Dubravka Tomšič-Srebotnjak: Uglašena sama s sabo

Nikoli ni trpela zaradi občutkov manjvrednosti in kompleksov, ki pestijo večino ljudi. A nima genov dive in to so ji včasih očitali. So ljudje, ki imajo 'tisto nekaj', ne da bi se za 'tisto nekaj' trudili, to pa preprosto zato, ker so v soglasju sami s sabo.

In Dubravka Tomšič zveni kot perfektno uglašen 'Steinway'. Njena glava se ne razhaja s srcem, ker živi svoje poslanstvo. Nikoli se ni spraševala o tem, kdo je in kam gre. Ker je to vedela. Od drugih jo je vedno razločevalo popolno zavedanje same sebe.

Zgodba za film

Življenje slovenske pianistke, ki jo glasbeni kritiki prištevajo med najboljše pianiste na svetu, je v celoti napolnjeno z najbolj odrešilno od vseh umetnosti. V glasbi je našla ljubezen in prijateljstvo. V ljubezni in prijateljstvu je našla glasbo. A drama jo je našla sama.

Kot najstnica je večerjo večkrat zamenjala za koncert­no vstopnico. Vsi so vedeli za dekle s kitkami, ki je Rubinsteinu po koncertu vsakič poklonilo vrtnico.

Pri triindvajsetih se je skrivaj poročila s komponistom Alojzom Srebotnjakom in pobegnila sta v Pariz. V Bostonu je koncertirala z brisačo pod klavirjem, ker se je zastrupila s hrano. Na munchenski oder je, ne da bi trenila z očesom, stopila v beli obleki z velikim kavnim madežem. V Neaplju je bila v restavraciji priča mafijskemu obračunu – večerjo je pojedla do konca, ko se je zrak polegel.

Znana je po nesentimentalni interpretaciji Chopina, po mojstrskem razumevanju Scarlattija in odličnem poznavanju Beethovna. To še zdaleč ni vse, a seznam je predolg.

Za njo je več kot 4000 koncertov v najprestižnejših koncertnih dvoranah, več kot 4000 šopkov, več kot 4000 stiskov rok slavnim dirigentom in več kot 4000 divjih stoječih ovacij.

Iz pravega testa

'Ni veliko otrok, ki so rasli pod krošnjo klavirja, in še manj je otrok, ki bi o svoji mami posneli film,' začne filmsko pripoved o Dubravki Tomšič-Srebotnjak režiser Martin Srebotnjak.

In ta se začne leto pred 2. svetovno vojno. Ime je Dubravka dobila po svojem rojstnem mestu, od koder je širok pogled na morje, in to je pogled, ki ga je Dubravka podedovala od Dubrovnika. V spomin si prikliče svoj prvi recital: obleko, pentljo, pručko in bele galoše, v katerih je odigrala Beethovnove bagatele, Mozartovo sonato v C-duru in Bachov preludij.

Med vojno je bilo v Jugoslaviji težko dobiti čevlje, a mame so mame in za otroke, če je treba, prestavljajo gore. Čevlje je Pina po vojni dobila iz Trsta, Dubravka pa je pozneje s klavirjem osvojila cel škorenj. Imela je koncerte v Milanu, Rimu in Neaplju, Scarlattijevem rojstnem mestu.

"Spomnim se nekega lokala, kjer sem jedla najboljšo pico v svojem življenju – nič posebnega ni bil, tista pica pa. Tam so mi povedali, da je bistvo dobre pice prožno testo, ki se vsaj pol ure ne razleze in ne postane trdo. Pa kava … Kaj bi zdajle dala za skodelico njihove kave. Tam imajo mehko vodo in Kimbo, odlično kavo, ki sem jo vedno tovorila s sabo domov. Že Trst diši po kavi, kaj šele Neapelj. Pa nista samo voda in kava, za končen rezultat je menda pomembna tudi roka. Fino je, če ima pianistova roka velik razpon, dolgi prsti pa niso bistveni. A najprej je talent, brez tega ni nič. To ti je darovano. Če boš veliko delal, bo šlo. Na koncu smo vedno pri delu. Jaz sem pri štirih letih znala že okrog sto narodnih pesmic iz vseh dežel. Če sem prišla s kakšnega sprehoda, sem tisto, kar sem videla, skušala povedati skozi glasbo. Vedno sem imela raje glasbo kot besede. Uglasbila sem gibanje račke na tivolskem bajerju ali sireno in beg v zaklonišče."

Njena pot – brez stranpoti

S štirimi leti se je začela učiti klavir pri prof. Zori Zarnik, z dvanajstimi pa je po nasvetu pianista Claudia Arraua nadaljevala študij na Juilliardu v New Yorku, kjer je s sedemnajstimi diplomirala z dvema posebnima nagradama.

Leta 1955 je bila izbrana za največji glasbeni talent do 16 let v ZDA in debitirala z newyorškimi filharmoniki. Po recitalu v znameniti dvorani Carnegie Hall se je dve leti izobraževala pri Arthurju Rubinsteinu in to je zgodba zase.

Njena pianistična pot jo je popeljala po koncertnih odrih Evrope, Amerike, Kanade, Mehike, Avstralije, Tasmanije, Rusije, Azije in Afrike. Posnela je več kot devetdeset zgoščenk. Je članica mnogih žirij na mednarodnih klavirskih tekmovanjih in redna profesorica predmeta klavir na ljubljanski Akademiji za glasbo.

Pri 'komaj' petintridesetih je prejela Prešernovo nagrado, nekateri so rekli prezgodaj, a za sabo je imela 30 let kariere … Posebej ponosna je na Grand Prix Lizstove družbe v Budimpešti za najboljšo ploščo z deli Lizsta in na zlato medaljo na Mozartovem tekmovanju v Bruslju leta 1967.

"To je za mojo dušo," reče in nadaljuje: "Preveč je tega, da bi vse naštela, si pa štejem v ponos, da sem častna članica Slovenske Filharmonije in častna meščanka mesta Ljubljane, ker je za vsakega umetnika najtežje dobiti priznanje v lastnem mestu. Ne vem, zakaj, a tako je. A daleč največje zadoščenje je, če ti po koncertu pride nasproti navaden človek s solzo v očeh in ti reče, da ga je glasba, čeprav o njej ničesar ne ve, ganila, in da bo še prišel na tvoj koncert."

In to je navsezadnje poslanstvo glasbenika in glasbe. Glasba je poleg slikarstva najčistejša umetnost, a ima neprimerno bolj univerzalni ključ, če ne že kar tatinsko opremo za odpiranje src.

Srečanje z Arthurjem Rubinsteinom

Vedno je vedela, da bo klavir njeno življenje, čeprav sta jo zanimala tudi violina in balet. Družinskega zdravnika je skrbela njena anemija, Pino Mlakar je videl napačno telesno zgradbo. "In tako sem si rekla, naj bo klavir, ker je to cel orkester. S klavirjem si samostojen, jaz sem pa vedno hotela biti samostojna."

S klavirjem sta si bila preprosto najbolj podobna. In ta njena odločnost ji je nekega dne prinesla povabilo na obisk k Rubinsteinu, najslavnejšemu pianistu tistega časa.

"On je bil moj idol. Imela sem njegovo ploščo z deli Chopina, ki sem jo neštetokrat poslušala. Od svojega dvanajstega leta nisem zamudila nobenega njegovega koncerta. Vsakega velikega umetnika sem hotela videti od blizu in sem ga tudi videla, a samo njemu sem nosila vrtnice. Samo enkrat samkrat pa nisem mogla do njega, ko me je na srečo opazil direktor za umetnike pri Steinwayu. Na srečo, ker je bilo tisto srečanje odločilno. Ko sem se z njim pojavila pred Rubinsteinom, je rekel ženi: "Glej, to je pa deklica s kitkami, ki mi vedno da vrtnico."

Moj spremljevalec mu je povedal, da sem pianistka, da sem imela velik uspeh v Town Hallu in da so mi za čas mojega bivanja v Ameriki posodili klavir. Rubinstein je malo pomislil, nato pa rekel, da bi me rad slišal, ker ve, kako skopi so pri Steinwayu in da ne bi dali klavirja ravno komur koli. Predstavljala sem si kratek obisk, Rubinstein pa je pozabil na čas. Po dveh urah igranja ga je zaskrbelo za mojo 'guvernanto'. Ko sem mu povedala, da me spodaj čaka mama, je stekel dol in ji povedal, da sem izjemen talent. In tako se je začelo.

Od tistega trenutka je spremljal mojo kariero, čakal, da sem dozorela, prekinil turnejo in prišel na moj koncert v Carnegie Hallu in to je bil tudi dan, ko mi je rekel, da bi delal z mano. Ker sem ravno zaključevala študij na Juilliardu, sem, ker se mi je iztekla štipendija, planila v jok. Prvo leto je posredoval na jugoslovanski ambasadi, da sem dobila štipendijo iz Titovega sklada, drugo leto pa mi je priskrbel denar od Emergency Fund for Musicians – zadnji glasbenik pred mano, ki ga je ta sklad podprl, je bil Bela Bartok. Kar naenkrat sem se počutila kot milijonar, saj sem dobivala 500 dolarjev mesečno in mi ni bilo treba več v posteljo s praznim želodcem."

Dolgi dnevi

Od prihoda v Ameriko je njen dan trajal od šestih zjutraj do polnoči.

"Morala sem tudi v gimnazijo in še prej v osemletko, ker nisem znala jezika. Neprestano sem delala sprejemne izpite, povsod sem se borila za znanje in štipendije. Na Juilliardu sem morala vsako leto opraviti poseben izpit za štipendijo. Delala sem dan in noč, tudi poleti, da sem prinesla noter kak letnik."

Francoska klasična gimnazija je bila dobra in Dubravka je dobila še dobro splošno izobrazbo. Za vrhunskega pianista je poleg trdega dela in zdravja pomembna tudi ta. A na koncu zares odloči duševna moč.

"Na srečo me ni nikoli zdelovala trema. Vedno sem imela rada občinstvo, mogoče zato, ker sem začela kot majhna. Večja kot je dvorana, lažje igram. Je napetost, ni pa treme. To sem začutila šele, ko sem začela delati s študenti. Z njih se je prenašala name. S poklicem je tako: ne moreš zares uspeti, če nimaš ljubezni in če nisi prepričan vase. Res je, da vsakdo ne more delati tistega, kar bi rad, a da starši otroke silijo v nekaj, kar jih ne veseli, to se mi zdi grozno. Saj so težki trenutki tudi v idealnem poklicu, seveda so. Tukaj vidim polne kavarne mladih ljudi; saj je lepo iti na kavo, a jaz si v času študija posedanja po kavarnah nisem mogla privoščiti, kaj šele avta. Moje prve turneje so bile zame zelo težke. Ko sem kot jugoslovanska glasbenica v Nemčiji stopila na oder, so zaploskali samo trije, štirje. V Rusijo sem šla prvič z vlakom in se do Moskve vozila nekaj dni. Celo Evropo sem prepotovala z vlakom."

Nenamerno ekscentrična

"Ponavadi sem za vsak primer vedno potovala z dvema oblekama, in ko sem imela nekoč v Münchnu velik koncert, sem s sabo vzela tudi čudovito novo belo obleko z biseri. Ker sem jo nekaj dni prej že preizkusila v Slovenj Gradcu, sem drugo obleko pustila v hotelu. Ko sem jo oblekla, je moj mož od groze prebledel: spredaj na obleki je bil ogromen kavni madež. Vedela sem, da bodo v tako veliki dvorani madež videli smo tisti v prvih vrstah, zato sem obleko na tistem mestu zmečkala in jo prijela z eno roko, kot da bi šla po stopnicah. Videti sem bila nerodna, a če nečesa ne moreš spremeniti, je bolje, da na tisto pozabiš. Spomnim se tudi tega, da v Avstraliji nekoč cele štiri dni nisem mogla spati. Nihče mi ni hotel dati uspaval, ker ti jih je lahko predpisal samo zdravnik. Končno se me je usmilil dirigent, ker je vedel, da tako neprespana ne bom mogla igrati. Najhujše pa so zastrupitve s hrano. Enkrat sem bila zrela za bolnišnico, bruhala sem vsakih pet, deset minut in to pol ure pred razprodanim koncertom v Bostonu. Zato sem naročila, naj mi pod klavir položijo veliko brisačo. Če bi se zgodilo, bi z brisačo zaščitila klavir. Pa smo vse krasno odigrali in ko je bilo konec koncerta, me je slavni dirigent Ozawa vprašal, kaj je na tleh delala tista brisača, saj se ne spomni, da bi bila jaz kako posebej ekscentrična. 'Maestro, zdaj vam pa lahko povem, sem mu rekla, tako sem se zastrupila, da so me še pol ure pred koncertom hoteli peljati v bolnišnico.'"

Če ni bila živčna ona, ni bilo potrebe, da bi bil kdo drug. Težava rešena.

Njeni ljubljenčki

"Zdaj jih imam več," se namuzne. "Kot otrok sem imela rada samo Bacha. Potem sta bila Beethoven in Mozart. Zdaj bi rekla Beethoven, Brahms, Chopin in Mozart. Ampak potem moram dati zraven še Debussyja. Tisto skladbo, ki jo trenutno igram, tisto imam najraje. Ljubljenčki pa so, seveda so. In so obdobja v življenju. V najstniških letih sem veliko igrala Lizsta in Schumanna. Mozarta sem takrat pustila, ker sem ga preveč igrala kot otrok in se mi je zdel prelahek. Šele z zrelostjo sem spoznala, da so preproste stvari najtežje."

In če sva že pri ljubljenčkih, me še zanima, katerega najraje boža po tipkah. "Steinway, to je moj klavir. Dunajčani mi vedno zamerijo, ker ne vzamem BÖsendorferja, ki je krasen za komorne koncerte in snemanja, za velike dvorane pa ne."

Že kot otroka jo je vse zanimalo in imela je srečo, da je Mildred Boos, ki so jo klicali Vojvodinja, imela ložo v Metropolitanki in je okrog sebe rada zbirala umetnike.

"Takrat sem doživela celega Wagnerja, prebrala sem tudi celega Shakespearja, grozno me je zanimal. Od slikarjev pa me je najbolj prevzel Rembrandt, kar je čudno za mlado dekle, ker je zelo temen. Zdaj, ko sem sama, veliko hodim v opero in gledališče. Jutri grem poslušat Nabucco, prejšnji teden sem videla Kogojeve Črne maske, dva filma sem si ogledala v kinu … Če grem v New York, pa si obvezno ogledam muzikal." Znate uživati, pripomnim. In ona, v prešernem smehu: "Oh yeah!"

Za finale

Pove še, da zelo rada je in kuha. "Glasbeniki smo gurmani, posebno pianisti in dirigenti, to je znano."

Pred koncerti ne je, da ne bi zaspala za klavirjem. Popoldne gre spat, vzame vitamin C, poje banano in se preobleče v večerno obleko, ki ji po koncertu, minus dva kilograma, postane prevelika. Poleti veliko plava, ker ima kot vsak pianist težave s hrbtenico, sicer pa je večina športov za njene roke prenevarnih.

Enkrat se je poskušala naučiti voziti kolo, a si ni zvila roke, temveč gleženj. Prizna, da počasi postaja lena, čeprav ji še vedno vsi govorijo, da preveč dela. Rada malo dlje spi in nerada vadi. Igra ja, vadi pa malo manj. A očitno ves ta spanec ne škodi lepoti.

"To mi je danes rekla tudi frizerka. Kožo imam po mami, sicer pa pazim na zdravje in notranji mir. Tu vedno pomaga glasba. Ko mi je umrl mož, sem ure in ure igrala, brala note, tako brezciljno, in čas je tekel. Sicer pa sem lahko samo srečna, da imam tako ljubečega sina, njegovo ženo in vnukinjo Emo, ki je moje sonce."

In ko sva že pri ljubezni … "Ljubezen je v življenju vse. Rada opazujem ljudi in kamor koli pridem, vedno grem na sprehod po mestu, da začutim utrip. Preseneti me, da vidim toliko osamljenih ljudi. Vprašam se, ali so takšni od nekdaj ali so to postali z leti. So sploh doživeli ljubezen? Če si imel ljubezen in si jo izgubil, je to drugače, si jo vsaj imel in se lahko zatečeš v spomin, čeprav je hudo. In kako živijo ljudje, ki nimajo nobenega konjička, sami v stanovanjih? Ja, včasih se sprašujem takšne stvari ..."

Tina Torelli, fotografije: Mateja Jordović Potočnik, Petra Cvelbar, Shutterstock

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj