Natalija Behtereva: "Eno vem: klinična smrt ni praznina"

Natalija Behtereva (1924–2008) je bila ena najvidnejših ruskih nevrofiziologinj ter utemeljiteljica znanstvene šole fiziologije človeških možganov. Kot prva v Sovjetski zvezi je začela pri raziskovanju možganov uporabljati implantirane elektrode, raziskovala je vlogo nevronov pri mišljenju ter iskala načine za preučevanje tako kompleksnih pojavov, kot so čustva in ustvarjalnost.

Toda raziskovalko, ki je življenje posvetila možganom, so zanimala tudi vprašanja na meji znanega: intuicija, preroške sanje, duša in življenje po smrti.

Pri nekaterih od njih ni ponujala preprostih odgovorov.

Ali duša obstaja?

"Ali duša obstaja? Če obstaja – kaj je potem to?" se je spraševala Behtereva.

Razmišljala je, da duše – če obstaja – morda sploh ni smiselno iskati na določenem mestu v telesu. "Kje je mesto duše – v možganih, hrbtenjači, srcu, želodcu? Lahko rečemo: 'v celotnem organizmu' ali 'zunaj organizma, nekje v bližini'. Mislim, da ta substanca ne potrebuje prostora. Če obstaja, je v celotnem telesu."

Še bolj neposredno je govorila o klinični smrti.

"Eno vem: klinična smrt ni praznina"

"Eno vem: klinična smrt ni praznina, ni začasni neobstoj. Človek je v teh minutah živ."

Behterevo so zanimale izkušnje ljudi, ki so v skrajnih telesnih stanjih poročali, da svoje telo in dogajanje okoli sebe opazujejo od zunaj.

"Zakaj včasih vidimo okolico, kot da bi jo opazovali od zunaj?" se je spraševala.

Dopuščala je možnost, da se v ekstremnih trenutkih v možganih poleg običajnih mehanizmov vida vključijo še drugi mehanizmi, ki jih je opisovala kot "mehanizme holografske narave".

Pri tem je omenjala tudi raziskave porodnic. Po njenih besedah je nekaj odstotkov žensk med porodom doživelo stanje, kot da bi "duša" izstopila iz telesa. Počutile so se, kot da dogajanje opazujejo od zunaj, in v tistem trenutku niso občutile bolečine.

Toda vprašanje, kaj se zgodi ob dokončni smrti, je puščala odprto. "Zelo težko je reči, ali je tam kaj ali ne. Med klinično smrtjo se zdi, da tam nekaj je. Kaj pa biološka smrt? Bog ve, kako je s tem."

Nato je dodala nekaj veliko bolj osebnega:

"V mojem življenju je bilo obdobje, ko sem se pogovarjala s svojim pokojnim možem in sem imela občutek, da to niso sanje, ampak resničnost."

Sanje, ki so se uresničile do najmanjših podrobnosti

Behtereva je odkrito pripovedovala tudi o sanjah, za katere je bila prepričana, da so napovedale prihodnje dogodke.

Ena najbolj pretresljivih izkušenj je bila povezana z njeno materjo.

Mati je bila takrat živa in zdrava ter na oddihu nekje na jugu. Behtereva je od nje pred kratkim prejela pismo, zato ni imela nobenega razloga za skrb. Potem pa je nekega dne zaspala in sanjala, da ji je poštar prinesel telegram z novico o materini smrti.

V sanjah je odpotovala na pogreb, tam srečevala ljudi, ki jih prej ni poznala, jih pozdravljala in celo klicala po imenih.

Ko je sanje povedala možu, jo je vprašal:

"Ali ti, strokovnjakinja za možgane, res verjameš sanjam?"

Približno deset dni pozneje je njena mati umrla.

Behtereva je trdila, da se je nato vse zgodilo tako kot v sanjah – "do najmanjših podrobnosti".

"Tega ni mogoče pojasniti," je povedala.

Ker za takšne pojave ni našla razlage v tedanjih znanstvenih spoznanjih, je dopuščala celo možnost, da prihodnost na neki način že obstaja in da lahko človek vsaj v sanjah stopi v stik z "višjim Umom" ali Bogom – z nekom, ki ima informacije o prihodnosti.

Toda takoj zatem je dodala pomemben zadržek: z natančnejšimi razlagami bi raje počakala, saj lahko nadaljnji razvoj znanosti o možganih nekoč osvetli tudi te pojave.

Dvojna tragedija

Najgloblji preobrat je sledil v izjemno težkem obdobju njenega življenja.

Behtereva je doživela izdajo bližnjih prijateljev in hude konflikte na Inštitutu za eksperimentalno medicino, ki ga je takrat vodila. Nato sta skoraj istočasno umrla njen mož in njegov sin iz prvega zakona. Sin si je vzel življenje, njen mož pa njegove smrti ni prenesel in je umrl še isto noč.

Behtereva je pozneje povedala:

"To, kar sem sama doživela, je povsem presegalo meni znano razlago sveta."

Med izkušnjami, ki jih ni znala pojasniti, je opisala tudi sanje, v katerih se ji je prikazal pokojni mož. Prosil naj bi jo, naj pomaga pri izdaji rokopisa njegove knjige. Behtereva je trdila, da rokopisa ni prebrala in da zanj brez moževega sporočila sploh ne bi izvedela.

"To ni bila prva takšna izkušnja v mojem življenju," je povedala. Nova resničnost jo je, kot je priznala, strašila.

V tem obdobju ji je pomagal prijatelj, duhovnik oče Genadij iz Carskega sela.

"Močno mi je svetoval, naj o takšnih izkušnjah čim manj govorim."

Behtereva njegovega nasveta ni povsem upoštevala. O tem, kar je doživela, je pozneje celo pisala v knjigi – "tako kot sem bila vajena pisati o vseh drugih svojih opažanjih".

"V mojem življenju je bilo več sanj, ki so se izkazale za preroške"

Izkušnja z materjo namreč ni bila edina.

Behtereva je pripovedovala, da je že pred očetovo aretacijo leta 1937 sanjala nekaj, kar se je pozneje odrazilo v resničnosti.

"Še ena skrivnost možganov so sanje," je govorila.

Behtereva zaradi teh izkušenj ni opustila znanosti. Nasprotno – pri razlagah je ostajala previdna in dopuščala možnost, da bo znanost nekoč našla odgovore tudi na pojave, ki jih sama ni znala pojasniti. Vse življenje je namreč opozarjala, kako veliko o človeških možganih še vedno ne vemo.

"Celotni možgani so raziskani, vendar ne prav dobro. Še zelo veliko lastnosti možganov bomo morali raziskati."

Morda je prav zato ena najpomembnejših raziskovalk človeških možganov dopuščala odprto tudi vprašanje, na katero znanost še danes nima dokončnega odgovora: kaj se z našo zavestjo zgodi na meji med življenjem in smrtjo?

Behtereva dokončnega odgovora ni ponudila.

O klinični smrti pa je bila prepričana:

"Eno vem: klinična smrt ni praznina, ni začasni neobstoj. Človek je v teh minutah živ."

Povzeto po: Kommersant Nauka