini, kjer so se ljudje pogosto prekinjali, tekmovali za pozornost ali niso pokazali veliko zanimanja za čustva drug drugega, morda nikoli ni imel priložnosti razviti drugačnega načina komunikacije.
Morda je moral kot otrok vedno govoriti glasneje, hitreje ali bolj zanimivo, da je sploh prišel do besede. Morda so starši njegove občutke pogosto primerjali s svojimi izkušnjami. Ko je povedal, da ga je nečesa strah, je na primer slišal: "Ti sploh ne veš, kaj je pravi strah. Ko sem bil jaz majhen ..."
Tak otrok se lahko nauči, da pogovor pomeni predvsem izmenjavanje lastnih zgodb in da mora pozornost hitro usmeriti nase, preden jo izgubi.
Kako postati bolj empatičen poslušalec?
Dobra novica je, da poslušanje ni zgolj prirojena sposobnost. Je veščina, ki jo lahko razvijamo kadarkoli tudi v odraslosti, čeprav se je v otroštvu morda nismo naučili. Pri tem nam lahko pomagajo naslednje navade.
1. Ne odzovite se TAKOJ s svojo zgodbo
Ko vam nekdo nekaj pripoveduje, bodite pozorni na svojo prvo reakcijo. Ali že med njegovim govorjenjem razmišljate, kaj boste povedali vi? Se v mislih že pripravljate na svojo podobno izkušnjo?
Poskusite se za trenutek ustaviti. Namesto da takoj začnete govoriti o sebi, sogovorniku zastavite dodatno vprašanje.
- "Kako si se ob tem počutil?"
- "Kaj se je potem zgodilo?"
- "Kaj te je pri tem najbolj prizadelo?"
S tem mu pokažete, da vas njegova zgodba resnično zanima.
2. Naučite se zdržati nekaj trenutkov, ko niste v središču pozornosti
To je morda ena najpomembnejših veščin dobrega poslušalca. Ni treba, da ste ves čas zanimivi, zabavni ali polni nasvetov. Ni treba, da imate za vsako sogovornikovo izkušnjo pripravljeno svojo. Včasih je dovolj, da ste prisotni. Da drugi osebi dovolite govoriti, tudi če se pogovor nekaj minut sploh ne nanaša na vas.
Prava bližina ne nastane samo takrat, ko nas nekdo posluša, ampak tudi takrat, ko smo sami pripravljeni iskreno prisluhniti drugemu.
3. Poslušajte zato, da bi razumeli, ne zato, da bi odgovorili
Velikokrat med pogovorom ne poslušamo zares. Pravzaprav samo čakamo, da bomo spet prišli na vrsto. Medtem ko druga oseba govori, že sestavljamo svoj odgovor, razmišljamo o nasvetu ali iščemo podobno zgodbo iz svojega življenja.
Poskusite naslednjič svojo pozornost namenoma usmeriti na sogovornika. Kaj vam želi povedati? Kaj je zanj v tej situaciji pomembno? Katera čustva se skrivajo za njegovimi besedami?
Ni treba, da se z vsem strinjate. Empatično poslušanje ne pomeni, da morate prevzeti sogovornikovo stališče, temveč da ga poskušate razumeti.
4. Ne poskušajte takoj rešiti njegove težave
Ko nam nekdo zaupa svojo stisko, pogosto začutimo potrebo, da bi mu takoj pomagali. Začnemo ponujati rešitve, nasvete ali razlage, zakaj se mu je nekaj zgodilo. Toda včasih človek ne potrebuje rešitve. Potrebuje občutek, da v svoji izkušnji ni sam.
Namesto da takoj začnete svetovati, ga lahko vprašate: "Bi rad, da skupaj poiščeva rešitev, ali bi ti trenutno bolj pomagalo, da te samo poslušam?"
Takšno vprašanje lahko povsem spremeni dinamiko pogovora.
5. Bodite pozorni na ravnovesje v svojih odnosih
Po naslednjem druženju se lahko vprašate: Koliko časa sem govoril o sebi in koliko sem poslušal? Sem sogovornika vprašal kaj o njegovem življenju? Sem mu dovolil, da dokonča svojo misel? Sem se iskreno zanimal za njegov odgovor ali sem samo čakal na priložnost, da povem svojo zgodbo?
Pri tem ne gre za natančno merjenje časa ali za to, da bi morala oba govoriti popolnoma enako dolgo. Gre za občutek vzajemnosti. V zdravem odnosu imata oba človeka prostor, da sta slišana, razumljena in sprejeta.
Najlepše darilo, ki ga lahko nekomu podarite, je vaša pozornost
V času, ko smo nenehno obkroženi z informacijami, telefoni in številnimi dražljaji, postaja pristna pozornost nekaj zelo dragocenega. Prav zato ljudje še toliko bolj močno začutimo razliko med nekom, ki nas zgolj posluša, in nekom, ki nas resnično sliši.
Ni treba, da imate vedno najboljšo zgodbo, najbolj pameten nasvet ali najbolj zanimivo izkušnjo. Včasih boste na človeka naredili veliko večji vtis, če ga boste preprosto vprašali, kako je, in nato z resničnim zanimanjem prisluhnili njegovemu odgovoru.
Ljudje se namreč ne spominjajo samo tega, kaj smo jim povedali. Zelo dobro pa si zapomnijo, kako so se ob nas počutili.
