Pretresljivi spomini na vojno družine Ljubej: "Oče je bil ubit v Starem piskru, mamo pa so odpeljali v Auschwitz."

Novembra lani sem obiskala avstrijski grad groze – Hartheim. Tja sem se odpravila z željo, da se poklonim svojemu praprastricu Adolfu Pislaku, ki je bil tam med drugo svetovno vojno tragično ubit v plinski celici. Ta pretresljivi podatek je bil v družini dolgo zamolčan in se je razkril šele v zadnjih letih.

V začetku junija je minilo 84 let od enega najhujših zločinov, ki jih je nemški okupator zagrešil na Slovenskem. 9. junija 1941 so iz šestih ustanov – psihiatrične bolnišnice Novo Celje ter domov za ostarele v Medlogu pri Celju, Vojniku, Slovenskih Konjicah, Muretincih in Ptuju – odpeljali približno 550 duševno bolnih in invalidnih ali oslabljenih oseb v Hartheim pri Linzu. Med njimi je bil tudi dedkov stric, ki je bil takrat star 31 let. 

Grad Hartheim med drugo svetovno vojno ni bil koncentracijsko taborišče, temveč usmrtitveni center. Tam so nacistične oblasti izvajale program evtanazije nad osebami z motnjami v razvoju ter drugimi bolezenskimi ali psihiatričnimi stanji, ki so jih označili kot »neuporabne« ali »nezaželene« za režim. Ime dedkovega strica sem našla na spominskem zidu, kjer je vpisanih približno 20.000 žrtev. Kljub temu pa za okoli 10.000 ljudi podatki še vedno manjkajo. Koliko med njimi je bilo še Slovencev, ne vemo – njihova imena ostajajo neznana.

Občutek na tem kraju je bil tesnoben in težak. Prostor še vedno nosi neizbrisane sledi trpljenja – kot bi stene še vedno zadrževale nemoč in krike bolečine tistih, katerih dih se je tukaj za vedno ustavil. Težko je doumeti, da tolikšna krutost lahko izhaja iz človeka. A hkrati sem čutila, da je prav, da kljub bolečini stojim tam, sredi nekdanje plinske celice. Da nekdo iz družine pogleda tej zgodbi v oči in jo prizna.

Kot poudarja vse več strokovnjakov s področja travme, se travma prenaša iz generacije v generacijo – še posebej, kadar je potisnjena v pozabo. Takrat na ustvarjalne in pogosto nevidne načine sili v zavest potomcev, ki pa so že izgubili stik z izvorno bolečino. Prav zato pravijo, da je pogosto tretja generacija tista, ki plača največji davek. Stik s travmatičnim dogodkom se izgubi, simptomi pa ostanejo, ne da bi jih znali povezati z izvorno bolečino. 

Z vidika celjenja družinske zgodovine je zato izjemno pomembno, da izgubljeni in pozabljeni člani dobijo priznanje. Prav to je navdihnilo tudi družino Ljubej iz Šentjurja, da so se spomnili na tiste posameznike iz njihove rodbine, ki so bili izrinjeni v tišino.

• Preberite si več v: Hartheim, grad groze: "Tukaj sem našla pozabljenega družinskega člana."

Po objavi članka o mojem obisku Hartheima so me kontaktirali in kmalu zatem sem se odpravila proti Šentjurju, da prisluhnem njihovi pretresljivi zgodbi. Na srečo so Štajerci izjemno topli in gostoljubni ljudje – ob njihovi dobri hrani in pijači se človek vsaj za trenutek lažje oddahne od teže, ki jo prinašajo takšne zgodbe. A vendar – to so zgodbe življenja, zgodbe, ki si zaslužijo svoj prostor tudi danes. Morda še posebej danes, ko se zdi, da se svet iz vojn preteklega stoletja ni veliko naučil.

Ganljivo je videti družino, ki je pripravljena pogledati v najtežje plasti svoje zgodovine – v tisto, kar je bilo dolgo potisnjeno v tišino. Naj bo njihov korak zgled in spodbuda tudi drugim.

Mi, ukradeni otroci. Brez staršev. Brez varnosti. 

Stanko Ljubej (prvotno Lubej) je kljub visoki starosti še vedno vitalen gospod. Pri svojih 93 letih se dobro drži, čeprav ga je pred nekaj meseci prizadela možganska kap, zaradi katere ima zdaj težave z govorom. Glede na vse, kar je doživel v življenju – zlasti v otroštvu – ga lahko občudujemo zaradi izjemne notranje moči in trdoživosti. Poglejmo, kaj vse je moral prestati, da je lahko poskrbel, da je življenje teklo naprej.

Rodil se je leta 1931 mami Frančiški, roj. Hercog, in očetu Antonu Lubeju. Družina je bila številčna – rodilo se je kar dvanajst otrok, a štirje so žal umrli: dvojčka ob rojstvu, deklica pri sedmih letih in sin Karol, katerega usoda je ostala neznana (najverjetneje je bil star 19 let, ko so ga ubili). V času druge svetovne vojne je družino prizadelo več tragičnih izgub, ki so jih globoko zaznamovale. 

Gospod Stanko pripoveduje:

»Moj oče sicer ni bil v partizanih, je pa bil njihov simpatizer – nosil je neko pošto, in to je bilo za okupatorja dovolj, da so ga obtožili izdaje. Zaprli so ga v Starem piskru, skupaj z mojim bratom Francem. Brat je bil nato izpuščen, saj je govoril nemško in se je nekako uspel rešiti. Očeta pa so 30. julija 1942 ustrelili na dvorišču Starega piskra.«

Stari pisker je star ljudski izraz za celjski zapor, a ta beseda še danes prebivalce Celja in okolice spominja na najtemnejše obdobje naše, ne tako daljne preteklosti. V času okupacije so vanj zapirali zavedne Slovence, antifašiste ter člane in podpornike odporniškega gibanja. Na dvorišču zapora je okupator v letih 1941 in 1942 brez kakršnekoli sodne obravnave v šestih streljanjih usmrtil 374 talcev. Med njimi je bil tudi Stankov oče, Anton Lubej, ki so ga – tako kot številne druge usmrčene – pokopali v Gradcu.

Stanko mi ponudi kozarec domačega jegra, ki ga še vedno pripravlja sam – zelišča za njega pridno nabira vse leto. Nato doda:

»Nekaj dni po tem, ko so ustrelili očeta – bil je avgust 1942 – je prišel na naš dom gestapo. Vsi smo morali z njim (mama Frančiška in otroci Miha, Francka, Marica, Stanko, Vinko in Nežika). Teden dni smo spali na slami, na tleh v šoli (današnja I. osnovna šola v Celju). Potem pa so sredi noči, ob štirih zjutraj, prišli in začeli materam trgati otroke iz naročij. Mame in vse, ki so bile stare več kot 18 let, so deportirali v Auschwitz – tudi mojo mamo. Otroci smo jokali za njimi... Rekli so nam, da bomo šli za njimi, a to ni bila resnica. Mame so odpeljali v velikih vagonih. Mi pa smo takrat postali ukradeni otroci, prepuščeni sami sebi, brez staršev.«

Pridruži se Stankotova nečakinja Mihaela Rožej:

»Tudi moja mama Marica Lubej, poročena Trebovc, je bila eden od ukradenih otrok. Pripovedovala je, kako so že čez dan želeli ločiti otroke od staršev, a je bilo toliko vpitja in joka, da tega niso mogli izpeljati. Zato so to naredili naslednjo noč, v temi, ko so otroci spali. Od hčerke Francke se je mama še uspela posloviti, od moje mame pa ne več – ker je že morala oditi z gestapom.«

Stanko, edini še živeči med ukradenimi otroki te družine, nadaljuje svojo zgodbo:

»Najprej smo bili v prehodnem taborišču Volksdeutsche Mittelstelle v Frohnleitenu pri Gradcu – tam smo bili še skupaj, bratje in sestre, vse do jeseni. Potem pa so nas razdelili po starosti in nisem smel več biti z njimi. Tako sem pri desetih letih ostal čisto sam. Med vojno sem bil v taborišču Himmelberg blizu Donave, nato pa so me premestili v Kastl na Bavarskem. Bili smo kot janičarji. Vsako jutro smo morali nositi seno, zraven pa peti nemške pesmi. Slovensko nismo smeli govoriti – če so te zalotili, si bil kaznovan. SS-“lagerführerji” so bili zelo strogi in brezčutni. Kasneje, ko sem bil premeščen v Kastl, pa je bila poveljnica taborišča ženska.«

»Še bomo prišli skupaj« – obljuba, ki je mamo držala pokonci v Auschwitzu

Stanko se znova vrača k zgodbi o mami, ki so jo nasilno iztrgali iz objema osmih otrok: 

»V Auschwitzu ni bilo hrane, preživeti je bilo izjemno težko. Ko je njena soseda umirala, ni imela niti kapljice vode. Mama je takrat zajela vodo iz luže in ji z njo zmočila izsušena, do krvi razpokana usta. Nekdo jo je pri tem videl – in so jo pretepli.

Večkrat je v življenju omenjala krematorij, ki je bil tik ob taborišču – tja so ves čas vozili deportirane Jude. Pripovedovala je, kako strašen smrad je neprestano visel v zraku. Težko je verjeti, da je vse to preživela. Preživela je, ker je verjela, da ima za kaj živeti – za nas, svoje otroke, ki jih ne sme pustiti samih v tem svetu. Moj najstarejši brat Tone ji je, tik preden so nas ločili, dal obljubo: ‘Ne skrbi, mama, še bomo prišli skupaj.’ In tega se je oklepala. Misel na nas ji je dajala moč, ki jo je potrebovala za preživetje. Bila je zares trdna. Ni obupala,« zaključi Stanko s solzami v očeh.

Kot da bi se v tistem trenutku v zraku zaznala vsa moč, ki jo je morala imeti mama, da je preživela največje uničevalno taborišče v zgodovini človeštva. Od približno 1,3 milijona ljudi, deportiranih v koncentracijska taborišča Auschwitz, jih je bilo okoli 1,1 milijona umorjenih.

»Ko je bila mama v Auschwitzu, nismo imeli nobenega stika z njo. Moji sotrpini so prejemali mrliške liste za svoje starše – takrat smo vsi skupaj jokali. Kasneje, ko so jo premestili v nekoliko boljše taborišče, mi je začela pisati – tako sem vedel, da je še živa.

Mamin brat je proti koncu vojne pisal prošnjo v taborišče, v kateri je zapisal, da doma nihče ne skrbi za kmetijo, da sta dva brata v nemški vojski... In mama je res dobila dovoljenje, da se vrne še pred koncem vojne. 

Dva brata, Tone in Franc, ki sta bila najstarejša, sta bila tekom vojne zajeta in mobilizirana v nemško vojsko. A sta pred koncem uspela pobegniti domov. Dolge mesece sta se skrivala v pečini, polni listja, v bližnjem hribu Resevna. Hrano so jima skrivaj nosili domači, saj se vojna še ni končala in bi bila vsaka izpostavljenost smrtno nevarna.

Ker je mama vse te grozote preživela in ker smo vse gorje preživeli tudi mi, otroci, smo se ob koncu vojne lahko vsi znova zbrali doma. Vendar tudi po vrnitvi ni bilo lahko. Nismo imeli ničesar. Hiša je bila popolnoma izropana – celo okna so manjkala. Hrane ni bilo. Nekaj malega smo dobili od sosedov. Orodja ni več bilo. Mi otroci smo nato skupaj, glavno vlogo pa je imel najstarejši brat Tone, ponovno postavili hišo iz kamna. V njej je pozneje ostala najmlajša sestra Nežika. Mama pa je nato umrla leta 1962.«

Svojo plat zgodbe doda Mihaela, Stankotova nečakinja: 

»Moja mama Marica je bila ob deportaciji stara približno 14 let in je bila poslana v nemško taborišče skupaj s skupino dojenčkov, katere je pazila. Kasneje je bila dodeljena nemški družini, kjer je skrbela za otroke, prala, likala in opravljala najrazličnejša opravila. Naučila se je tudi nemškega jezika. Ta družina si je po koncu vojne želela, da bi ostala pri njih, a se je po osvoboditvi vrnila domov.

Ko se je mami iztekalo življenje in je bila v bolnišnici z demenco, so se ji prav spomini iz vojnih časov najmočneje vračali. Usedla sem se k njej na posteljo, pa mi je rekla: 'Daj, sedi malo višje – tukaj imam svoje otročke.' Takrat so iz podzavesti prihajali spomini na nebogljene dojenčke, ki jih je med vojno pazila. Pripovedovala je, kako je bilo boleče, težko, ker so imeli drisko, niso imeli plenic, hrane ni bilo, ves čas so jokali...

Naša stara mama pa je preživela Auschwitz, ker je bila klena, odločna in samozavestna ženska. Pripovedovala je, kako težko so morale ženske delati, hrana pa je bila porazna – vse so bile slabotne. Morale so korakati v vrsti, in ko je nekoč na tleh zagledala regrat, se je – ko nihče ni gledal – hitro sklonila, ga utrgala in skrila v predpasnik. Vsak vitamin pride prav, da ostaneš pri močeh, si je mislila in ga pozneje pojedla. To so preproste zgodbe, ki povedo, kako zelo težko je bilo – in kako pomembno je, da se tudi v najtežjih trenutkih boriš in ne predaš. Prav s takšno iznajdljivostjo je preživela.

Žal mi je, da se o ukradenih otrocih med drugo svetovno vojno tako malo ve. Gre za 645 otrok iz zavednih slovenskih družin, kjer so bili očetje ustreljeni, matere pa poslane v taborišča. Otroci so bili odpeljani v Nemčijo z namenom, da bi jih ponemčili – da postanejo nemški otroci.

Prvi film na to temo je že pred desetimi leti posnela Maja Weiss: Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Potem pa je dodala še dokumentarec Zajeti v izviru. Oba filma sta veliko prispevala k temu, da se o tem več ve in več govori. Slednjega so si ogledali tudi učenci šentjurske osnovne šole. To se mi zdi čudovito in zelo pomembno,« zaključi Mihaela.

»Za brata Karola pa po vojni nisem nikoli več slišal…«

Del družine je bil tudi Karol Lubej, rojen leta 1922, za katerim so se med vojno izgubile sledi. Stanko pove: »Mislim, da je bil star tri leta, ko je padel v apnenico in oslepel. A doma se o tem ni govorilo …«

Njegov sin Ivan Ljubej doda: »Atova sestra Nežika se ga je še spominjala – pravila je, da je nosil kapo, ker ni videl. Po nesreči so ga nekam oddali. Menijo, da je bil nekaj let v neki ustanovi, kjer naj bi se naučil samostojnega življenja, a nihče ne ve natančno, kje. Verjetno je še prihajal domov na dopust ali pa so ga obiskovali.«

Ker družina zanj ni mogla več skrbeti, je bil najverjetneje nameščen v institucionalno varstvo. Mislili so, da je bil morda oddan v psihiatrično bolnišnico Novo Celje, vendar ga na seznamu bolnikov, ki so bili med drugo svetovno vojno deportirani iz te ustanove v Hartheim, ni. 

Družina hrani fotografijo, na kateri je deček Karol skupaj z redovnico – sestro usmiljenko. Na podlagi te fotografije sama sklepam, da je bil morda predan v bolnišnico Celje oziroma ustanovo povezano z njo, saj so tam že od leta 1875 za nego bolnikov skrbele usmiljenke.

Darja Plank iz Bolnišnice Celje potrdi:
»Redovnica na fotografiji je gotovo pripadala redu usmiljenk, ki je deloval v naši bolnišnici. Sestre so sodelovale na številnih področjih – od ginekologije in pediatrije do operacijskih dvoran. Vendar pa nisem zasledila, da bi bila v okviru bolnišnice tudi ustanova, kjer bi otroci lahko bivali več let.«

O dogajanju v celjski bolnišnici med drugo svetovno vojno je ohranjenih zelo malo podatkov. Iz Arhiva Celje so sporočili, da so bili dokumenti iz časa vojne uničeni v poplavi. Tako za zdaj ostaja neznanka, kje je slepi deček v resnici preživel tista leta pred vojno. A njegovo izginotje med vojno – v času, ko so s celjskega območja izginili bolniki z motnjami in hendikepi – dopušča bolečo, a jasno domnevo: da ga je doletela enaka usoda kot mojega praprastrica. Z veliko verjetnostjo je njegovo življenje ugasnilo prav v Hartheimu, čeprav to ni nikjer uradno zabeleženo. 

V spominskem centru Hartheim si želijo več informacij iz slovenskih virov. Zgodovinar Florian Schwanninger pojasnjuje:

»Imamo težavo, saj ne poznamo vseh ljudi, ki so bili umorjeni na območju nekdanje Spodnje Štajerske. Že nekaj časa si prizadevamo navezati stik z raziskovalci v tej regiji, da bi lahko nadaljevali raziskave v arhivih. Žal do zdaj pri tem nismo bili uspešni. Za nas je ključnega pomena, da pridobimo dostop do primarnih virov – na primer arhivov nekdanjih bolnišnic in ustanov – saj bi lahko le tako odkrili še neznana imena žrtev. Če imate kakršen koli namig ali dodatne informacije, vam bomo izjemno hvaležni.«

Da bi duše končno našle mir. In da bi ga skupaj z njimi našli tudi mi. 

Ivan, Stankotov sin, podaja svoje razmišljanje:

»Zanimivo se mi zdi, kar ste zapisali v članku – da se morajo te duše nekako rehabilitirati. Mreža posledic, ki jih lahko povzroči en sam dogodek, je res zelo široka. Pri nas se je zgodilo nekaj tragedij tudi kasneje v naslednjih generacijah. Prav zato se nam zdi pomembno, da kot družina naredimo nek zaključek, ki nikoli ni bil narejen. Želeli smo se odpraviti na izlet v Hartheim, vendar zdaj nismo več prepričani, ali je bil Karol tam resnično umorjen. V vsakem primeru pa bomo tukaj darovali za eno mašo njemu v spomin. Že to, kar zdaj počnemo, verjetno ima svoj smisel.«

Mihaela dodaja:

»Najbolj zanimivo in pomembno je res to, kako vse te zgodbe vplivajo na poznejše generacije. Prav to nas zanima. Res bi lahko dali za mašo in prižgali svečo za pokoj njihovih duš, ki so umrli mnogo prezgodaj. Dvojčka Jožef in Rudolf sta umrla že ob porodu, sestra Alojzija pri sedmih letih, Karol pa je bil ubit med vojno. Želimo si obuditi spomin nanje, saj se o njih ni govorilo. Nato pa bi lahko pripravili še skupno druženje Rožmanove rodbine (kot se je pri njih reklo po domače) s pogostitvijo družin – kosilo, pri katerem se skupaj spomnimo vseh teh duš.

Največkrat, pravijo, trpi tretja generacija – odgovarja za stvari, ki so se zgodile v preteklosti. Nekateri verjamejo, da je trpljenje na tem svetu lahko odrešitev za tiste na drugi strani. Vsak mora na neki točki odgovarjati za svoja dejanja. Če ne ti, bodo pa tvoji potomci. Nič ne izgine – nič ne gre v nič. Duša umrlega ne izgine, energija ostane tukaj, le v drugačni obliki.

Mi smo se od svojih staršev ogromno naučili prav zaradi tega, ker so se v tistih težkih časih oblikovali v izjemne ljudi – v potrpežljive, požrtvovalne, sodelovalne in močne posameznike. To moč in vrednote so prenesli na nas otroke. In mi jih prenašamo naprej. Zelo cenimo družinska srečanja, iskrene odnose in to, da znamo spoštovati drug drugega. To so naše vrednote.

Res pa je, da danes prihaja nova generacija, ki živi v obilju – in v tem obilju pogosto ne začuti potrebe po teh vrednotah. Zato verjamem v tisti rek: ‘Slabi časi ustvarjajo dobre ljudi, dobri ljudje ustvarjajo dobre čase, dobri časi ustvarjajo slabe ljudi, in slabi ljudje ustvarjajo slabe čase.’ Zdi se mi, da smo trenutno pri stopnji – dobri časi ustvarjajo slabe ljudi. Zdi se, da bolj kot si neodgovoren, bolj si cenjen. Tako drvimo v razpad vrednot.

Res je tudi, da ko smo bili mi mladi, nas družinska preteklost ni ravno zanimala – preveč si zaposlen s seboj, s tem, da ustvarjaš družino, življenje. A danes vemo, da si ti ljudje zaslužijo več kot pozabo. Premalo vemo o njih. Ko greš na srečanja, kot so srečanja ukradenih otrok v Celju, in poslušaš te zgodbe… Takrat začutiš moč teh zgodb, ki so vplivale in izoblikovale tudi nas. Pomembno nam je, da to zdaj raziskujemo in naredimo, kar oni niso mogli. Da se njihov spomin ohrani in da bomo spomin na njih lahko tudi predali naprej.”

Ko se že skoraj poslovimo, se gospod Stanko spomni še ene podrobnosti, ki pove veliko:

»Spomnim se, kako sem v taborišču pisal pismo za sotrpina, prav tako ukradenega otroka, ki še ni znal pisati. Po nemško sem napisal, da je tukaj vse v redu in prav – tako, kot si uradno moral napisati. Potem pa mi je prijatelj rekel: ‘Zdaj pa pod znamko na majhno napiši še po slovensko: meni gre slabo.’«

Njegova žena Ivica medtem postreže s potico – kot da bi bil praznik. In morda res je: praznik življenja. Nato doda: »Ko smo doma poslušali te zgodbe, smo vsi jokali. Bog ne daj, da bi se kdaj še kaj takega ponovilo.«

Šentjur zapustim z občutkom hvaležnosti – da nas prav težke zgodbe lahko povežejo. Te zgodbe niso le boleči odmevi preteklosti, ampak opomin, da varujemo človečnost. Hvala, družina Ljubej.

Avtor: Ana Vehovar

Iz tiskane revije Sensa